3. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnica v Z., na seji senata 27. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1027/2003 z dne 14. 1. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. P 155/96 z dne 14. 1. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo primarni tožbeni zahtevek pritožnikov (tedaj tožnikov) za ugotovitev, da sta solastnika nepremičnine parcela št. 41/3, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 269 k.o. V., vsak do 33%, ter da znaša toženčev solastniški delež 34%. Zavrnilo je tudi njun zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi njun podrejeni tožbeni zahtevek za izplačilo 8.000.000 SIT (33.383,41 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo njuno revizijo. Zavzelo je stališče, da obstoj dogovora o skupni gradnji ne pomeni že, da je solastnik, ki naj bi vložil več, avtomatično povečal svoj solastniški delež, temveč se morajo solastniki za tak učinek vselej posebej dogovoriti. Pritrdilo je tudi stališču nižjih sodišč o neutemeljenosti podrejeno uveljavljanega denarnega zahtevka za povračilo vlaganj zaradi zastaranja.

2.Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata le odločitev sodišč o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka. Zatrjujeta kršitev 22. in 33. člena Ustave. Sodiščem očitata, da so samovoljno odstopila od uveljavljene in enotne sodne prakse oziroma da so nepravilno trdila, da sploh ne gre za odstop. Vztrajata pri svojem stališču, da izpodbijana odločitev pomeni odstop od uveljavljene in enotne sodne prakse, po kateri naj bi imela vlaganja stvarno pravne učinke v primeru, ko so na prvotnem objektu izvršena znatnejša dela tako, da o prejšnjem objektu ni več mogoče govoriti, in to tudi tedaj, kadar ni bilo predhodnega dogovora o spremembi solastniških deležev zaradi različnih vlaganj. V utemeljitev svojih navedb prilagata sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 628/95 z dne 16. 3. 1997 in št. II Ips 313/93 z dne 14. 10. 1993. Vrhovnemu sodišču očitata, da tega odstopa od enotne sodne prakse ni ustrezno obrazložilo. Njegovo sklicevanje na sodbo št. II Ips 175/2000 z dne 31. 1. 2001 naj bi bilo arbitrarno, ker naj bi se navedena sodba nanašala na povsem drugo situacijo. Dalje pritožnika sodiščem očitata, da so posegla v njuno že pridobljeno lastninsko pravico, ki naj bi jo pridobila na podlagi določb 20. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju ZTLR). Poseg utemeljujeta z očitki o retroaktivni uporabi 48. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ).

B.

4.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Za uspeh ustavne pritožbe bi pritožnika torej morala izkazati troje: da glede določenega pravnega vprašanja že obstoji enotna in uveljavljena sodna praksa; da je sodišče v njunem primeru, ki je istovrsten, od te prakse odstopilo in da ta odstop (v procesnem smislu) ni bil ustrezno obrazložen. Vendar pritožnika obstoja teh pogojev ne izkažeta. Predvsem ne izkažeta, da gre za istovrstno zadevo. V primeru sodnih odločb, na katere se sklicujeta, je bil sicer prav tako uveljavljan stvarnopravni zahtevek na podlagi dogovora o skupni gradnji, vendar na podlagi bistveno različnih okoliščin. V navedenih primerih je šlo namreč za situacijo, ko solastniška skupnost pred skupno gradnjo med pravdnima strankama še ni obstajala, temveč je bilo zatrjevano, da naj bi bil prav z dogovorom o skupni gradnji dogovorjen njen nastanek, vendar solastniški deleži niso bili določeni. Obstoj solastniške skupnosti naj bi torej sodišče v pravdnem postopku šele ugotovilo. V obravnavanem primeru pa gre za spor med člani že obstoječe solastniške skupnosti, v kateri so bili ob njenem nastanku tudi že določeni solastniški deleži. Poleg tega je šlo v navedenih primerih za urejanje premoženjskopravnih razmerij med bivšima zakoncema (oziroma člani širše družinske skupnosti), ki so v slovenskem pravnem redu dodatno urejena s specialnimi določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZZZDR). V obravnavanem primeru pa gre le za pogodbeno skupnost. Pritožnika torej s predloženima sodnima odločbama zatrjevanega odstopa od uveljavljene in enotne sodne prakse nista izkazala. Zato tudi ne morejo biti utemeljeni njuni očitki Vrhovnemu sodišču, da tega odstopa s sklicevanjem na odločbo št. II Ips 175/2000 z dne 31. 1. 2001 ni ustrezno obrazložilo. Tudi sicer pritožnika zmotno razumeta, na kaj se nanašajo ti razlogi Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče s sklicevanjem na navedeno sodno odločbo namreč ni utemeljevalo svoje odločitve o tem, zakaj pritožnikoma v konkretnem primeru ne gre stvarnopravni zahtevek kljub obstoju dogovora o skupni gradnji, temveč je le odgovorilo na njune revizijske očitke o tem, da bi bilo treba kot pravno podlago za njun zahtevek uporabiti določbe 23. do 26. člena ZTLR.

5.Pritožnika uveljavljata tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, vendar tudi tega očitka ne izkažeta. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zgolj očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne utemeljuje kršitve te pravice. Za takšno kršitev bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki bi bilo z vidika te človekove pravice nesprejemljivo. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Ne drži namreč, kot trdita pritožnika, da naj bi sodišča svojo odločitev oprla na določbo 48. člena SPZ, ki za razliko od ZTLR pravna razmerja, ki nastanejo z vlaganjem v tujo nepremičnino, izrecno ureja, in ki uveljavljanje stvarnopravnih zahtevkov načeloma izključuje. Sodišča so namreč odločala na podlagi v času nastanka spornega razmerja veljavnih določb ZTLR.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger