Jedro

Za presojo je bistveno vprašanje, ali tožniku eno leto po dokončnosti odločbe z dne 12. 6. 2019 dejansko ni bilo zagotovljeno delo s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti in v zvezi s tem torej, ali je tožnik do 1. 10. 2020 (tj. v roku enega leta) kadarkoli opravljal delo skladno z novo odločbo. Zlasti je relevantno vprašanje ali je tožnik takšno delo opravljal v mesecu septembru 2020, glede katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V kolikor se bo ugotovilo, da je tožnik v relevantnem letu kadarkoli opravljal delo v skladu z odločbo z dne 12. 6. 2019, potem je še vedno upravičen do delnega nadomestila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 25. 5. 2021 in z dne 12. 5. 2021 ter št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 5. 2021 in z dne 19. 5. 2021, ter da se tožniku prizna pravica do delnega nadomestila od 2. 10. 2020 dalje, in da se ugotovi, da ni prišlo do preplačila izplačanega delnega nadomestila.

2.Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni in zahtevku ugodi oziroma Sodišču EU predlaga sprejetje predhodne odločbe. Navaja, da je na podlagi poziva delodajalca nazaj na delo z dne 30. 8. 2020 začel delati 1. 9. 2020, delo za katerega je prejel plačo, je opravljal do 13. 10. 2020. Pred nastopom dela je opravil preventivni pregled pri specialistu medicine dela dne 24. 8. 2020, ki potrjuje, da je delo ustrezno. Pogodbe o zaposlitvi mu delodajalec ni dal, ga je pa s 14. 10. 2020 zopet napotil na čakanje na delo in začel postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da delo ni bilo sistemizirano, ne pomeni, da dela ni imel. Delodajalec mu je zagotovil delo pred potekom enoletnega roka iz tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Ponovna napotitev na čakanje po določenem času ne more biti razlog za odklonitev delnega nadomestila, saj zakon tega ne določa. Sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je odločitev oprlo na uradni zaznamek z dne 11. 5. 2021, in sicer, da je oktobra 2020 prišel na delo, vendar dela ni zmogel. Delo je nastopil 1. 9. 2020 in ne šele oktobra. Ni dokaza o tem kdo in kdaj je ugotovil, da dela ni zmogel. V odločitvi o napotitvi na čakanje z dne 14. 10. 2020 je navedeno, da delodajalec nima sistemiziranega delovnega mesta in ne, da dela ni zmogel ali da je delo neustrezno. Dejstvo, da mu delodajalec ni dal nove pogodbe o zaposlitvi na odločitev nima vpliva, saj se je delo izvrševalo. Delodajalec mu je po ugotovitvi spremenjene invalidnosti zagotavljal delo, za katerega je bilo ugotovljeno, da je ustrezno. Zato ni podana situacija, ki jo določa tretji odstavek 126. člena ZPIZ-2. Napačen je zaključek sodišča, da iz mnenja Komisije izhaja, da mu delodajalec utemeljeno ni mogel ponuditi dela vse od 12. 6. 2019 dalje. Komisija je zadevo obravnavala dvakrat, in sicer je 11. 3. 2020 podala mnenje, da je delavec varovana kategorija po 114. členu ZDR-1. Delodajalec se je ponovno obrnil na Komisijo, ki je dne 3. 3. 2021 menila, da mu delodajalec utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Odločitev je oprla na ugotovitev, da bi v času morebitnega priznanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo izpolnil pogoje za upokojitev. Na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je delovno razmerje prenehalo 8. 5. 2021. Napačen je zaključek sodišča, da mu delodajalec ni mogel ponuditi ustreznega delovnega mesta ves čas trajanja enoletnega obdobja. Meni, da je upravičen do delnega nadomestila od prenehanja izplačevanja do prenehanja delovnega razmerja. V kolikor se sodišče strinja s stališčem, da mu delodajalec dela ni zagotovil, predlaga, da poda predlog za predhodno odločanje pred Sodiščem EU o vprašanju, ali se v okoliščinah konkretnega primera šteje, da je delodajalec tožniku zagotovil ustrezno delo in ali zanikanje tega dejstva pomeni neposredno diskriminacijo. Meni, da je odločitev v nasprotju z Direktivo Sveta 2000/78/ES. Če temu predlogu sodišče ne bi ugodilo, predlaga, da se postavi predhodno vprašanje Sodišču EU, ali je z evropsko zakonodajo, zlasti prvim odstavkom 52. člena v povezavi s prvim odstavkom 34. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 1. členom Prvega Protokola k EKČP skladna ureditev, ki določa, da se delovnemu invalidu nadomestilo za invalidnost preneha izplačevati po enem letu, če mu delodajalec v tem času ne zagotovi dela. Na podlagi invalidnosti od 2. 10. 2020 do 30. 4. 2021 ni imel nobenih pravic. Prejemal je le 80 % nadomestilo plače za štiriurno delo. Določba 126. člena ZPIZ-2 pomeni grob odstop tudi od načel iz Konvencije o pravicah invalidov. Ustavno sodišče je ocenilo, da prva poved tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo. Ni prav, da se breme prenese na delavca, invalida, ki je varovan kot starejši delavec. Ne drži zapisana trditev v odločitvi Ustavnega sodišča, da je dolžnost delodajalca, da je dolžan izvršiti odločbo, s katero so invalidu priznane pravice na podlagi invalidnosti, da delavec ne ostane brez sredstev, če ne da izredne odpovedi. Delavcu, ki lahko dela 8 ur, delodajalec izplača nadomestilo plače za 8 ur, tožniku pa samo za 4 ure. Ostal je brez več kot polovice prihodkov, saj mu toženec po enem letu ni več priznal in izplačeval nadomestila za invalidnost. Različen položaj je v tem, da ima delavec, ki dela 8 ur, varstvo v okviru delovne zakonodaje za 8 ur, invalid, ki dela lahko le 4 ure, pa je po delovni zakonodaji varovan samo za 4 ure. Sprašuje se, ali je pravilna usmeritev, da se delovnega invalida sili, da izredno odpove delovno razmerje in pristane na socialni pomoči. Gre za kršitev 1. člena Prvega protokola k EKČP, saj je bilo ogroženo njegovo preživljanje in tega ni ublažil noben drug ukrep. Predlaga, da sodišče postavi predhodno vprašanje Sodišču EU, ali je s prvim odstavkom 52. člena v povezavi s prvim odstavkom 34. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 1. členom Prvega Protokola k EKČP skladna ureditev v Sloveniji, ki določa, da se delovnemu invalidu (zlasti tistemu, ki je varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), nadomestilo za invalidnost preneha izplačevati po enem letu, če mu delodajalec v tem času ne zagotovi dela.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Vendar pa je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

