Jedro

Zatrjevana neizvršljivost oziroma nejasnost posameznih točk izreka izpodbijane odločbe bo predmet meritorne presoje predmetnega upravnega spora, morebitna vprašanja v zvezi s potencialnim izvršilnim postopkom pa so lahko predmet obravnave pred izvršilnimi organi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožničino tožbo zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS (v nadaljevanju AKOS) št. 38244-2/2017 z dne 5. 12. 2017, s katero je bila tožnica določena za operaterja s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu 3b „Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg“ ter so ji bile naložene regulatorne obveznosti po Zakonu o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Z navedeno zahtevo je tožnica predlagala, da sodišče odloži izvršitev odločbe AKOS do izdaje pravnomočne odločbe.

2. V utemeljitev izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da kot težko popravljivo škodo tožnica zatrjuje nastanek materialne škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne gre za neposredno pretečo škodo, saj bo globa tožnici lahko izrečena šele v nadaljnjem postopku, v katerem se lahko uveljavljajo samostojna procesna jamstva. Tožnica sicer grozeče materialne škode ni opredelila po višini, ampak je navedla zgolj globo za en prekršek, ni pa tudi konkretizirala navedb o pretečih pogodbenih kaznih. Težko popravljive škode tudi ni izkazala z zatrjevanjem negativnega vpliva izrečenih glob na njen ugled v javnosti in pri poslovnih partnerjih. Z navedbami, da bi v posledici izvrševanja izpodbijane odločbe (trdi, da je izrek o oblikovanju cen na podlagi modela ERT nejasen oziroma neizvršljiv), v izogib globi, poslovala v lastno škodo ter pri tem trpela materialno škodo, težko popravljive škode ni izkazala. Zahteva za izdajo začasne odredbe je samostojna vloga, sklicevanje na tožbene razloge ne zadošča. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi navedbe v dopolnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe v zvezi s sestankom, katerega tema je bila oblikovanje cen storitev na podlagi modela ERT. Poudarilo je, da slednje ni odločilno, glede na to, da je tožnica na nemožnost pravilne izvršitve odločbe v delu o oblikovanju cen vezala kot posledico zgolj grozečo materialno škodo, ki je ni niti vrednostno opredelila, niti izkazala, zakaj bi bila zanjo težko popravljiva. Njene navedbe o nemožnosti enostranskega vzpostavljanja prejšnjih pravnih razmerij v poslovnih razmerjih z operaterji v primeru uspeha v upravnem sporu so nekonkretizirane. Presoja zakonitosti izpodbijane odločbe bo predmet odločanja o tožbi zoper izpodbijano odločbo.

3. Zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred sodiščem prve stopnje.

4. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je obstoj težko popravljive škode. Škoda mora biti konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz izvršitve izpodbijane odločbe ali iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča1 gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le s predlaganim zadržanjem.

8. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča2 mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje (peti odstavek 32. člena ZUS-1), že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, ter pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo navedbe, da je izpodbijana odločba neizvršljiva. V zahtevi oziroma predlogu se je s tem v zvezi pritožnica uvodoma sklicevala na tožbene razloge, za kar Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ne zadošča, ampak mora stranka v samem predlogu konkretizirati okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, kar je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. V samem predlogu za izdajo začasne odredbe je pritožnica navedla, kar poudarja tudi v pritožbi, da ne more točno vedeti, na kakšen način mora izpolniti oziroma izvršiti naloženo obveznost cenovnega nadzora zaradi odsotnosti predložitve delujočega modela ERT, ki je podlaga za oblikovanje cen. Kot to pritožnica ponavlja tudi v pritožbi, se zatrjevana neizvršljivost odraža v tem, da ne more jasno razbrati svoje obveznosti in je posledično onemogočena v pravočasni izpolnitvi obveznosti, posledično pa ji neposredno grozi škoda zaradi plačila glob.

10. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da bo zatrjevana neizvršljivost oziroma nejasnost posameznih točk izreka izpodbijane odločbe predmet meritorne presoje predmetnega upravnega spora, morebitna vprašanja v zvezi s potencialnim izvršilnim postopkom pa so lahko predmet obravnave pred izvršilnimi organi.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da pritožnica ni izkazala nastanka težko popravljive škode. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da bi za izkazovanje težko popravljive škode morala konkretno izkazati, kakšen (resen in neposreden) vpliv bi imele (potencialno) izrečene globe na njeno poslovanje. Tudi sicer pa je izrek glob bodoče negotovo dejstvo, s katerim pa ni mogoče utemeljevati težko popravljive škode, poleg tega pa bo pritožnica, kot že pojasnjeno, morebitne ugovore glede neizvršljivosti posameznih točk izreka in tudi glede višine morebitno izrečene globe, lahko uveljavljala z ustreznimi pravnimi sredstvi v izvršilnem postopku.

12. Pritožnica meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da z izdajo začasne odredbe ne bi nastale nikakršne posledice za javni interes. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 je temeljni pogoj za njeno izdajo izkazovanje težko popravljive škode, ki je tožnica v obravnavanem primeru ni uspela izkazati. Šele če bi bila težko popravljiva škoda izkazana (torej zatrjevana in izkazana), bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Posebno opredeljevanje o javnem interesu (v skladu z načelom sorazmernosti, ki ga izpostavlja pritožba) zaradi neizkazanosti težko popravljive škode ni potrebno3. 13. Nerelevantni so pritožbeni očitki, da „izpodbijana odločba oziroma naloženi ukrepi očitno ne temeljijo na gradivu, ki je del upravnega spisa“. Vsebina obravnavane presoje je namreč obstoj težko popravljive škode po 32. členu ZUS-1 na podlagi navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

14. Pritožnica se ponovno sklicuje na dopolnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, to je na sestanek s toženko na temo izpolnitve obveznosti cenovnega nadzora. Sodišče prve stopnje se je opredeljevalo do navedb in dokazov glede same vsebine sestanka, vendar pa je že samo sodišče prve stopnje (pravilno) poudarilo, da slednje ni odločilno, glede na to, da pritožnica s temi navedbami v zvezi posledične grozeče težko popravljive materialne škode ni izkazala. Slednjemu v odgovor pritožbenim navedbam v tej smeri pritrjuje tudi Vrhovno sodišče in ponovno poudarja stališče iz 10. točke te obrazložitve.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

16. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj 8. točko sklepa VSRS I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017 in tam navedeno sodno prakso. 2 Primerjaj 7. točko sklepa VSRS I Up 128/2016 z dne 18. 5. 2016 in tam navedeno sodno prakso. 3 Primerjaj 12. točko obrazložitve sklepa VSRS X Ips 70/2016 z dne 23. 3. 2016.