Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je z odpravo odločbe po določbah ZUP z dne 22. 2. 2013 glede denarnega nadomestila med brezposelnostjo izplačanega tožencu za obdobje od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013 odpadla pravna podlaga za njegovo izplačilo. S tem je bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega vračila izplačanih denarnih nadomestil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.433,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, v izogib izvršbi. Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške v višini sodnih taks 45,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločbe od Zavoda RS za zaposlovanje ni prejel, niti ni bil obveščen, da mora odločbo prevzeti v 15-dnevnem roku. Odločba z dne 20. 5. 2013 nikoli ni bila vržena v nabiralnik, enako tudi ne obvestilo. Odločba zato še do danes ni dokončna, saj ni imel možnosti vložiti pritožbe. Meni, da sodišče ni ravnalo pravilno, ker ni zaslišalo poštarja, da bi navedel, kam je obvestilo o prispeli pošti in odločbo vrgel. Sodišče tudi ni pravilno ravnalo, ko je opravilo narok v njegovi odsotnosti, saj je dne 17. 6. 2016 poslal opravičilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Pritožbene navedbe, da toženec ni bil obveščen, da mora prevzeti odločbo v 15-dnevnem roku, že glede na določbo 337. člena ZPP niso upoštevne. Gre za pritožbeno novoto, ki pa ni dopustna, razen, če bi toženec navedel razloge, zaradi katerih tega, da ni bil obveščen, da mora prevzeti odločbo v 15-dnevnem roku, ni mogel navesti že tekom postopka. Teh razlogov pa toženec ne navaja. V odgovoru na tožbo se je toženec skliceval zgolj na to, da ni prejel odločbe, ne pa da ni prejel obvestila o prispeli poštni pošiljki. V pritožbi se toženec neutemeljeno sklicuje na to, da je bilo s tem, da ni prejel odločbe, mišljeno tudi na obvestilo o prispeli pošiljki.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za fikcijo vročitve ni pomembno, kdaj je poštar pisanje - odločbo dejansko pustil v nabiralniku, niti ni pomembno kdaj je naslovnik pošiljko dejansko prejel. V primeru, da gre za fikcijo vročitve, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan 15-dnevnega roka navedenega v obvestilu, ne glede na to, ali in kdaj naslovnik pisanje fizično prejme.

7. Glede na navedeno in ker iz obvestila o prispeli pošiljki (priloga A) tudi jasno izhaja, da ob poizkusu vročitve, odločbe ni bilo mogoče vročiti osebno, in da je zato poštar dne 24. 5. 2013 v hišnem nabiralniku na naslovu B., C. pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno pisanje (št. ...) in rok 15 dni, v katerem ga naslovnik lahko dvigne. Na podlagi tako jasnega pisnega dokaza, pritožba neutemeljeno vztraja, da bi se moral zaslišati poštar, kam je vrgel odločbo in obvestilo.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tudi pravilno postopalo, ko je glavno obravnavo dne 21. 6. 2016 opravilo v odsotnosti toženca. Toženec je bil na razpisano glavno obravnavo za dne 21. 6. 2016 pravilno vabljen. Vabilo je dne 23. 5. 2016 prejel tako, da je imel dovolj časa, da se je na obravnavo pripravil. Odsotnost zaradi neodložljivega poslovnega opravka, kot ga je poimenoval toženec, ne more biti opravičljiv razlog za neudeležbo na glavni obravnavi. Ne samo, da toženec za neodložljiv opravek ni predložil nobenega dokaza, bi tudi sicer lahko, v kolikor je vedel, da bo odsoten, za zastopanje na glavni obravnavi določil pooblaščenca, česar pa ni storil. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je toženec 13. 2. 2013 prijavil v evidenco brezposelnih oseb. Na vlogi, ki jo je podpisal, je označil, da ni samozaposlen oziroma poslovna oseba v enoosebni družbi. Na tej podlagi je tožeča stranka izdala odločbo št. ... z dne 22. 2. 2013, s katero mu je priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas devetih mesecev in sicer za prve tri mesece 477,99 EUR neto, v naslednjih mesecih pa 358,48 EUR neto. Dne 7. 5. 2013 je tožeča stranka izdala odločbo št. ..., s katero je z dnem 13. 2. 2013 toženca prenehala voditi v evidenci brezposelnih oseb. Ugotovila je, da toženec že dne 13. 2. 2013 ni izpolnjeval pogojev za vpis v evidenco brezposelnih oseb, saj je bil toženec takrat poslovodna oseba v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo D. d. o. o. in samozaposlena oseba kot samostojni podjetnik E.E. s. p. Tožencu je bila citirana odločba z dne 7. 5. 2013 osebno vročena na sedežu tožeče stranke dne 8. 5. 2013. Na tej podlagi je nato tožeča stranka obnovila postopek izdaje odločbe o priznanju denarnega nadomestila po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in izdala novo odločbo št. ... z dne 20. 5. 2013. S slednjo je odpravila odločbo z dne 22. 2. 2013 o priznanju pravice do denarnega nadomestila tožencu med brezposelnostjo. Zoper odločbo z dne 20. 5. 2013, za katero je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožencu vročena 8. 6. 2013, toženec ni vložil pravnega sredstva, zaradi česar je postala dokončna in pravnomočna.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je z odpravo odločbe po določbah ZUP z dne 22. 2. 2013 glede denarnega nadomestila med brezposelnostjo izplačanega tožencu za obdobje od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013 odpadla pravna podlaga za njegovo izplačilo. S tem je bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD), ki ureja možnost direktnega vračila izplačanih denarnih nadomestil. 11. Ker toženec višini vtoževanega zneska ni ugovarjal in tudi ni navedel oziroma dokazal, da ga je že vrnil, višina vtoževanega zneska pa izhaja iz listin v upravnem spisu, je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo tožencu plačilo glavnice v višini 1.433,97 EUR. Pravilno skladno z določbo prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007, v nadaljevanju OZ) ter v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno tožencu naložilo tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti od naslednjega dne po vložitvi tožbe, tj. od dne 2. 10. 2016 dalje.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.