Jedro

Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče presodilo, da ob pravilni uporabi določb členov 179 in 182 OZ predstavlja znesek 22.000,00 EUR pravično zadoščenje za ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo, ki jo je ta že pretrpel in jo bo še trpel trajno v bodoče, kar predstavlja okoli 20 neto povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Stroški izvedbe dokazov so pravdni stroški, ki delijo usodo pravdnega uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP) in tudi ne gre za stroške, ki bi nastali po krivdi tožene stranke

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da njen izrek poslej v celoti glasi: ″1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2014 dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

2. V presežku za še zahtevanih 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 5. 2014 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka 5.017,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

4. Tožena stranka stranka je dolžna plačati stroške pravdnega postopka tožeče stranke v znesku 1.417,01 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, organ za brezplačno pravno, TRR št. SI56 0110 0637 0421 586, sklic št. 0036-219-2019 v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

5. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške 9,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.″

II. V preostalih delih se pritožbi zavrneta.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v vloženo pritožbo in mora povrniti tožeči stranki stroške vloženega odgovora na pritožbo 232,38 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da je toženka dolžna plačati tožniku 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2014 dalje do plačila (točka 1 izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevanih 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2014 dalje do plačila (točka 2 izreka), - da je toženka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 636,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po poteku tega roka do plačila (točka 3 izreka), - da je toženka dolžna plačati pravdne stroške tožnika v znesku 3.200,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, in sicer na TRR organa za brezplačno pravno pomoč v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka 4 izreka), - da je tožnik dolžan plačati toženki stroške pravdnega postopka 12,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku tega roka do plačila (točka 5 izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka (odločitve v točkah 2, 3, 4 izreka), toženka pa je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točka 1 izreka).

3. Tožnik je vložil tudi odgovor na pritožbo toženke.

Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožbi obeh pravdnih strank sta delno utemeljeni.

O utemeljenosti tožnikove pritožbe:

5. Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar očitka o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo obstoja nobene od tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

6. Tožnik v pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o ugotovljenem obsegu tožnikove škode iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ter bodočih telesnih bolečin. Trdi, da sodišče prve stopnje ugotovljenega obsega te škode ni pravilno ovrednotilo, da ni v zadostni meri ovrednotilo trajnih telesnih bolečin in številnih prestanih neugodnosti in premalo je ovrednotilo tožnikovo izpovedbo, v kateri je natančno pojasnil, da so bile telesne bolečin v času poškodbe neznosne, da so se šele kasneje v bolnišnici nekoliko umirile. Po tožnikovem mnenju je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v okviru individualne pogojenosti višine odškodnine, moralo bi mu prisoditi vseh zahtevanih 12.000,00 EUR.

Pritožba je v tem delu delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo in je premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnikovo zdravljenje trajalo eno leto in sedem mesecev, da je trpel številne neugodnosti v času zdravljenja ter ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bil tožnik ob poškodovanju star 29 let in da bo glede na statistično verjetno doživeto starost trpel samo zaradi obravnavane poškodbe občasne lahke in srednje hude telesne bolečine, poleg teh pa bo zaradi kombiniranih posledic obravnavane poškodbe - izpaha ključnice in zaradi njegove osnovne bolezni v bodoče trpel istočasno še hude nevropatske bolečine. Torej so tudi hude nevropatske bolečine ugotovljeno delno posledica obravnavanega izpaha ključnice in delno posledica osnovne bolezni. Sodišče prve stopnje te bodoče škode, ki bo tožniku nastajala še zelo dolgo (okoli 50 let) ni dovolj upoštevalo in zato celotne ugotovljene škode v obsegu že prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ter še bodočih telesnih bolečin ni dovolj ovrednotilo v denarju. Pritožbeno sodišče je presodilo, da pravična denarna odškodnina, ki pomeni zadoščenje v skladu z določbama 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) znaša 9.000,00 EUR, kar predstavlja 8 povprečnih plač v Republiki Sloveniji in je tožnikovi pritožbi delno ugodilo glede nadaljnjih 2.000,00 EUR denarne odškodnine.

