Jedro

V konkretnem primeru pogoji za obnovo postopka po ZUP in ZPIZ-2 zaradi poteka rokov niso izpolnjeni. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča pa je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih niso bile izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstvih po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice. Prav to za tožnika predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo. Glede učinkovanja nove odločbe je Ustavno sodišče določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje za naprej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb z dne 9. 5. 2016 in 16. 2. 2016 ter da je toženec dolžan tožniku obračunati in izplačati razliko med izplačano in ponovno odmerjeno pokojnino po odločbi št. 27 6506082 z dne 24. 6. 2015 od 11. 11. 1996 do 31. 5. 2015. Sodišče je zaključilo, da je toženec pravilno upošteval odločbo Ustavnega sodišča glede učinkov ponovne odmere pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je pritožbo tožnika zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da odločba o novi odmeri pokojnine lahko učinkuje le za naprej.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopenjsko sodišče odločalo formalno „birokratsko“, ne da bi se spustilo v vsebino zadeve in temeljni namen in vsebino ustavnih odločb in zakona. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo vseh pomembnih dejstev in okoliščin, na katere se je skliceval tožnik in nanje tudi ni argumentirano odgovorilo. Spregledano je bilo temeljno načelo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, to to je načelo solidarnosti in vzajemnosti, ki ni bilo upoštevano pri odmeri pokojnine v letu 1996. Zato ni pravilna odločitev, da mu razlika v pokojnini ne gre že vse od tedaj dalje. Sodišči nižje stopnje sta odločili v nasprotju z ustavnima odločbama št. U-I-326/98 in U-I-239/14-10, saj je njun namen odpraviti nezakonitosti v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Meni, da Ustavno sodišče z drugo navedeno odločbo ni imelo namena odvzeti ustavne pravice do pokojnine, kot je bila sanirana s prvo odločbo in ponovno povzročiti protiustavnost. Tožnik do objavljenega obvestila toženca ni vedel, da v njegovi odmeri niso bila upoštevana plačila, vplačana iz naslova obveznega nakupa internih delnic. Kakšne so bile možnosti in nemožnosti postopka v veljavnih zakonih ter urejenost podatkov v matični evidenci na samo vsebino pravice ne vpliva. Z zadnjo odločbo Ustavnega sodišča pa je zagotovljena popolna uresničitev odločbe Ustavnega sodišča iz leta 1998 in s tem zagotovitev enakega obravnavanja s protiustavno ureditvijo prizadetih zavarovancev. Odločbi je razumeti tako, da učinkovanje velja za vmesne procesne in ne vsebinske ovire, zato je utemeljen njegov zahtevek po izplačilu vsega prikrajšanja.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožnik v uvodu revizije navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer teh kršitev ne obrazloži, niti ne navede, za katero kršitev konkretno gre. Zato revizijsko sodišče tega očitka ni moglo presojati.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. 27 6506082 z dne 21. 11. 1996 priznana pravica do invalidske pokojnine od 11. 11. 1996 dalje. Toženec je 24. 6. 2015 po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero je tožniku ponovno odmeril invalidsko pokojnino od 1. 7. 2015 v višini 1.757,25 EUR na mesec. Zahtevo tožnika za izplačilo razlik pokojnine za nazaj je toženec zavrnil z odločbo z dne 16. 2. 2016. Z odločbo z dne 9. 5. 2016 je pritožbi tožnika delno ugodil tako, da mu je odmeril višjo invalidsko pokojnino tudi od 1. 6. 2015 do 30. 6. 2015. Ugotovil je, da je tožnik pred izdajo odločbe po uradni dolžnosti vložil zahtevek za ponovno odmero pokojnine. Zahtevo za poračun in izplačilo razlike v pokojnini od 11. 11. 1996 do 31. 5. 2015 pa je zavrnil. 9. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 tožencu naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. Odločilo je, da lahko zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, za katere revizija podatkov ni bila opravljena, v roku 60 dni zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Tožencu je bila, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, naložena izdaja odločbe o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Od kdaj je upokojenec upravičen do višje pokojnine, je vezalo na to, ali je nova odločba izdana po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, v obeh primerih pa velja od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

10. Neutemeljen je revizijski ugovor, da gre tožniku višja pokojnina vse od upokojitve dalje, ker takrat niso bili upoštevani vsi prejemki. Tožniku je bila z odločbo z dne 21. 11. 1996 priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločba je postala formalno in materialno pravnomočna in pravno učinkuje vse dotlej, dokler se ne odpravi, razveljavi ali spremeni, pa čeprav je nezakonita. Na to tudi ne more vplivati dejstvo, da tožnik ni vedel, da mu je pokojnina odmerjena nepravilno. Pravnomočno razmerje se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih urejajo zakoni v različnih postopkih. Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe toženca določata Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) v četrtem odstavku 225. člena in 183. člen ZPIZ-2. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke.

11. V konkretnem primeru pogoji za obnovo postopka po ZUP in ZPIZ-2 zaradi poteka rokov niso izpolnjeni. Na podlagi 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča pa je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih niso bile izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstvih po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice. Prav to za tožnika predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo. Glede učinkovanja nove odločbe pa je Ustavno sodišče določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje za naprej. S to odločitvijo je Ustavno sodišče zagotovilo enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ki jim je bila pokojnina kadarkoli odmerjena nepravilno.

12. Skladno z navedenim, in ker je bil v konkretnem primeru postopek uveden na zahtevo tožnika, je pravilna odločitev, da mu gre višja pokojnina od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi, to je od 1. 6. 2015. 13. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.