Jedro

Po 2. odstavku 54. člena ZD odloči sodišče o tem, ali in koliko naj se vračunajo v njegov dedni delež izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, glede na okoliščine, upoštevajoč predvsem vrednost zapuščine ter stroške za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje. Vendar pa sodišče odloča o tem, ali naj se izdatki nadaljnjega šolanja dediča vračunajo v njegov dedni delež šele, če ugotovi, da je te izdatke dejansko kril zapustnik.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od sodišča zahtevala naj razsodi, da se tožencu v njegov zakoniti dedni delež po pokojni materi vračunajo izdatki, ki jih je pokojna mati imela z nadaljnjim šolanjem toženca na srednji šoli in na fakulteti v znesku 1.620.000,00 SIT po realni vrednosti na dan izdaje sodbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi, v celoti razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje nepravilno povzelo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje nepopolno uporabilo materialno pravo. Tožnica meni, da sodišče ni sledilo napotilu 54. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS 15-645/67 in 23-1511/78, v nadaljevanju ZD). Tožnica navaja, da je zapustnica zapustila premoženje v vrednosti 10.000.000,00 SIT kar kaže, da je dobro gospodarila. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bila družina v času toženčevega šolanja revna. Mati je v tistem obdobju kupila več nepremičnin, torej je imela denar za šolanje toženca. Ker nobeden od drugih otrok zapustnice ni imel pogojev, da bi se šolal kot toženec, je mati ostalim otrokom na ta račun dala nepremičnine, ki se jim štejejo v dedni delež. Strošek toženčevega šolanja je enakovreden tistemu delu nepremičnin, ki so jih ostale hčere prejele, kar je bila tudi materina želja. Tožnica meni, da je zapustnica prispevala za toženčevo šolanje takšne zneske, ki bi jih na navedeno določbo 54. člena ZD sodišče moralo upoštevati.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. V odgovoru opozarja, da se je tožnica z revizijo spustila v kritiko nepravilno povzetega zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi prvostopnega in drugostopnega sodišča. Toženec poudarja, da revizije zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti, kar je jasno določeno v 385. členu ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka z vsemi svojimi revizijskimi navedbami izpodbija na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Revizija je izredno pravno sredstvo in ZPP omejuje razloge, ki jih je mogoče uveljavljati z revizijo. Tako revizije po 3. odstavku 385. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče na podlagi, na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja preizkuša, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Sodišči prve in druge stopnje sta pa ugotovili: - da so bile premoženjske razmere v družini pravdnih strank v času toženčevega šolanja na srednji in visoki šoli dejansko težke in da mati pravdnih strank zato ni mogla ustvariti premoženja, saj je to, kar je zaslužila, zadoščalo komaj za preživetje, - da je toženec vsa štiri leta šolanja na srednji šoli prejemal štipendijo ali socialno podporo, - da se je med šolanjem na visoki šoli sam preživljal, pri čemer mu je pomagala tudi sedanja žena, ki je bila redno zaposlena od leta 1957. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da pokojna mati ni v taki meri krila toženčevih izdatkov v zvezi s šolanjem, da bi to upravičevalo njihovo vračunanje v dedni delež na podlagi 54. člena ZD.

Po 2. odstavku 54. člena ZD odloči sodišče o tem, ali in koliko naj se vračunajo v njegov dedni delež izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, glede na okoliščine, upoštevajoč predvsem vrednost zapuščine ter stroške za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje. Vendar pa sodišče odloča o tem, ali naj se izdatki nadaljnjega šolanja dediča vračunajo v njegov dedni delež šele, če ugotovi, da je te izdatke dejansko kril zapustnik. Sodišči prve in druge stopnje sta pa ugotovili, da zaradi izredno slabega premoženjskega stanja pokojna mati ni mogla kriti šolanja toženca in da se je pretežno preživljal sam. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili, da zapustnica ni v tolikšni meri krila stroškov šolanja toženca, da bi bilo treba uporabiti določbo 2. odstavka 54. člena ZD.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

V skladu z določbama 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.