Tolikšna odškodnina je tudi primerljiva s primerom iz sodne prakse, in sicer VS RS II Ips 877/2007. V citirani zadevi je bilo oškodovancu - moškemu, staremu 33 let, ki je utrpel izpah desnega ramenskega sklepa, za nekoliko manjši obseg in intenzivnost prestanih telesnih bolečin ter neugodnosti določeno 8,8 povprečnih plač odškodnine za to obliko nematerialne škode.

7. Tožnik v pritožbi trdi, da je tudi 1.400,00 EUR denarne odškodnine za prestani strah prenizka odškodnina, da je sodišče prve stopnje ugotovljeno trajanje in intenzivnost prestanega strahu prenizko ovrednotilo v denarju, da 2.000,00 EUR predstavlja pravično odškodnino.

V tem delu pritožba ni utemeljena. 1.400,00 EUR predstavlja povsem pravično zadoščenje tožniku za intenziven primarni strah, ki je trajal do repozicije izpaha, ki se je nato za štiri tedne omilil v lažji sekundarni strah in se nato do operacije stopnjeval v občasno intenziven strah, nato pa do zaključenega zdravljenja prešel v občasen srednje in manj intenziven strah, ki je trajal vse do konca zdravljenja. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu ter ob upoštevanju okoliščin nastanka poškodovanja je po presoji pritožbenega sodišča določen znesek 1.400,00 EUR povsem pravično zadoščenje.

8. Pritožba se zavzema za višjo denarno odškodnino za duševne bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in trdi, da sodišče prve stopnje ni ugotovljenih dejstev v tem obsegu bodoče tožnikove nematerialne škode ustrezno upoštevalo in ovrednotilo, da ni dovolj upoštevalo njegove starosti ob poškodovanju in njegovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, da bi mu ob pravilni uporabi materialnega prava moralo odmeriti vseh zahtevanih 15.000,00 EUR.

V tem delu je pritožba delno utemeljena. Pri določitvi pravične denarne odškodnine za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje res delno zmotno uporabilo materialno pravo ob ugotovljenem dejstvu, da zmore tožnik delo v prisiljeni drži le krajši čas, da ne zmore opravljati fizičnih del z desnico, da lahko svoj poklic avtoelektričarja opravlja le z omejitvami, dela na vrtu pa le s povečanim naporom, da lahko opravlja le lažja gospodinjska dela in ne zmore rekreativnih dejavnosti, da so njegove vsakodnevne življenjske aktivnosti zmanjšane in je takšno stanje trajno. Ugotovljene funkcionalne omejitve so posledica tako stanja po obravnavani poškodbi kot tudi stanja osnovne tožnikove bolezni, gre po ugotovitvah izvedenca Veselka (točka 13 pisnega izvedenskega mnenja na list. št. 86) za njuno sovplivanje in natančna razmejitev ni možna. Ob upoštevanju trajnosti teh omejitev in tožnikove mladosti ob poškodovanju je verjeti, da tožnik duševno trpi in bo trpel glede na statistično verjetno doživeto starost občutno dlje kot polovico pričakovanega življenja. Pritožbeno sodišče je presodilo, da v tožnikovem primeru pomeni pravično denarno zadoščenje za njegove že prestane in še bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 11.000,00 EUR. Obseg te oblike tožnikove nematerialne škode je po presoji pritožbenega sodišča primerljiv z zadevo VSL II Cp 1342/2016. 9. Pritožba dalje izpodbija presojo sodišča prve stopnje glede zavrnitve dela zahtevka za nematerialno škodo iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti. Navaja, da je znesek 600,00 EUR prenizka denarna odškodnina za to obliko tožnikove nematerialne škode.

