Jedro

Če v tožbi ni vseh navedb iz 3. odstavka 28. člena ZUS je tožba pomanjkljiva; če vložnik ne odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti na pravilen poziv sodišča, je treba takšno tožbo zavreči po 2. odstavku 29. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1603/98-5 z dne 20.1.1999.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožbo tožečih strank zaradi varstva ustavnih pravic, z 2. točko izreka pa ni ugodilo njunemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožba nepopolna in nerazumljiva, ker z njo tožeči stranki nista konkretizirali ravnanj, s katerimi naj bi se posegalo v njune ustavne pravice. Tožbo sta namreč vložili na vnaprej pripravljenem obrazcu, na katerem pa nista izpolnili manjkajočih, posebej označenih delov besedila obrazložitve tožbe in tožbenega zahtevka, ki naj bi jih dopolnil vsak tožnik glede na lasten primer. V skladu s 1. odstavkom 29. člena ZUS je tožeči stranki pozvalo, da v roku 15 dni odpravita pomanjkljivosti in navedeta vse, kar zahteva določba 3. odstavka 28. člena ZUS, po kateri je potrebno v tožbi zaradi varstva ustavnih pravic navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem, ter zahtevek, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi, odpravi oziroma prepove. Tožeči stranki sta poziv prejeli dne 16.12.1998. Pred iztekom sodno določenega roka sta sicer poslali dopis, s katerim pa ugotovljenih pomanjkljivosti nista odpravili. Iz tega dopisa bi bilo sicer mogoče sklepati, da napadata sklep tožene stranke, s katerim jima ni bila priznana lastnost stranke v postopku denacionalizacije, vendar napadenega sklepa nista konkretizirali in nista navedli njegove številke niti datuma izdaje niti ga nista predložili sodišču. Ker tožeči stranki nista odpravili ugotovljenih pomanjkljivosti v sodno odmerjenem roku, je nepopolno in nerazumljivo tožbo, ki je ni mogoče obravnavati, zavrglo. V obrazložitvi 2. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja, da sta tožeči stranki v tožbi predlagali tudi oprostitev plačila sodnih taks v smislu 71. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), podrejeno pa na podlagi potrdila o premoženjskem stanju, ki pa ga tožbi nista priložili. Ker je ugotovilo, da tožba ni vložena v zadevi denacionalizacije in da tožeči stranki nista predložili potrdila o premoženjskem stanju, jima je z dopisom za dopolnitev tožbe poslalo tudi zahtevo za predložitev potrdila v smislu določbe 3. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Ker tožeči stranki nista ravnali po tej zahtevi, njunemu predlogu ni ugodilo.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožeči stranki pritožujeta zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Navajata, da sporno dejanje še traja in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in po opravljeni glavni obravnavi ugotovi, odpravi in prepove sporni poseg v njune ustavne pravice z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje groba kršitev njunih ustavnih pravic in nadaljevanje kršenja pravic "bivših" imetnikov stanovanjske pravice. Nezakonita je zato, ker je tožbo zavrglo kot nedopustno z obrazložitvijo, da je predmet spora lahko samo dokončen posamični akt upravnega organa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo tožečih strank in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Ne drži, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z obrazložitvijo, da je sodno varstvo zaradi posega v ustavne pravice dovoljeno samo zoper dokončni posamični akt. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožba zavržena na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS kot nepopolna in nerazumljiva, torej kot takšna, ki je ni mogoče obravnavati. Ker tožeči stranki v tožbi nista navedli, s katerim dejanjem ali aktom naj bi se posegalo v njune ustavne pravice, ju je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da je njuna tožba pomanjkljiva. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določbo 3. odstavka 28. člena ZUS, ki določa sestavine, ki jih mora vsebovati tožba zaradi varstva ustavnih pravic. Pravilno je tudi ravnalo, ko je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, ker tožeči stranki na pravilen poziv, ki jima je bil po podatkih spisa vročen dne 16.12.1998, ugotovljenih pomanjkljivosti nista odpravili, čeprav sta bili opozorjeni na posledice opustitve.

Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. točko sklepa sodišča prve stopnje.