Up-227/96

1.10.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe N. B. iz P., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 1. oktobra 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba N. B. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 230/96 z dne 30.7.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, št. Ks 216/96 z dne 24.7.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik v ustavni pritožbi, vloženi dne 2. avgusta 1996, izpodbija sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici in sklep o zavrnitvi pritožbe zoper prvi sklep. Meni, da mu je sodišče onemogočilo dokazovanje neobstoja utemeljenega suma kot enega od pogojev za pripor in da ni podan priporni razlog begosumnosti. Pritožnik je navedel, da obtožba temelji utemeljen sum le na izpovedbi soobdolženca. V preiskavi je predlagal izvedbo soočenja s soobdolžencem, ker naj bi to "pripeljalo do propada utemeljenega suma". Sodišče je kljub temu ta njegov predlog zavrnilo. Zato naj bi ne bil v enakem položaju kot tožilec in zato naj bi mu bila kršena pravica do minimalnih jamstev v postopku in s tem povezana pravica dokazovati neobstoj utemeljenega suma (29. člen Ustave in točka d drugega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94). Glede pripornega razloga je navedel, da je pri sodišču podal izjavo, da ne bo bežal; da v B., katere državljan je, ni bil že šestnajst let; da je njegov rojstni kraj povsem uničen; da že šestnajst let živi v Sloveniji; da je isto sodišče v neki drugi kazenski zadevi odpravilo pripor italijanskemu državljanu, priprtemu iz razloga begosumnosti, že na podlagi obljube, da ne bo bežal. S tem naj bi bili kršeni določbi 22. (enako varstvo pravic) in 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.

2.Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Kopru, št. K 111/96.

3.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pojem "potrebno za potek kazenskega postopka" se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku, brez katere kazenskega postopka sploh ni mogoče izvesti. Pripor zaradi begosumnosti je mogoče odrediti le ob izpolnjenosti pogojev, določenih v Ustavi in v zakonu. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP) v 1. točki drugega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Kot milejša ukrepa Zakon predvideva obljubo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča (195. člen), in varščino (196. člen).

4.V sklepu št. Up-185/95 z dne 19.6.1996 je Ustavno sodišče navedlo, da mora sklep sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega. Nanjo ni mogoče sklepati zgolj na podlagi teže kaznivega dejanja ali morebitne visoke kazni. Če pa se tej okoliščini pridružijo še druge okoliščine, ki zadevajo predvsem značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske vezi in druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem, se ob morebitni pričakovani visoki kazni nevarnost bega lahko potrdi ali pa ovrže. Sodišče mora ugotoviti, ali takšne okoliščine obstojijo, in razumno presoditi, ali je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom nedvomno izpostavil. Takšno stališče v zvezi z nevarnostjo bega kot pripornim razlogom (točka c prvega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: EKČP) je doslej že večkrat zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (na primer v sodbi v zadevi Wemhoff proti Nemčiji z dne 27.6.1968 - Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 7; v sodbi v zadevi Neumeister proti Avstriji z dne 27.6.1968 - Publ. ECHR,Ser. A, Vol.8; v sodbi v zadevi B. proti Avstriji z dne 28.3.1990 - Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 175, v sodbi v zadevi Letellier proti Franciji z dne 26.6.1991 - Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 207).

5.V izpodbijanem prvostopnem sklepu je sodišče navedlo, da je pritožnik državljan BIH; da ima stalno prebivališče v B. K.; da mu je Ministrstvo za notranje zadeve do možne odstranitve iz države določilo prebivališče, vendar ne živi na tem naslovu, ampak drugje; da je brez premoženja, brez zaposlitve in brez otrok; da je za kaznivo dejanje, ki ga je obtožen, je določena kazen od enega do deset let zapora. Na podlagi teh okoliščin je sodišče sklenilo, da ni nobenih okoliščin, ki bi obdolženca močneje vezale na ozemlje te države in da je zato priporni razlog podan. Drugostopno sodišče je zavrnilo pritožnikove navedbe, češ da nima namena bežati, da že šest let živi v izvenzakonski skupnosti v P. in da želi dokazati, da očitanega mu dejanja ni storil. Pritožnikove navedbe v pritožbi po presoji drugostopnega sodišča ne pretehtajo dejstev, s katerimi je obstoj pripornega razloga utemeljilo prvostopno sodišče. Za preprečitev pobega naj bi pritožnikova obljuba, da ne bo zapustil prebivališča, ne zadoščala.

6.Sodišči sta s tako utemeljitvijo zadostili zahtevam, ki jih za odločanje o priporu iz razloga begosumnosti postavlja Ustava. Na podlagi konkretnih dejstev sta napravili sklep o neobstoju okoliščin, ki bi pritožnika vezale na ozemlje te države. Drugostopno sodišče je tudi odgovorilo na vse bistvene pritožnikove navedbe v pritožbi.

7.Pritožnikovo zatrjevanje, češ da je sodišče odpravilo pripor italijanskemu državljanu, ki je bil priprt iz istega razloga, že na podlagi obljube, da ne bo zapustil prebivališča, ne utemeljuje kršitve 22. oziroma 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je o odreditvi oziroma podaljšanju pripora potrebno odločati na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera (npr. odločba št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996, Uradni list RS, št. 16/96; sklep št. Up-163/96 z dne 19.6.1996). Take okoliščine je sodišče v obravnavani zadevi tudi navedlo.

8.Pritožnikovega očitka, da naj bi mu v postopku ne bila dana možnost dokazovati neobstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, Ustavno sodišče v tem postopku ni presojalo. Po pritožnikovih navedbah naj bi mu bile ustavne pravice kršene z zavrnitvijo dokaznega predloga. O dokaznem predlogu je sodišče odločilo s posebnim sklepom. Isti dokazni predlog bo lahko ponovil na morebitni glavni obravnavi in v pravnih sredstvih zoper morebitno obsodilno sodbo.

9.Ustavno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da je preveritvi obstoja utemeljenega suma v fazi postopka, v kateri je bil izdan sklep o podaljšanju pripora, namenjen ugovor zoper obtožnico. Če ne bi bila podana zahtevana stopnja verjetnosti, bi moralo sodišče postopek ustaviti (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Nujna posledica tega bi bila tudi odprava pripora (odločba št. Up-74/95 z dne 7.7.1995 - OdlUS IV, 131). Vsebinsko enako je pritožnikov očitek, češ da prvostopno sodišče v sklepu o podaljšanju pripora ni obrazložilo obstoja utemeljenega suma, zavrnilo tudi drugostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Navedlo je, da utemeljen sum je pogoj za odreditev pripora. Vendar pa naj bi to ne pomenilo, da bi bilo sodišče dolžno ob vsakem podaljšanju pripora obširno obrazložiti okoliščine, iz katerih izhaja ta sum. Zadostovala naj bi ocena prvostopnega sodišča, da je sum po vložitvi obtožnice še izkazan; natančnejše ugotavljanje in razlogovanje glede obstoja utemeljenega suma je naloga sodišča, ki odloča o ugovoru zoper obtožnico.

10.Z izpodbijanima sklepoma pritožniku očitno niso bile kršene zatrjevane ustavne pravice. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve aliee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek ter dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič