Jedro

Tožba v tej zadevi je bila vložena v času veljavnosti stanovanjskega zakona (po 19.10.1991 - 160. člen SZ), podlaga tega zakona pa so lastninska in obligacijska, oziroma ožje, najemna razmerja (prvi odstavek 1. člena, 39. in drugi členi SZ), kar pomeni, da gre za premoženjskopravni spor, ali drugače povedano, po uveljavitvi SZ vložena tožba ni več spor o stanovanjski pravici po določbah iz bivšega zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), razen če ni v SZ drugače določeno. Ta sicer določa v drugem odstavku 159. člena, da se ZSR uporablja do sklenitve najemne pogodbe, vendar je bilo v tej pravdi ugotovljeno, da toženka ni upravičena do sklenitve takšne pogodbe in da je zato tožeča stranka upravičeno odklonila njeno sklenitev. Uporaba ZSR torej ne pride v poštev.

Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožeča stranka pri navedenem zahtevku navesti vrednost spornega predmeta v tožbi, to pa je mogoče izraziti le v denarni enoti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora toženka z vsemi stanovalci in stvarmi izseliti iz garsonjere v M. in jo izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da je lastnica tega stanovanja tožeča stranka, toženka pa zaseda to garsonjero nezakonito, saj nima zanjo sklenjene najemne pogodbe niti ne izpolnjuje pogojev za sklenitev takšne pogodbe (56. člen stanovanjskega zakona, Uradni list RS, 18/91-I in 21/94 - SZ), zaradi česar je utemeljen izpraznitveni zahtevek po 58. členu SZ, kar je tudi pravna podlaga, ki jo je uveljavljala tožba.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katere stališči se je v celoti strinjalo.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija ni dovoljena.

Tožba v tej zadevi je bila vložena v času veljavnosti stanovanjskega zakona (po 19.10.1991 - 160. člen SZ), podlaga tega zakona pa so lastninska in obligacijska, oziroma ožje, najemna razmerja (prvi odstavek 1. člena, 39. in drugi členi SZ), kar pomeni, da gre za premoženjskopravni spor, ali drugače povedano, po uveljavitvi SZ vložena tožba ni več spor o stanovanjski pravici po določbah iz bivšega zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), razen če ni v SZ drugače določeno. Ta sicer določa v drugem odstavku 159. člena, da se ZSR uporablja do sklenitve najemne pogodbe, vendar je bilo v tej pravdi ugotovljeno, da toženka ni upravičena do sklenitve takšne pogodbe in da je zato tožeča stranka upravičeno odklonila njeno sklenitev. Uporaba ZSR torej ne pride v poštev.

Revizija je načelno dovoljena zoper pravnomočno sodbo na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toda v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na izročitev stvari, revizije ni, če vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT (drugi odstavek 382. člena ZPP in 9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS, št. 55/92). Tožeča stranka je navedla kot vrednost spornega predmeta 5.000 točk. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožeča stranka pri takšni vrsti zahtevkov, kot je obravnavani, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi, to pa je mogoče izraziti le v denarni enoti. Zakaj, nedenarno, primerjalno ali analogno vrednotenje ne da rezultata, ki bi omogočal zanesljivo ugotovitev vrednosti (tožba, denimo, niti ne pojasni, za kakšne točke naj bi šlo). Navedba vrednosti v točkah (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife) v določbah ZPP ni predvidena in je zaradi različnih vrednostnih kriterijev nezanesljiva. Sodišče samo ni v smislu pooblastil, ki jih daje tretji odstavek 40. člena ZPP, ugotovilo vrednosti spornega predmeta, pa tudi tožena stranka ni intervenirala v tej smeri (v odgovoru na tožbo je le navedla "ptc za ON 36.000,00 SIT").

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki si ga mora stranka zagotoviti z navedbo spornega predmeta. Ker ta ni bila relevantno navedena, revizija ni dovoljena in jo je zato moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).