5.Tožnik je bil z odločbo z dne 17. 4. 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom, 4 ure dnevno in stvarnimi razbremenitvami. Z odločbo z dne 2. 6. 2014 mu je bila priznana pravica do delnega nadomestila. Zaradi poslabšanja invalidnosti mu je bila z novo odločbo z dne 12. 6. 2019 priznana pravica do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom in dodatnimi stvarnimi razbremenitvami. Na podlagi te odločbe je bilo z odločbo z dne 29. 2. 2020 odločeno, da se tožniku od 2. 10. 2019 še naprej izplačuje delno nadomestilo, priznano z odločbo z dne 2. 6. 2014.

6.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dveh dokončnih odločb toženca o prenehanju delnega nadomestila za invalidnost in vračilu preplačil. Toženec je z odločbo z dne 12. 5. 2021 na podlagi tretjega odstavka 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) odločil, da tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, z dnem 1. 10. 2020 preneha pravica do delnega nadomestila, ki se je izplačevalo na podlagi odločbe z dne 29. 2. 2020. Odločeno je bilo, da se izplačevanje nadomestila za invalidnost ustavi z dnem 12. 5. 2021. Pritožbo tožnika je toženec z dokončno odločbo z dne 25. 5. 2021 zavrnil. V predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da mu delodajalec eno leto po dokončnosti odločbe z dne 12. 6. 2019 o spremembi v stanju invalidnosti, ni zagotovil dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z razbremenitvami iz te odločbe. Z odločbo toženca z dne 19. 5. 2021 je bilo na podlagi 194. člena ZPIZ-2 odločeno še, da je tožnik v obdobju od 2. 10. 2020 do 30. 4. 2021, zaradi prenehanja pravice do delnega nadomestila, neupravičeno prejel preveč izplačano delno nadomestilo v znesku 3.260,46 EUR, ki ga mora vrniti. Tožnikova pritožba je bila z dokončno odločbo toženca z dne 27. 5. 2021 zavrnjena.

