Jedro

Glede na določbe ZGO-1 je za obravnavanje nedovoljenih gradenj vedno pristojen gradbeni inšpektor, ne glede na to, ali te gradnje stojijo na kmetijskih zemljiščih.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba inšpektorja Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Območne enote Ljubljana, št. 0611-1451/2010-8 z dne 6. 10. 2010 ter 2. točka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0611-3174/2010/3 z dne 6. 6. 2011 se odpravita in se zadeva vrne Inšpektoratu za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano v ponovni postopek.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku A.A. naložila, da mora z zemljišča s parc. št. 532/14 in 532/20, obe k.o. ..., umakniti dva enostavna lesena objekta, betonske točkovne temelje, betonirano ograjo ter betonske plošče in začeti kmetijsko zemljišče uporabljati izključno in samo v kmetijske namene. V obrazložitvi med drugim navaja, da je kmetijski inšpektor na ogledu ugotovil, da sta na navedenem zemljišču zgrajena lesena objekta dimenzij 3 x 6 m z betonskimi točkovnimi temelji in 1 x 2 m ter manjša betonirana ograja. Iz podatkov, ki jih je posredovala občina ... izhaja, da je navedeno zemljišče po namenski rabi kmetijsko zemljišče, gradnje, kot so obravnavane, pa na njem niso dovoljene. Po 107. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) lahko kmetijski inšpektor prepove uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot za kmetijsko predelavo, če tako izkoriščanje po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odredi vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

Drugostopenjski organ je na pritožbo tožnikov odpravil 1. točko izreka izpodbijane odločbe in jo nadomestil z novo, v kateri tožnikoma kot solastnikoma navedenega zemljišča nalaga, da s tega zemljišča odstranita dva enostavna lesena objekta, mizo in stole ter plastično cisterno, betonske točkovne temelje, betonirano ograjo in betonske plošče ter uporabljata kmetijsko zemljišče izključno v kmetijske namene. V obrazložitvi navaja, da sta tožnika prvostopenjskemu organu predložila dve lokacijski informaciji, od katerih ena navedeno zemljišče opredeljuje kot stavbno zemljišče, druga pa kot kmetijsko. Občina ... je v postopku posredovala lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da gre za kmetijsko zemljišče, svetovalka na oddelku za okolje in prostor občine ... pa je na zaslišanju pojasnila, da tudi lokacijski informaciji iz leta 2005 ne dovoljujeta gradnje obravnavanih objektov. Tudi drugostopenjski organ se sklicuje na določbe ZKZ, ki opredeljujejo način uporabe kmetijskih zemljišč, in ugotavlja, da sta tožnika s postavitvijo obravnavanih objektov te določbe kršila. S temi objekti sta namreč povzročila degradiranje in nekmetijsko rabo dela kmetijskega zemljišča. Iz navedenih lokacijskih informacij izhaja, da so izvedeni posegi v nasprotju s prostorskim aktom, ki dovoljuje gradnjo le na grajenem območju kmetije. Glede na način rabe zemljišča ne zdrži niti argument, da je ograja grajena za kmetijske namene, za preprečevanja škode, ki jo povzroča divjad, saj taka škoda na zgolj občasno košenem travniku ne more nastajati. Podobno velja tudi glede ute, ki ne spada med pomožne objekte na kmetijskih zemljiščih.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri med drugim navajata, da sta za gradnjo obravnavanih objektov pridobila lokacijski informaciji, objekta pa sta zgradila povsem v skladu s tema informacijama, ki ju štejeta za dovoljenji za postavitev objektov. Dodajata še, da se po izrecnem besedilu druge lokacijske informacije z dne 20. 6. 2005 ograditev iz tam naštetih razlogov ne šteje za ograjo. Teh dejstev ne more spremeniti nova lokacijska informacija, ki jo je kmetijski inšpektor pridobil tako, da je zaslišal predstavnico Občine ... S tem so bile tožnikoma kršene vse postopkovne in materialnopravne pravice, ki jih imata v upravnem postopku. Občina ... nima pravne podlage za spreminjanje lokacijskih informacij, ki so bile izdane v skladu z besedilom Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov (...). Glede na to tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa še, naj zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo pravdnih stroškov (pravilno stroškov upravnega spora, op. sodišča) v roku 15 dni po izdaji sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Glede na navedbe v obrazložitvah prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter v tožbi sodišče uvodoma pripominja, da ima lokacijska informacija zgolj značaj potrdila iz uradne evidence (peti odstavek 80. člena Zakona o urejanju prostora, ZUreP-1) in ne značaja odločbe. To pomeni, da sama po sebi ni zadostna podlaga za poseg v prostor, kot to menijo stranke v upravnem sporu.

