Jedro

Ob dejstvu, da je bila prevedba invalidske pokojnine, priznane pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja v letu 1994, pri slovenskem nosilcu zavarovanja z odločbo pravnomočno zavrnjena, ostane v skladu z 2. odst. 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino izplačevanje invalidske pokojnine v celoti nadaljnja obveznost pogodbenice, ki je dajatev priznala. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb in priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. tč. izreka v delu, ki se nanaša odločbo št. ... z dne 16. 12. 2008 razveljavi in tožba v tem obsegu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na odpravo prvostopenjske odločbe št. ... z dne 15. 11. 2010, drugostopenjske z dne 7. 1. 2011 in odločbe z dne 16. 12. 2008, priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine od 15. 11. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povračilo stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na njeno spremembo in ugoditev zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v zvezi z 20. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino sodišče moralo ugotoviti, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, glede na dopolnjenih 63 let starosti in 20 let, 3 mesece in 24 dni skupne pokojninske dobe. Pri tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišče Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ki da je v identičnih zadevah zavzelo stališče, da je ob pravilni razlagi 177. člena ZPIZ-1 v zvezi s 36. členom istega zakona potrebno pravico priznati tudi v primeru, če je ta v drugi državi bivše SFRJ že priznana. Neupoštevanje odločbe Ustavnega sodišča naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku naj bi bila podana tudi iz razloga, ker v obravnavani zadevi ni uveljavljana izbirna pravica po 37. členu Sporazuma, zaradi česar je sklicevanje na to določbo brezpredmetno, temveč po 22. členu iste mednarodne pogodbe. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi, ki je lahko predmet vsebinske presoje, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabljeno materialno pravo. V postopku razen glede odločanja o posamičnem upravnem aktu z dne 16.12. 2008, ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti niti iz 14. in 15. točke 339. člena istega zakona, kot zatrjuje pritožba.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki so v skladu z razpoložljivo listinsko dokumentacijo izhaja, da je tožnik po odločbi tujega nosilca zavarovanja št. ... z dne 17. 4. 1995 uživalec invalidske pokojnine od 30. 9. 1994 dalje, ki mu je bila odmerjena ob upoštevanju 20 let, 3 mesecev in 24 dni pokojninske dobe, od tega 10 let, 4 mesece in 1 dan dopolnjene v Republiki Sloveniji. V postopku, uvedenem po uradni dolžnosti pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja 28. 8. 2008 na temelju 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08; v nadaljevanju: Mednarodna pogodba), je slovenski nosilec zavarovanja s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 12. 2008, potrjeno z drugostopenjskim upravnim aktom z dne 17. 3. 2009 odločil, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine v Sloveniji, saj je pri njem od 30. 9. 1994 dalje podana III. kategorija invalidnosti. Navedena posamična upravna akta sta pravnomočna. To pa pomeni, da ne moreta biti predmet presoje v tem sodno socialnem sporu. Ob pravilni uporabi 1. odst. 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS), po katerem je zoper dokončno, tj. drugostopenjsko upravno odločbo tožbo mogoče vložiti v 30-ih dneh od vročitve, bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo z dne 16. 12. 2008 zavreči, saj je pravočasnost tožbe procesna predpostavka za vsebinsko sojenje. Ker je na obstoj te procesne predpostavke potrebno paziti ves čas po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ob uporabi 2. odst. 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v delu I. tč. izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka o odpravi pravnomočne odločbe z dne 16. 12. 2008 razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo.

Prav dejstvo, da na dan 1. 7 2008, ko je začela veljati cit. Mednarodna pogodba pri slovenskem nosilcu zavarovanja niso bili izpolnjeni pogoji za ponovno odmero invalidske pokojnine, pa je edino odločilno za presojo utemeljenosti zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine v tem sodno socialnem sporu.

Zmotno je namreč pritožnikovo stališče, da je potrebno zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine na podlagi dopolnjenih 10 let, 4 mesecev in 1 dne pokojninske dobe presojati po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi z 20. členom cit. Mednarodne pogodbe. O vtoževani denarni dajatvi na navedenih pravnih podlagah bi bilo mogoče odločati izključno v primeru, če bi tožnik prvič uveljavljal pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po uveljavitvi sporazuma, in če ne bi bil uživalec pravice do invalidske pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, priznane ter odmerjene ob upoštevanju tudi pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja že od leta 1994 dalje. V konkretnem primeru se nadalje ni mogoče uspešno sklicevati niti na odločbi Ustavnega sodišča Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 oziroma Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 v katerih je bila v ustavno pritožbenem postopku še pred uveljavitvijo Mednarodne pogodbe presojana kršitev človekove pravice do pokojnine, glede na tedanjo interpretacijo in uporabo 177. člena ZPIZ-1. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je izključno podana v prehodni določbi 37. člena Mednarodne pogodbe, ki jo je pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče in pred njim že tožena stranka v predsodnem upravnem postopku. V 1. odst. 37. člena Mednarodne pogodbe sta se državi dogovorili, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji tudi druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmeri po določbah tega sporazuma. V 2. odst. istega člena pa je izrecno dogovorjeno, da se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz 1. odst. v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, veljavni na dan uveljavitve sporazuma, torej 1. 7. 2008. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma, ostane dajatev obveznost pogodbenice, ki jo je priznala. Pomeni, da glede na navedeno Mednarodno pogodbo ob že priznani pokojninski dajatvi, pri kateri je bila upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena v drugi državi pogodbenici, ni mogoče zahtevati priznanja drugačne pokojnine, torej v konkretnem primeru sorazmernega dela starostne pokojnine, glede na dejstvo, da je tožnik že uživalec invalidske pokojnine. Določbo 2. odst. v zvezi s 1. odst. 37. člena Mednarodne pogodbe je mogoče pravilno razlagati in uporabiti le tako, kot sta se državi dogovorili, torej da pri prevedbi pokojninskih dajatev, priznanih pred uveljavitvijo sporazuma, gre lahko le za enkratno odločanje po uradni dolžnosti in to o istovrstni pokojninski dajatvi. Takšno stališče je v zadevi VIII Ips 180/2002 zavzelo že tudi Vrhovno sodišče RS. Ob nespornem dejstvu, da je bila prevedba invalidske pokojnine, priznane pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja v letu 1994 pri slovenskem nosilcu zavarovanja z odločbo z dne 16. 12. 2008 pravnomočno zavrnjena, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ostane v skladu z 2. odst. 37. člena Mednarodne pogodbe izplačevanje invalidske pokojnine v celoti nadaljnja obveznost pogodbenice, ki je dajatev priznala. Z izpodbijano sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb in priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine zato zakonito zavrnilo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo v skladu s 353. členom ZPP potrebno pritožbo v tem obsegu zavrniti in v nerazveljavljenem delu potrditi izpodbijano sodbo.

Ker je kljub delni razveljavitvi in zavrženju dela tožbe, ostala pritožba v delu dopustnega meritornega sojenja o pravici do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine brezuspešna, je bilo potrebno odločiti, da trpi pritožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.