7.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v relevantni prvi povedi tretjega odstavka 126. člena določa, da se na podlagi spremembe pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma dvajset ur tedensko, nadomestilo iz invalidskega zavarovanja zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega še nadalje izplačuje, če delodajalec zavarovancu ne zagotovi dela s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti, vendar največ eno leto po dokončnosti odločbe o spremembi pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma dvajset ur tedensko.

8.Sodišče prve stopnje je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-146/22-13 z dne 30. 5. 2024 odločilo, da prva poved tretjega odstavka 126. člena ZPIZ‑2 ni v neskladju s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave).1 Presodilo je, da časovno omejeno izplačevanje delnega nadomestila delovnega invalida spodbuja k aktivnemu spremljanju delodajalčevega ravnanja. Če mu delodajalec ne zagotovi ustreznega delovnega mesta in mu v določenem času zakonito ne odpove pogodbe o zaposlitvi, delavni invalid sam izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru mu gredo iz obveznega invalidskega zavarovanja enake pravice, kot če mu delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi na podlagi pozitivnega mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu.

9.Ob takšni pravni podlagi je za presojo v tem primeru odločilno vprašanje, ali je bilo tožniku eno leto po dokončnosti odločbe z dne 12. 6. 2019, tj. od 1. 10. 2019 do 1. 10. 2020, zagotovljeno delo s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti.

10.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec na podlagi tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2 pravilno odločil o prenehanju pravice do delnega nadomestila z dnem 1. 10. 2020 in je tožnik preplačilo nadomestila na podlagi 194. člena ZPIZ‑2 dolžan vrniti. Pri tem se je oprlo na mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu z dne 2. 3. 2021 (Komisija) iz katerega izhaja, da delodajalec tožniku utemeljeno ni mogel ponuditi ustreznega delovnega mesta po odločbi toženca z dne 12. 6. 2019, kar naj bi pomenilo, da delodajalec tožniku ves čas trajanja enoletnega obdobja po dokončnosti odločbe ni mogel zagotoviti ustreznega delovnega mesta in tožnik pri delodajalcu ni mogel opravljati ustreznega dela. Po presoji sodišča prve stopnje na odločitev ne vplivajo tožnikove navedbe, da ga je delodajalec pred potekom enoletnega obdobja pozval nazaj na delo. Ugotovilo je, da tožnik dela ni zmogel opravljati in je bilo nadalje odrejeno čakanje na delo doma, saj delodajalec ni imel sistemiziranega ustreznega delovnega mesta.

11.Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo pri delodajalcu ni bilo ustrezno, čeprav je tožnik v obdobju enega leta po dokončnosti odločbe o spremembi v stanju invalidnosti krajši čas pri njem poskusno opravljal delo. Odločba o spremembi v stanju invalidnosti in s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma dvajset ur tedensko z dne 12. 6. 2019, je postala dokončna dne 1. 10. 2019. Delodajalec je tožnika s 1. 10. 2019 napotil na čakanje na delo in ga kasneje pozval nazaj na delo. Dejstvo, da je bil tožnik ponovno napoten na čakanje na delo na domu od 14. 10. 2020 dalje, ker delodajalec ni imel sistemiziranega ustreznega delovnega mesta in tožniku ni mogel ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da tožniku nadomestilo ne pripada več, ker takšne posledice ni predvidene v sporni določbi tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2.

12.Po presoji pritožbenega sodišča je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ves čas trajanja enoletnega obdobja po dokončnosti odločbe ni mogel opravljati ustreznega dela, ker nezmožnost ponudbe nove pogodbe po mnenju Komisije, ne pomeni, da takšnega dela dejansko ni opravljal. Za presojo je bistveno vprašanje, ali tožniku eno leto po dokončnosti odločbe z dne 12. 6. 2019 dejansko ni bilo zagotovljeno delo s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti in v zvezi s tem torej, ali je tožnik do 1. 10. 2020 (tj. v roku enega leta) kadarkoli opravljal delo skladno z novo odločbo. Zlasti je relevantno vprašanje ali je tožnik takšno delo opravljal v mesecu septembru 2020, glede katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V kolikor se bo ugotovilo, da je tožnik v relevantnem letu kadarkoli opravljal delo v skladu z odločbo z dne 12. 6. 2019, potem je še vedno upravičen do delnega nadomestila po odločbi z dne 29. 2. 2020.