Pritožba v tem delu ni utemeljena. Ugotovljeno trajno spremenjenost tožnikove zunanjosti predstavlja le 4 centimetre dolga pooperativna brazgotina med prsnico in desno ključnico, ki tožniku ugotovljeno povzroča le nelagodje, zato intenzivnost njegovih duševnih bolečin (subjektivni element), ni tolikšna, da bi opravičevala višjo denarno odškodnino od 600,00 EUR, kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

10. Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče presodilo, da ob pravilni uporabi določb členov 179 in 182 OZ predstavlja znesek 22.000,00 EUR pravično zadoščenje za ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo, ki jo je ta že pretrpel in jo bo še trpel trajno v bodoče, kar predstavlja okoli 20 neto povprečnih plač v Republiki Sloveniji.

Ob upoštevanju delne ugoditve pritožbi toženke, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve, je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in mu prisodilo še 2.500,00 EUR denarne odškodnine skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2014 dalje do plačila in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Tožnik je s pritožbo izrecno izpodbijal tudi odločitev o stroških postopka. Trdil je, da bi mu sodišče prve stopnje moralo stroške postopka odmeriti po metodi z ovrednotenjem uspeha strank ločeno po temelju in po višini, končni pravdni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Dokazni postopek je sodišče vodilo predvsem glede temelja, s katerim je tožnik uspel v celoti, saj se je izkazalo, da je toženkin zavarovanec izključno odgovoren za nastanek škodnega dogodka. To pomeni, da je tožnik po temelju uspel s 100 %, česar sodišče ni upoštevalo, po višini pa s 60 %, to pomeni njegov skupni uspeh v tem postopku 80 % in bi moralo sodišče prve stopnje v tem odstotku tudi priznati in prisoditi stroške postopka.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ovrednotenje pravdnega uspeha s povprečjem pravdnega uspeha po temelju in po višini. Na podlagi podatkov v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so potem, ko je pritožbeno sodišče z vmesno sodbo Cp 74/2019 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje P 296/2015 z dne 27. 11. 2018, pravdnima strankama nastali le še stroški za pristop na en narok za glavno obravnavo, ki je trajal pet minut, saj so vsi dokazi za presojo utemeljenosti zahtevka tudi po višini že bili izvedeni do izdaje sodbe z dne 27. 11. 2018. Izključno zaradi presoje utemeljenosti zahtevka po temelju je bil opravljen le narok za glavno obravnavo 21. 3. 2017 v trajanju 35 minut, ko sta bili zaslišani dve priči, ki pa stroškov nista priglasili.

Ker pa je s to sodbo delno ugodeno tožnikovi pritožbi, je posledično njegov pravdni uspeh večji, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Njegov pravdni uspeh je 68 %, toženkin pa 32 %. To je pritožbeno sodišče upoštevalo pri spremembi odločitve v točkah 3, 4 in 5 izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve.

12. Tožnik v pritožbi dalje trdi, da je odločitev o pravdnih stroških v nasprotju z listinsko dokumentacijo (kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je tožniku bila z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 1055/2015 z dne 7. 8. 2015 odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, razen plačila sodnih taks, od 24. 7. 2015 dalje. Tožnik je imel brezplačno pravno pomoč zgolj za stroške pravdnega postopka, ne pa tudi za odvetniško zastopanje in sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne pravne podlage, da je pri odločanju o priznanih pravdnih stroških tožnikovega pooblaščenca uporabilo določbo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu. Tako je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da se stroški odvetniškega zastopanja povrnejo na račun brezplačne pravne pomoči, toženka bi morala te stroške povrniti neposredno tožniku.

