Jedro

V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 28. 6. 2011 in sklep št. ... z dne 7. 4. 2011 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje (I. točka izreka). Odločilo je, da je o spremembi dokončne odločbe št. ... z dne 21. 9. 1994, v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1999, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve dolžan odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka) in sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 1.151,84 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka). Štelo je, da je pravna podlaga za odločitev v tem socialnem sporu 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami), ki v prvem odstavku določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist uživalca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Upoštevalo je odločitev ustavnega sodišča, da je o zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.) potrebno odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi sodišče po vsebini ni odločalo, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel in o njej še ni odločil, ter je tako zgolj odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje, kateri je dolžan s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odločiti o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 in 1. 2. 1991, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 do upokojitve.

2. Zoper II. točko izreka se pritožuje toženka. Meni, da je odločitev v izpodbijanem delu nepravilna in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 63. členom ZDSS-1, ker je sodišče prevzelo vloge toženke pri odločanju. Nadalje je podana tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločitev v II. točki izreka v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka sodbe in v nasprotju z razlogi sodbe, razlogi sodbe pa so tudi med seboj v nasprotju in se sodba ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljajo, ali so podani pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe o pokojnini in je v razlogih v 11. točki obrazložitve sodbe toženki naložilo, da izda novo odločbo o odmeri pokojnine, ki bo učinkovala od 1. 5. 2011. S tem je prevzelo pristojnost toženke in prejudiciralo odločitev v novem postopku, saj toženka o zahtevi za ponovno odmero pokojnine še ni odločala. Zahteva za ponovno odmero je bila namreč zavržena. Prvostopenjsko sodišče bi moralo izpodbijani odločbi zgolj odpraviti in zadevo vrniti toženki v ponovno odločanje, kar je sicer tudi storilo v I. točki izreka, toženki pa v razlogih sodbe zgolj naložiti, da tožnikovo vlogo obravnava v skladu z določbo 183. člena ZPIZ-2 in da ugotovi, ali so podani pogoji za ponovno odmero pokojnine po navedeni določbi ZPIZ-2. Odločitev sodišča v II. točki izreka je tudi v nasprotju z odločitvijo iz I. točke izreka, razlogi iz 5. točke obrazložitve sodbe so v nasprotju z odreditvenimi razlogi iz 11. točke obrazložitve sodbe, saj je sodišče po eni strani prepustilo odločitev toženki, po drugi strani pa toženki naloži, da izda nov upravni akt v smeri višje pokojnine, torej vsebinsko odloči, ne da bi se prepričalo, ali v predmetni zadevi dejansko plačani prispevki od leta 1972 do upokojitve vplivajo na višino že pravnomočno oblikovane pokojninske osnove in posledično pogojujejo izdajo nove odločbe, ki bo pričela učinkovati od 1. 5. 2011 dalje. Upoštevanje dejansko plačanih prispevkov samo po sebi še ni razlogi za spremembo, odpravo ali razveljavitev pravnomočne dokončne odločbe z dne 22. 9. 1994 v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991. Odločbo bo mogoče nadomestiti z novo odločbo le, če bi novo oblikovana pokojninska osnova pogojevala odmero višjega zneska pokojnine ko tožniku pripada po navedeni pravnomočni odločbi z dne 21. 9. 1994 v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991. 3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da ne držijo navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo v sodbi prevzelo pristojnost toženke in prejudiciralo odločitev v novem postopku odmere pokojnine. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo pravnomočno odločbo toženke (sledeč tudi odločitvi ustavnega sodišča) in toženki naložilo, da ponovno s posebno odločbo odloči o odmeri pokojnine, upoštevajoč dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve. Toženka pri odmeri pokojnine tožniku ni upoštevala dejansko plačane prispevke in se spreneveda ter je potrebno pritožbo zavrniti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih pritožba posebej uveljavlja.

