Jedro

Za veljavnost splošnih pogojev ni poleg tistih, ki jih določa 120. člen OZ, nobenih dodatnih pogojev (npr. da bi morala zavarovalnica sklenitelja še posebej opozarjati na vsebino posameznih pogojev).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu 1. točke in v 2. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163996/2013 z dne 15. 10. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 12.350,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka za stroške postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 dalje do plačila. V preostalem delu (za 31,45 EUR) je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zavzelo je stališče, da bi morala tožnica v skladu s temeljnimi načeli Obligacijskega zakonika (OZ) toženca ob sklepanju zavarovalne pogodbe posebej opozoriti na domnevo, določeno v Splošnih pogojih za zavarovanje AO PG-aod 11-7, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, če ni imelo veljavnega tehničnega pregleda. Ker tožnica tega ni storila, je presodilo, da se ne more sklicevati na to domnevo. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku zato, ker toženec v času veljavnosti dovoljenja za preskusno vožnjo vozila ni uporabljal za zakonsko in pogodbeno določen namen, zaradi česar je izgubil pravice iz zavarovanja in so izpolnjeni pogoji za povrnitev izplačane odškodnine oškodovancu. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 422.00 EUR. (Zavrnilni del, ki je pravnomočen, je posledica ocene sodišča, da tožnica nima podlage, da zahteva valorizirano zavarovalno vsoto, pač pa le slednjo.)

2. Toženec se zoper obsodilni del sodbe pritožuje. Kot bistveno očita sodišču prve stopnje, da je odločilo preko tožničinih trditev, saj mu je ta v pravdi očitala le, da vozilo v času nesreče ni bilo tehnično brezhibno, ne pa tudi uporabe vozila za drugačen namen, kot je določen v zavarovalni pogodbi. Sicer pa je po mnenju pritožnika takšen očitek tudi neutemeljen in bi ga tudi glede tega tožnica morala posebej opozoriti, saj je navedel, da njenih Splošnih pogojev ni dobil. Toženec meni, da je uporaba vozila glavni in edini razlog za sklenitev zavarovanja AO odgovornosti vozila, toženec je plačal zavarovalno premijo, vzrok nesreče pa je bila njegova nepazljiva vožnja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožnice v celoti zavrne in ustrezno spremeni tudi stroškovni del sodbe, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo in toženec upravičeno navaja, da je zanj sodba presenečenje. Iz procesnega gradiva je jasno razvidno, da je tožnica svojo tezo o toženčevi izgubi pravic iz zavarovanja po njenih splošnih pogojih utemeljevala le z dejstvom domneve, da njegovo vozilo ni bilo tehnično brezhibno, ker ni imel opravljenega tehničnega pregleda.

6. Očitek uporabe začasno registriranega vozila v nasprotju z namenom omenja le toženec v svojem ugovoru, ko povzema tožničin dopis izpred začetka pravdnega postopka. Tožnica tega v svojih trditvah sploh ne omenja in niti tega dopisa tekom pravdnega postopka ni predložila. Tožencu tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ni mogel niti ni moral pričakovati, da bo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo tudi z vidika vprašanja namena uporabe vozila. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

7. Osrednje vprašanje te pravde zadeva veljavnost toženkinih splošnih pogojev. Glede tega v 3. odst. 120. čl. OZ določa: „Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani.“ Toženec se ves čas brani, da s zadevnimi splošnimi pogoji ni bil seznanjen oz. jih ni dobil. Četudi prvostopenjsko sodišče kot nesporno ugotavlja, da je toženec ob sklenitvi zavarovanja s podpisom na zavarovalni polici potrdil, da je splošne pogoje prejel, ima možnost, da dokazuje nasprotno. Sodišče prve stopnje pa se do tega njegovega ključnega ugovora ni opredelilo. Še več, toženca o tem, ko je bil zaslišan, sploh ni povprašalo, niti se ni opredelilo do izpovedbe priče O., da so sicer splošni pogoji strankam od sklepanju pogodb vidni in dostopni.

8. Sodišče prve stopnje mora zato dopolniti dokazni postopek in se nato jasno in izrecno opredeliti do vprašanja veljavnosti toženkinih splošnih pogojev v tem konkretnem pogodbenem razmerju, in sicer glede na navedeno določbo 120. čl. OZ. Če toženec ne bo uspel dokazati, da pogojev ni prejel kljub temu, da je s podpisom potrdil prav nasprotno in da tudi ni mogel biti z njimi seznanjen, potem ni videti nobenega razloga, da bi toženkini splošni pogoji v tem razmerju ne veljali: „Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti.“ (1. odst. 120. čl. OZ.) Nobenega dodatnega pogoja pri tem ni, da bi tožnica morala toženca na vsebino splošnih pogojev še posebej opozarjati. Za kaj takega ni nobene podlage, niti v splošnih načelih OZ, prav nasprotno: kaže, da bi moral biti toženec bolj skrben pri tem, kaj podpisuje oz. prebrati splošne pogoje, pod katerimi je sklepal zavarovanje. V primerih sklepanja avtomobilskih zavarovanj je običajno, da pravice in obveznosti (poleg zakona) določajo pravzaprav izključno splošni pogoji, saj iz police, ki jo stranki podpišeta, vsebina medsebojnih pravic in obveznosti ni razvidna.

9. Če bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da splošni pogoji zavezujejo, pritožbeno sodišče opozarja, da bi se toženec lahko razbremenil zanj neugodnih posledic domneve o tehnični hibnosti njegovega vozila le pod pogoji iz 2. odst. tč. 1) a) splošnih pogojev – če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščine (da ni bilo tehničnega pregleda), za kar pa je predlagal neprimerne dokaze, zato naj se ti ne izvajajo.

10. Po povedanem ni bilo druge možnosti kot je razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje (1. odst. 354. čl. in 355. čl. ZPP). Posledično je razveljavljenja tudi odločitev o stroških, saj je vezana na uspeh stranke, odločitev o stroških pritožbenega pa je po 3. odst. 165. čl. ZPP prav tako pridržana za končno odločbo.