Pritožba v tem delu je utemeljena. Podatki v sodnem spisu potrjujejo, da je bila tožniku z odločbo Okrožnega sodišča v Celju organa za brezplačno pravno pomoč Bpp 1055/2015 odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, razen plačila sodnih taks in ne tudi za stroške odvetniškega zastopanja. S citirano odločbo Bpp je bil tožnik res oproščen le plačila stroškov postopka, to izhaja iz izreka citirane odločbe in 13. točke obrazložitve, v kateri je pojasnjeno, da oprostitev plačila stroškov postopka obsega le stroške izvedbe dokazov z izvedencem medicinske stroke - travmatologom in fiziatrom. Ker torej tožnik ni bil oproščen stroškov zastopanja po pooblaščencu - odvetniku, sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov zastopanja ni imelo podlage za uporabo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu in je tožniku pravdne stroške odmerilo v nasprotju z Odvetniško tarifo (OT, Uradni list RS, št. 2/2015). Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožnikovi potrebni stroški zastopanja po pooblaščencu - odvetniku znašali 6.137,38 EUR in še 1.060,22 EUR, tožnikovi potni stroški za prihod na sodišče in na pregled k dvema izvedencema pa 180,80 EUR, so znašali tožnikovi potrebni stroški pravdnega postopka 7.378,40 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega 68 % uspeha v pravdi pa znaša temu ustrezen del 5.017,31 EUR in toliko stroškov mora toženka povrniti tožniku. Pritožbeno sodišče je odločitev v točki 3 izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Tožnik v pritožbi dalje trdi, da je bil res oproščen plačila sodne takse, vendar je ta še vedno strošek postopka, o teh je treba odločiti, saj jih je pravilno in pravočasno priglasil. Sodišče bi mu ta strošek moralo priznati in naložiti toženki, da ga plača na tožnikov račun, oziroma na račun države in ga bo moral tožnik, ki je v postopku delno uspel, državi povrniti.

V tem delu pritožba ni utemeljena. Tožnik je bil oproščen plačila sodnih taks, teh ni plačal in mu zato strošek ni nastal. Zato mu stroškov v višini sodnih taks, ki bi jih moral tožnik plačati, če ne bi bil oproščen, ni mogoče priznati. Sodne takse, po višini ustrezne njegovemu pravdnemu uspehu, bo moralo sodišče prve stopnje naložiti v plačilo toženki (tretji in četrti odstavek 168. člena ZPP). Tožnikovemu pravdnemu neuspehu ustreznega dela sodne takse, ki bi ga (oziroma ga bo) moral plačati, ker je v pravdi delno uspel (četrti odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah), pa tožnik še ni plačal, zato mu ta strošek še ni nastal in ga še ne more uveljavljati od toženke.

14. Pritožba še navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo kot potreben strošek postopka priznati celotne stroške za izvedence in ne le v uspehu ustreznem delu, ker višina teh stroškov ni odvisna od končnega pravdnega uspeha. Z odločbo Bpp z dne 7. 8. 2015 je bil tožnik oproščen plačila teh stroškov, zato mora toženka te stroške povrniti organu Bpp.

Ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da so stroški izvedencev medicinske stroke travmatologa in fiziatra znašali skupaj 2.083,84 EUR (1.004,60 EUR in 1.079,24 EUR). Stroški izvedbe dokazov so pravdni stroški (prvi odstavek 151. člena ZPP), ki delijo usodo pravdnega uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP) in tudi ne gre za stroške, ki bi nastali po krivdi tožene stranke (prvi odstavek 156. člena ZPP). Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da pri priznanju teh stroškov ni upošteven pravdni uspeh. Utemeljen pa je predlog pritožbe, da mora stroške izvedencev v deležu tožnikovega pravdnega uspeha, ki bi šli tožniku, če bi jih ta plačal, toženka povrniti na račun organa za brezplačno pravno pomoč. Tožnikovemu pravdnemu uspehu 68 % ustrezen del stroškov za izvedence znaša 1.417,01 EUR in toliko mora toženka plačati na TRR organa za brezplačno pravno pomoč, kot izhaja iz izreka te sodbe.

O utemeljenosti toženkine pritožbe:

15. Toženka je uveljavljala vse tri pritožbene razloge v pritožbi, vendar bistvene kršitve določb postopka ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu obremenjena s katero od tistih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen.