Po tretjem odstavku 80. člena ZUreP-1 lokacijska informacija med drugim vsebuje tudi podatke o namenski rabi prostora, kot jih določajo občinski izvedbeni prostorski akti. V primeru, ko je za odločitev pomemben podatek o namenski rabi zemljišča, gre torej za uporabo materialnega predpisa in je njegovo vsebino mogoče merodajno ugotoviti le iz tega predpisa (torej občinskih izvedbenih prostorskih aktov), ne pa morda z medsebojno primerjavo različnih lokacijskih informacij ali z zaslišanjem občinskih uslužbencev.

Vendar pa za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena pravna narava lokacijske informacije, temveč pravna narava obravnavanih objektov. Izpodbijana odločba se namreč pred spremembo njenega izreka z drugostopenjsko odločbo v celoti, po tem pa v pretežnem delu nanaša na dve leseni stavbi, od katerih je ena postavljena na točkovne temelje, ter na betonsko ograjo. Gre torej za gradbene objekte, ki ustrezajo opredelitvama stavbe in gradbenega inženirskega objekta iz točke 1.1. in točke 1.2. prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Glede na navedbe v obrazložitvi je eden izmed bistvenih razlogov za izdajo tako izpodbijane, kot tudi drugostopenjske odločbe ugotovitev, da so obravnavani objekti postavljeni v nasprotju s prostorskimi akti oziroma predpisi s področja gradbeništva. To pomeni, da so bili objekti obravnavani kot nelegalne gradnje iz točke 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Po 145. členu ZGO-1 gradbeni inšpektor v okviru inšpekcijskega nadzorstva nadzoruje zlasti (med drugim) ali so izpolnjeni pogoji za začetek gradnje oziroma drugih del po tem zakonu in ali se dela, za katera ni treba pridobiti dovoljenj po tem zakonu, izvajajo v skladu s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi. Tudi odstranitev objekta je po izrecni določbi 152. člena ZGO-1 inšpekcijski ukrep, ki ga odredi pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje.

ZGO-1 torej tako za nadzor nad pravnim statusom gradnje (oziroma nad legalnostjo objektov), kot tudi za odreditev odstranitve nelegalnih gradenj, izrecno določa pristojnost gradbenih inšpektorjev, za katere predpisuje tudi posebne pogoje (144. člen ZGO-1). V primerjavi s pooblastili in pristojnostmi kmetijskih inšpektorjev, ki jih določa 107. člen ZKZ, gre pri tem za specialno ureditev. Nedovoljena gradnja namreč res lahko pomeni tudi nezakonito rabo kmetijskega zemljišča, vendar pa gre pri tem za specifičen primer, ki je posebej urejen v matičnem zakonu, torej ZGO-1. Povedano drugače: glede na določbe ZGO-1 je za obravnavanje nedovoljenih gradenj vedno pristojen gradbeni inšpektor, ne glede na to, ali te gradnje stojijo na kmetijskih zemljiščih.

Izpodbijano odločbo je torej izdal stvarno nepristojen organ, kar se po 1. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo.

Ker je bil z drugostopenjsko upravno odločbo del izreka prvostopenjske odločbe odpravljen in nadomeščen z novim, je v tem delu izpodbijani akt drugostopenjska odločba. V tem delu je sodišče zato odpravilo drugostopenjsko odločbo, prvostopenjsko pa v delu, v katero drugostopenjska ni posegla. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu, ki je izdal prvostopenjski akt, v ponoven postopek. V tem postopku bo moral organ odločiti v okviru svojih pristojnosti oziroma zadevo odstopiti v obravnavanje pristojnemu organu.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena navedenega Pravilnika).