Jedro

V skladu z določbami 194. člena ZVCP-1 se registrira tudi motorno vozilo, ki predstavlja del tehnične kulture (starodobno vozilo), torej mehanično gnano vozilo, izdelano pred več kot 25 leti. Stališče pritožnika glede dovoljenosti vožnje motornega vozila v cestnem prometu, ne da bi bilo le-to registrirano in ne da bi bilo za to potrebno vozniško dovoljenje, je zato zmotno.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi B.S. odgovoren za prekrške po petem odstavku 84. člena, petem odstavku 190. člena in osmem odstavku 138. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in mu za prekršek opisan v 1. točki izreka določilo globo 120,00 EUR, za prekršek opisan v 2. točki izreka določilo globo 500,00 EUR in za prekršek opisan v 3. točki izreka določilo globo 500,00 EUR, nakar mu je ob uporabi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo 1.120,00 EUR. Postopek o prekršku po tretjem odstavku 131. člena ZVCP-1 zoper obdolženca je na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker dejanje ni prekršek. Sklenilo je še, da se obdolženca oprosti plačila sodne takse, stroški postopka, ki je bil ustavljen, pa bremenijo proračun.

Zoper sodbo je obdolženi vložil pritožbo, kot navaja, podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa nepravilne uporabe materialnih predpisov. Kot še navaja, je kolo s pomožnim motorjem Moto Guzzi letnik 1943, katerega je vozil navedenega dne, vozilo, dvotaktno kolo s pomožnim motorjem, za katerega zavarovanje in registracija vozila nista potrebna in tudi ni potreben izpit za motor. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo odpravi oziroma razveljavi ter zoper njega ustavi postopek o prekršku. Hkrati prosi, da se ga oprosti plačila sodne takse za pritožbo. Kot dokaz predlaga vpogled v javne evidence in AMZS.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, da je obdolženi odgovoren prekrškov, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Pritožnik sicer v pritožbi uvodoma navaja, da izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1, torej, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa pritožnik zgolj s pavšalnimi navedbami, da kolesa z motorjem, ki ga je v času prekrška vozil, ni potrebno registrirati ne zavarovati ter da za vožnjo z njim tudi ni potreben izpit za motor, ne more uspeti. Gre za nove navedbe, ki jih v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 ob odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati. Pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala; ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Vsem tem pogojem pritožnik ni zadostil. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pripominja, da v skladu z določbo 190. člena ZVCP-1 smejo biti v cestnem prometu le motorna vozila, ki so registrirana in imajo veljavno prometno dovoljenje oziroma veljavno prometno dovoljenje za začasno registrirano vozilo ali če imajo veljavno potrdilo za preizkusno vožnjo ter so označena s predpisanimi registrskimi ali preizkusnimi tablicami, ki so izdane za njihovo označitev. V skladu z določbami 194. člena ZVCP-1 se registrira tudi motorno vozilo, ki predstavlja del tehnične kulture (starodobno vozilo), torej mehanično gnano vozilo, izdelano pred več kot 25 leti. Stališče pritožnika glede dovoljenosti vožnje motornega vozila v cestnem prometu, ne da bi bilo le-to registrirano in ne da bi bilo za to potrebno vozniško dovoljenje, je zato zmotno.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, jo je višje sodišče na podlagi 165. člena ZP-1 po uradni dolžnosti preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da so bile obdolžencu določene sankcije – globe za vsakega od prekrškov v okviru predpisanih, pravilno pa je uporabljena tudi določba 27. člena ZP-1 glede izreka enotne sankcije. Ker okoliščine, ki bi narekovale omilitev katere od sankcij niso podane, višje sodišče v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

Ker pritožba nima upoštevnih navedb, jo je višje sodišče, potem, ko je še ugotovilo, da tudi niso podane kršitve na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1. Sodna taksa bo pritožniku odmerjena z nalogom za plačilo sodne takse sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).