16. Toženka v pritožbi navaja, da v okviru pogodbenega jamstva za civilno odgovornost njenega zavarovanca odgovarja za škodo nad dogovorjeno odbitno franšizo v višini 1.500,00 EUR in ta ugovor je podala pravočasno. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v svoji sodbi v zvezi z vmesno sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 74/2019, ko je bilo odločeno o temelju zahtevka. Pri odločanju o višini zahtevka pa sodišče prve stopnje odbitne franšize ni upoštevalo. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v prisodilnem delu, to je v točki 1 izreka tako, da se zavrne zahtevek za 1.500,00 EUR.

Tožnik je v odgovoru na toženkino pritožbo nasprotoval tem trditvam in navajal, da so pritožbene navedbe pavšalne, da za odštetje franšize ni pravne podlage, da je ta dogovorjena s pogodbo med toženko in njenim zavarovancem, tožnik pa ni stranka te pogodbe, zato ne sme trpeti posledic, ki izvirajo iz ″inter partes″ pogodbenega razmerja. Če je zavarovanec sam dolžan poravnati del odškodnine, je to lahko le predmet njunega regresnega razmerja.

Po presoji pritožbenega sodišča je toženkina pritožba v tem delu utemeljena. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je toženka že v odgovoru na tožbo zatrjevala dejstvo o obstoju odbitne franšize 1.500,00 EUR v breme zavarovanca na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe med njima in trdila, da tega zneska odškodnine ni dolžna plačati. Dalje iz podatkov v spisu izhaja tudi, da tožnik, čeprav je poleg tožbe vložil še sedem pripravljalnih vlog, v nobeni od teh in tudi na narokih za glavno obravnavo, ni prerekal teh toženkinih trditev. Šele v odgovoru na toženkino pritožbo prvič nasprotuje upoštevanju odbitne franšize.

Toženkina trditev glede odbitne franšize je trditev o dejstvu, ki je tožnik ni pravočasno prerekal, torej šteje to dejstvo za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker sodišče tega dejstva pri presoji višine denarne odškodnine ni upoštevalo, je delno zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu toženkini pritožbi ugodilo in upoštevalo odbitno franšizo 1.500,00 EUR. Od sicer za 4.000,00 EUR višjo odškodnino po delni ugoditvi tožnikovi pritožbi mu je prisodilo še 2.500,00 EUR.

17. Pritožba toženke še navaja, da je določena odškodnina 9.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nesorazmerna glede na sodno prakso za podobne primere in glede na ugotovitve izvedenca Veselka, da je desna zgornja okončina funkcionalno močno prizadeta in skoraj povsem neuporabna predvsem zaradi kroničnih bolečin zaradi osnovne bolezni in zaradi bolečin po izpahu ključnice, ki so se razvile v hude kronične, nevropatske bolečine. V mnenju se je izvedenec opredelil, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika posledica bolezni in stanja po obravnavani nesreči in sodišče prve stopnje bi takšno ugotovitev izvedenca moralo upoštevati pri odločanju o višini primerne odškodnine, pa tega ni storilo, to iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja. Tožniku je dosodilo odškodnino za duševne bolečine, ki jih trpi zaradi celotnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne le v delu, ki odpada na obravnavano poškodbo, toženka pa ne odgovarja za celotno tožnikovo škodo, temveč le v delu, ki je posledica škodnega dogodka pri njenem zavarovancu. Glede na sovpliv obojega bi moralo tožniku dosoditi 50 % zneska, torej 4.500,00 EUR. Polovico tožnikovih težav, zaradi katerih trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, odpade na njegovo osnovno bolezen.

