Jedro

Sredstva za preživljanje so v smislu 3. odst. 168. čl. ZPP občutno zmanjšana samo takrat, če ne zadoščajo za kritje nujno potrebnih stroškov za preživljanje stranke in njene družine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper takšen sklep se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Meni, da je nepravilen in nezakonit. Tožnik sicer res prejema mesečno plačo v višini neto 70.000,00 tolarjev, vendar sodišče ni upoštevalo, da je ta plača glede na višino življenjskih stroškov zelo nizka, kar pomeni, da bi bil s plačilom sodne takse očitno prikrajšan na sredstvih, s katerimi se preživlja. Glede sodne takse za tožbo sodišče ni ocenilo, ali je le-ta v znesku 20.107,00 SIT visoka ali nizka, poleg tega pa sploh ni upoštevalo, da bo moral tožnik plačati najmanj enako takso tudi za sodbo, zelo verjetno pa celo višjo, če bo prišlo do zvišanja tožbenega zahtevka. Ni izključena tudi taksa za pritožbo. Sklep je nadalje pomanjkljivo obrazložen oz. mestoma celo neobrazložen.

Sodišče bi moralo ugotoviti koliko znašajo mesečni življenjski stroški tožnika in šele, ko bi to ugotovilo, bi sploh lahko ocenjevalo, ali bodo zaradi plačila taksnih obveznosti občutno oz. bistveno zmanjšana tožnikova sredstva za njegovo lastno preživljanje. Nenazadnje je potrebno tudi upoštevati, da je tožnikov oče I. S. starejši od 1.2.1999 dalje nezaposlen, njegovi izgledi za zaposlitev pa so zelo slabi. Sodišču druge stopnje pritožnik zato predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za taksno oprostitev v celoti ugodi, podrejeno pa, naj ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Pritožba je neutemeljena.

Oprostitev plačila sodnih taks je eden od elementov oprostitev stroškov postopka (2. odst. 168. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pogoje, kdaj je stranko mogoče oprostiti plačila taks, določa 3. odst. 168. čl. ZPP: samo takrat, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, ali se preživljajo njeni družinski člani. Termin občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje je pravni standard.

Sodišče mora torej najprej določiti vsebino premise maior sodniškega silogizma, šele nato, ko to stori, pa lahko z njo primerja konkreten dejanski stan. Kriterije za določitev pravnega standarda občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje pa določa 1. odst. že citiranega člena. Le-ta posebej izpostavlja, da je mogoče od stranke zahtevati plačilo takse oz. stroškov postopka samo v tisti višini, da ji še vedno ostane toliko sredstev, kolikor je nujno potrebno za njeno lastno preživljanje in za preživljanje njene družine. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je tožnik zaposlen, da njegova plača znaša povprečno 70.000,00 tolarjev neto mesečno, da drugega premičnega ali nepremičnega premoženja nima in da živi skupaj z očetom, ki je tudi zaposlen in je v mesecih od vključno junija do vključno avgusta 1998 prejel 207.977,80 SIT plače, poleg tega pa ima tudi nepremično premoženje oz. je zavezanec k plačilu davka od katastrskega dohodka. Od pravkar navedenih pritožnik graja le dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnikov oče bil zaposlen in trdi nasprotno, torej da je brez zaposlitve že od začetka leta 1999. Vendar pa je njegova trditev le pavšalna, saj zanjo ni ponudil nobenega dokaza in je kot taka neutemeljena ter za zaključek, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno (340. čl. ZPP), ne zadošča. Poleg tega pa bi moral pritožnik, ki je prej navedeno dejstvo navajal v pritožbi na novo, skladno z določbo 1. odst. 337. čl. ZPP izkazati, da tega dejstva in dokaza zanj ni mogel navesti oz. predlagati brez svoje krivde že pred odločitvijo. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in ki jih pritožba ni uspela omajati, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zadoščajo za odločitev, kakršno je sprejelo prvostopno. S tem, ko bo moral plačati sodno takso za tožbo v višini, navedeni v izpodbijanem sklepu, obseg sredstev, potreben za najnujnejše življenjske izdatke, ne bo prikrajšan. Ker so merilo le najnujnejši življenjski stroški, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugotavljati mesečnih življenjskih stroškov in izdatkov tožnika nasploh, kot mu očita pritožba. Materialno pravo je bilo zato uporabljeno pravilno na dejstva, ugotovljena skladno z določbami 168. in 169. čl. Zakona o pravdnem postopku, odločitev sodišča pa vsebuje tudi vse tiste razloge, ki omogočajo, da jo je bilo mogoče preizkusiti.

Ker niso ugotovljeni ne pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik in ne tisti, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).