13.Utemeljeno pritožba izpostavlja, da ni jasno na kakšen način plačilna lista za oktober 2020 potrjuje, da ponujeno delovno mesto ni bilo ustrezno. Delo tožnika v mesecu oktobru 2020 ne zajema niti relevantnega obdobja enega leta. Nadalje ni relevantno, da ne obstaja nova pogodba o zaposlitvi, saj je ta veljavno in zakonito sklenjena tudi, če ni sklenjena v pisni obliki. Če je tožnik dejansko opravljal delo skladno z novo odločbo to ne pomeni da ni delal, čeprav to delovno mesto pri tožnikovem delodajalcu ni sistemizirano oziroma ni sistemizirano delovno mesto, ki bi ta dela obsegalo. Specialistka medicine dela, prometa in športa je dne 24. 8. 2020 na podlagi zdravniškega pregleda potrdila, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za navedeno delovno mesto ob upoštevanju vseh omejitev zapisanih na odločbi invalidske komisije in predlagala, da prične delo ob 8 h do 12 h, zaradi razgibanja zjutraj in popoldanske utrujenosti. Ne drži, da bi morala zavarovanec ali delodajalec zahtevati dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Beseda "lahko" v zakonski normi šestega odstavka 181. člena ZPIZ-2 pomeni, da mnenje pri presoji ustreznosti delovnega mesta ni obligatorno. Izostanek dopolnilnega mnenja zato ne pomeni, da tožnik dela ni opravljal.

14.Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da je podan razlog za predložitev predlaganih predhodnih vprašanj Sodišču EU. Namen predložitve predhodnega vprašanja je zagotavljanje enotne razlage in uporabe prava EU. Nujno je, da sodišče navede vse dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih meni, da bi se lahko v obravnavanem primeru uporabile določbe prava EU. Ker se spor nanaša na pravico do nadomestila po določbah ZPIZ-2 predlog za postavitev predhodnega vprašanja na temelju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ni utemeljen, saj je izključena uporaba te direktive za sisteme socialne varnosti ali socialnega zavarovanja (člen 3(1)). Prav tako ni utemeljeno postavljati vprašanj, ki se nanašajo na razlago Listine EU o temeljnih pravicah, kot to predlaga tožnik. V Priporočilu nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (Uradni list EU, C/2024/6008, 9. 10. 2024) je izrecno navedeno, da je nujno, da iz predloga za sprejete predhodne odločbe jasno in nedvoumno izhaja, da je treba v postopku v glavni stvari uporabiti pravilo prava Unije, ki ni Listina (točka 10, str. 4).

15.Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča prvostopenjskega sodišča (da bi morala zavarovanec ali delodajalec zahtevati dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta, da bi morala biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi in delovno mesto sistemizirano) ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ocenilo je, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka in prvič ugotavljati pravno relevantnih dejstev. Gre za presojo odločilnih dejstev o tem, ali je tožnik v relevantnem obdobju enega leta dejansko opravljal delo v skladu z novo odločbo o invalidnosti, od katerega je odvisna utemeljenost zahtevka. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. S tem bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico stranke do pritožbe in jo prikrajšalo za pravico do instančnega sojenja. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila kršitve pravice strank do sojenja v razumnem roku.

16.Za sprejem pravilne odločitve bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti, ali je tožnik v relevantnem obdobju dejansko opravljal delo skladno z odločbo o invalidnosti z dne 12. 6. 2019 in se ponovno opredeliti do uradnega zaznamka z dne 11. 5. 2021, da je tožnik oktobra prišel poskusno na delo, vendar dela ni zmogel in mu je bilo odrejeno čakanje na delo doma ter nato ugotoviti (zlasti z upoštevanjem plačilne liste za september 2020, poziva delodajalca nazaj na delo z 30. 8. 2020 in potrdila specialistke medicine dela, prometa in športa), ali so podani razlogi zaradi katerih prenehanje in ustavitev izplačevanja delnega nadomestila ni utemeljeno in ni prišlo do preplačil, ter bi bil tožnik dejansko upravičen do nadomestila tudi od 2. 10. 2020 dalje. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, relevantnih za popolno ugotovitev dejanskega stanja, bo lahko sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijanih odločb (81. člen ZDSS-1) ter odločilo o utemeljenosti zahtevka.

-------------------------------

1Zahtevo za oceno ustavnosti druge povedi tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2 je zavrglo.

2Vse do prenehanja delovnega razmerja dne 8. 5. 2021.