6. V predmetni zadevi je bilo že odločeno s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. II Ps 1816/2011 z dne 25. 1. 2013 in tožbeni zahtevek tožnika, ki ga je postavil v tožbi, vloženi 12. 7. 2011, s katero je izpodbijal dokončno odločbo toženca št. ... z dne 28. 6. 2011 v zvezi s sklepom z dne 7. 4. 2011, ker se ni strinjal z zavrženjem njegove zahteve za ponovno odmero pokojnine, zavrnilo z obrazložitvijo, da se tožnik zoper odločbo, s katero mu je bila odmerjena predčasna pokojnina (najprej z zmanjšanjem po odločbi z dne 1. 2. 1991, kasneje pa brez zmanjšanja po odločbi z dne 21. 9. 1994), ni vložil pritožbe, ko je to možnost imel, zamudil pa je tudi rok za obnovo postopka. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je toženec ravnal pravilno, ko je tožnikovo zahtevo za ponovni izračun pokojnine zavrgel, v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 s sprem.). Enako je menilo tudi pritožbeno sodišče in revizijsko sodišče. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 250/2013 z dne 13. 1. 2014 pojasnilo, da stranka, razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembo pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Tožnik je uspel z ustavno pritožbo na Ustavnem sodišču RS. To je z odločbo št. Up-215/14-12 z dne 14. 3. 2017 razveljavilo sodbe Vrhovnega sodišča RS, Višjega delovnega in socialnega sodišča ter sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi listin v spisu ugotovilo naslednje dejansko stanje. O tožnikovi starostni pokojnini je bilo odločeno s sklepom pravnega prednika toženca št. ... z dne 12. 1. 1991, ki je bil nato nadomeščen s sklepom 1. 2. 1991 in je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine od 18. 12. 1990 dalje. Odmerjena je bila v višini 78 % od pokojninske osnove, izračunane na podlagi za tožnika najugodnejšega 10-letnega povprečja osebnega dohodka oziroma zavarovalnih osnov v letih od 1966 do 1975. Zaradi predčasne upokojitve mu je bila višina pokojnine zmanjšana za 8 %. Ko je tožnik dopolnil starost 60 let, mu je toženec z odločbo št. ... z dne 21. 9. 1994 na podlagi iste pokojninske osnove odmeril predčasno starostno pokojnino brez zmanjšanja. Ta odločba je nadomestila sklep o prejšnji odmeri pokojnine z dne 1. 2. 1991. Tožnik je nato večkrat ugovarjal podatkom, ki jih je toženec uporabil pri izračunu njegove starostne pokojnine in sicer prvič 31. 3. 2000. Tožnikovi zahtevi za ponovni izračun starostne pokojnine sta bili dvakrat zavrženi (odločba toženca št. ... z dne 29. 1. 2011 in odločba toženca št. ... z dne 11. 1. 2007 v zvezi s sklepom št. ... z dne 12. 1. 2016). Zoper dokončno odločbo toženca št. ... z dne 11. 1. 2007 je tožnik sicer vložil tožbo, vendar je bil postopek s sklepom opr. št. Ps 339/2007 z dne 21. 12. 2007 ustavljen, saj je na prvi narok pristopil samo pooblaščenec toženca. Sklep je bil potrjen s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 100/2008 z dne 14. 2. 2008 in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 212/2008 z dne 12. 1. 2010. Tožnik je isto zahteval (za ponovni izračun pokojnine), vložil še kot predlog za obnovo postopka in kot zahtevo za razveljavitev odločbe dne 21. 9. 1994 po nadzorstveni pravici, vendar sta bili obe vlogi zavrženi (sklep toženca št. ... z dne 22. 3. 2001 in odločba št. ... z dne 22. 3. 2001 in odločba št. ... z dne 7. 6. 2002), ker je že pretekel zakonski rok zanjo oziroma, ker, kakor sta ugotovili v postopku sodnega varstva tožnikovih pravic, sodišče prve stopnje, v času vložitve tožnikove zahteve določbe ZUP še niso omogočale stranki razveljavitvene odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga, ker je bil z njo očitno prekršen zakon. Tožnik je 4. 4. 2011 ponovno zahteval ponovno odmero starostne pokojnine. Trdil je, da so se mu pri odmeri pokojnine upoštevala drugačna, nižja vplačila prispevkov od dejansko vplačanih, saj razpolaga s potrdili o vplačilu pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot obrtniku od leta 1972 do 1990. Na podlagi te zahteve sta bili izdani odločbi, ki sta predmet tega postopka. Zahteva tožnika je bila s sklepom št. ... z dne 7. 4. 2011 ponovno zavržena, saj je bilo o odmeri tožnikove pokojnine že pravnomočno odločeno, na drugi stopnji je bila tožnikova pritožba zoper navedeni sklep zavrnjena z dokončno odločbo št. ... z dne 28. 6. 2011 in potrjena odločitev prvostopenjskega organa.

8. Ob navedenem dejanskem stanju je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 28. 6. 2011 in 7. 4. 2011 odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje.

9. Pritožbenih navedb glede postopkovnih kršitev, ki se nanašajo na II. točko izreka, ni mogoče sprejeti. V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. 10. Tako ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da je prvostopenjsko sodišče samo ugotavljalo, ali so podani pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe o pokojnini. Niti ni odločitev sodišča v II. točki izreka v nasprotju z odločitvijo iz I. točke izreka sodbe, niti niso razlogi iz 5. točke sodbe v nasprotju z opredelitvenimi razlogi iz 11. točke sodbe, temveč se zgolj dopolnjujejo. Sodišče prve stopnje je prepustilo odločitev toženi stranki in ji sočasno naložilo, da izda novi akt v roku 30 dni. V kakšni smeri bo ta akt izdan, pa vsebinsko ni odločalo.

11. Upoštevajoč navedeno ni mogoče ugotoviti v izpodbijanem delu (II. točka izreka) sodbe očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 63. členom ZDSS-1, niti očitanih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe ni v nasprotju z odločitvijo I. točke izreka, niti v nasprotju z razlogi sodbe. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da razlogi sodbe med seboj niso v nasprotju, temveč se dopolnjujejo in se sodba lahko v celoti preizkusi.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katera mora paziti po uradni dolžnosti.