Pritožba v tem delu ni utemeljena. Toženka prvič šele v pritožbo zatrjuje 50 % vpliv tožnikove osnovne bolezni za zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti in posledično na njegove duševne bolečine. V pritožbi pa toženka ne izkaže, da te trditve ni brez svoje krivde mogla navesti pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato je to nedovoljena pritožbena novota in je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prerekala le temelj tožbenega zahtevka, višino zahtevka pa je pavšalno prerekala kot pretirano po vseh postavkah in trdila, da njegove težave izvirajo iz bolezenskega stanja in ne iz škodnega dogodka. Na prvem naroku za glavno obravnavo je vztrajala pri trditvi, da tožnikova rehabilitacija pri njenem zavarovancu ni povzročila škode. Kot del svoje trditvene podlage je navedla dopis v prilogi B 2, iz obširne vsebine le-tega pa izhaja le trditev, da rehabilitacijski proces pri toženkinem zavarovancu ni povzročil škodnega dogodka. S tem je toženka prerekala zgolj utemeljenost zahtevka po temelju, ker se je izkazalo za neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi z dne 2. 8. 2017, vloženi po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa, je toženka vztrajala pri trditvi, da ni podana odgovornost njenega zavarovanca, da naj sodišče zahtevek v celoti zavrne po temelju. Dodala je še, da če temu ne bo sledilo, pa predlaga, da izvedenec mnenje dopolni v delu glede funkcionalnih posledic poškodbe in zaostalih bolečinah ter opravi razmejitev in pojasni, čemu je pripisati večji del tožnikovih sedanjih težav ali osnovni bolezni ali izpahu rame (verjetno je imela v mislih izpah ključnice), ni pa navedla nobenih konkretnih trditev o vplivu bolezni na obseg tožnikove škode. Na dopolnjeno izvedensko mnenje izvedenca travmatologa na naroku 6. 2. 2018 ni dopolnila svojih trditev, čeprav ji je sodišče podelilo rok 8 dni za izjavo na dopolnitev mnenja, v vlogi z dne 22. 8. 2018 pa tudi ni podala nikakršne trditve o vplivu bolezni na obseg tožnikove škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, nikoli pa tudi ni zatrjevala, da bi bilo potrebno pri tej obliki tožnikove škode ugotovitvi omejitve življenjskih aktivnosti, oziroma njihov obseg zaradi posledic bolezni in zaradi škodnega dogodka, niti ni zatrjevala, v kakšnem deležu naj bi na obseg tožnikove škode vplivala bolezen in v kakšnem obsegu predmetna poškodba.

18. Pritožbeno sklicevanje na sodno prakso v podobnih primerih pa je povsem nekonkretizirano in zato neutemeljeno.

19. Glede na vse zgoraj obrazloženo se je toženkin pravdni uspeh zmanjšal od 40 % na 32 %. Ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženkini potrebni stroški pravdnega postopka znašajo 30,00 EUR, torej njenemu uspehu ustrezen del znaša 9,60 EUR (32 %), zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev v točki 4 izpodbijane sodbe, kot izhaja iz izreka te sodbe.

O pritožbenih stroških:

20. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje glede 20.000,00 EUR, uspel pa je z 2.500,00 EUR, njegov pritožbeni uspeh je ocenjen na 20 %.

Toženka je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe glede 6.000,00 EUR, uspela pa je s 1.500,00 EUR, njen pritožbeni uspeh je ocenjen na 25 %.

Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške vložene pritožbe.

21. Tožnik je obrazloženo odgovoril na toženkino pritožbo in zahteval povrnitev stroškov vloženega odgovora. Priglasil je 511,45 EUR stroškov, po pregledu stroškovnika pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da vsi priglašeni stroški niso bili potrebni. Tožniku je priznalo kot potrebne stroške sestave odgovora na pritožbo 20 točk po tarifni številki 39 OT za obvestilo tožniku o prejeti pritožbi toženke, 375 točka po tarifni številki 21/1 OT za sestavo odgovora na pritožbo in 20 točk po tarifni številki 39 za poročilo tožniku o pritožbenem uspehu. Skupaj mu je tako priznalo 415 točk in ne 685 točk, kot je predlagal tožnik. Ob upoštevanju še 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % davka na dodano vrednost po drugem odstavku 2. člena OT, znašajo tožnikovi potrebni stroški sestave odgovora na pritožbo 309,85 EUR. Ker je toženka s pritožbo uspela le v višini 25 %, znaša tožnikov ustrezen del stroškov odgovora na pritožbo 232,38 EUR. Toliko stroškov pritožbenega postopka mu mora povrniti toženka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker jih je zahteval. 22. O vseh stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.