Up-26/99

6. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vsi iz Ž., ki jih zastopa Č. Č., odvetnik v Z. na seji dne 6. marca 2001

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 88/98 z dne 4. 11. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1201/96 z dne 14. 10. 1997 in sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 165/95 z dne 9. 5. 1996 se ne sprejme.

2.Pritožniki nosijo svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

A.V pravdnem postopku je bil zavrnjen tožbeni zahtevek pritožnikov za plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženka ni odgovorna za smrtno nezgodo svojca tožnikov (sedaj pritožnikov), Višje sodišče pa je njihovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper tako odločitev so pritožniki vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo. Zahtevek pritožnikov je bil zavrnjen, ker so sodišča ugotovila, da elementi civilnega delikta v obravnavanem primeru niso podani, saj je toženka storila vse, kar je mogla in bila dolžna storiti kot lastnica kopališča, neuspešno oživljanje pa je bilo posledica vzroka izven toženkine sfere. Vrhovno sodišče je ugotovilo še, da med postopkom ugotovljene dejanske okoliščine ne dajejo podlage za ugotovitev objektivne odgovornosti, ki so jo pritožniki uveljavljali z revizijo, in da nudenje kopaliških storitev v bazenu z omejeno globino in površino, ki je namenjena plavalcem in se odvija v okviru namena plavanja in ob pogojih, ki jih predpisuje Zakon o varnosti v urejenih kopališčih (Uradni list SRS, št. 1/87), ne predstavlja dejavnosti, iz katere izhaja povečana dejavnost.

2.Pritožniki menijo, da je bila ta sodba sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava (201. in 203. člen v zvezi s 170. in 174. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list RS, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), saj naj bi bili podani tako elementi krivdne kot tudi objektivne odškodninske odgovornosti. Šlo naj bi za redek primer, s katerim naj bi se oškodovancem, tj. pritožnikom, odreklo pravno priznano škodo. Izpodbijana sodba naj bi kršila 5., 14. in 26. člen Ustave. Zato pritožniki predlagajo, naj Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi, o njej meritorno odloči ter naloži toženki plačilo vseh stroškov pravdnega postopka in postopka pred Ustavnim sodiščem.

B.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

Takšnih kršitev pa pritožniki niso izkazali in tudi Ustavno sodišče jih na podlagi presoje njihovih navedb in priloženih sodnih odločb ni ugotovilo. Zgolj dejstvo, da pritožniki v sodnem postopku niso uspeli, zato še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja Ustava.

4.Očitka pritožnikov, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 5. člena Ustave, ki se nanaša na splošna ustavna načela, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa kršitev splošnih ustavnih načel. Le kršitve tistih ustavnih določb, ki vsebujejo kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko utemeljujejo ustavno pritožbo.

5.Z izpodbijano sodbo pritožnikom tudi ni bila kršena pravica iz 26. člena Ustave. O odškodninskem zahtevku na podlagi 26. člena Ustave odloča redno in ne Ustavno sodišče. Izpodbijane sodbe se nanašajo na odškodninski zahtevek, ki so ga pritožniki uveljavljali proti Športnemu centru Maribor, Kopališču Pristan, in ne na pravico do povračila škode od države, ki jo zagotavlja 26. člen Ustave.1 Tudi v okviru zatrjevane kršitve 26. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do povračila škode, ki stranki nastane zaradi nezakonitega ravnanja državnih organov, Ustavno sodišče izpodbijane sodbe ne preizkusi v smislu instančne presoje v pravdnem postopku, pač pa bi sodbo, s katero bi bil odškodninski zahtevek proti državi zavrnjen, lahko razveljavilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je sodišče to odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo.

6.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, bi lahko bila pomembna navedba pritožnikov o odstopu od sodne prakse. Za kršitev te ustavne pravice bi namreč lahko šlo, če bi bila izpodbijana odločitev napačna in v nasprotju z odločitvami sodišč v enakih ali podobnih zadevah.

Vendar pa samo pavšalna navedba, da gre za redek primer, ko se upravičencem odreka pravno priznana škoda, takšne kršitve še ne utemeljuje.

7.Pritožniki tudi niso izkazali, da bi bila v postopku kršena ustavna jamstva procesne narave. Oporekajo zgolj dokazni oceni in materialnopravni presoji sodišč, kar pa, kot je obrazloženo zgoraj, ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Prav tako ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in temelji na zaključkih, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije pravnih norm, mogoči.

Pritožniki pa napačno razumejo pristojnosti Ustavnega sodišča in pomen ustavne pritožbe, ko pričakujejo, da bo Ustavno sodišče odločalo o tem, kako je treba razlagati posamezne določbe ZOR.

8.Razlaga navedenih določb in institutov civilnega prava je naloga pravdnih sodišč, poenotenje sodne prakse glede navedenih vprašanj uporabe zakona je naloga Vrhovnega sodišča, naloga Ustavnega sodišča ob presoji ustavne pritožbe pa je zgolj preveriti, ali s to razlago sodišča navedenim določbam in institutom niso dala vsebine, ki bi bila nesprejemljiva z vidika kake ustavne pravice. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba, nasprotovalo pravici do enakosti pred zakonom, pritožniki ne izkažejo, zgolj zatrjevana nezakonitost sodne odločbe pa očitka o kršitvi 14. člena Ustave tudi ne utemeljuje.

9.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svobščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

10.Pooblaščenec pritožnikov je zahteval tudi povračilo stroškov zastopanja po odvetniški tarifi. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Za tako drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pooblaščenec ne navaja.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

1Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da so pritožniki dne 27. 5. 1988 vložili tožbo zoper državo SFRJ in zoper Športni center Maribor, Kopališče Pristan. Temeljno sodišče v Mariboru, Enota v Mariboru, pa je s sklepom št. II P 673/90 izločilo tožbo zoper drugotoženo stranko, ker država SFRJ ne obstaja več in je bilo treba pravdo prekiniti. Tožba zoper Športni center Maribor, Kopališče Pristan se je nadaljevala samostojno, ker je sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za enotno sosporništvo.

Predsednik senatadr. Lojze Ude