Jedro

Preuranjena je razprava o obstoju kaznivega dejanja o temeljni oziroma kvalificirani obliki kaznivega dejanja. Takšna pritožbena zahteva sega na področje pravilne pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar bo prav tako, ko za odreditev oziroma podaljšanje pripora zadošča že obstoj utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, predmet presoje v nadaljnjem sodnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženemu podaljšalo pripor za dva meseca, to je do vključno 3. 7. 2023 do 16.15 ure.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, pripor zoper obdolženega pa odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakon a o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljive in skrbno argumentirane zaključke sodišča prve stopnje pod točko 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Podlago za sprejem takšne odločitve je varno iskalo v (v času odločanja o podaljšanju pripora še nepravnomočnem) sklepu o uvedbi preiskave ter v dokazih, na katerih slednji sloni in so bili pridobljeni tekom dosedanjega postopka, ki so utemeljeni sum v celoti potrdili.

6. Pritožnik pravilno izpostavlja razhajanje med navedbami kazenske ovadbe, sklepa o odreditvi pripora in izpodbijanega sklepa glede mesta, kjer naj bi policistka v obravnavanem dogodku v Spodnjih Stranicah stala in smeri po kateri naj bi obdolženec obvozil intervencijsko vozilo. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je takšno odstopanje v posledici različnih smeri gledišča opisovanja poteka dogodka le navidezno (glede na smer vožnje obdolženega oziroma glede na smeri parkiranega intervencijskega vozila) in na obdolženca dejansko ves čas leti enak očitek. Po pregledu listin spisa, zlasti glede na pritožbeno neproblematizirano ugotovitev, da naj bi obdolženi z desnim vzvratnim ogledalom oplazil intervencijsko vozilo po zadnjem desnem delu, ko je nenazadnje tudi sam obdolženi izpovedal, da je policistko obvozil izven vozišča, po travniku, si drugostopenjsko sodišče dejanskega stanja ne more razlagati drugače, kot le to pravilno izhaja iz ugotovitev izpodbijanega sklepa. Na strani 6 obrazložitve sklepa navedeno, da naj bi policistka stala za intervencijskim vozilom, izven njegovega zadnjega desnega dela na makadamu, ko naj bi obdolženi z vozilom zapeljal mimo policijskega vozila po njegovi desni – oboje gledano v smeri postavitve intervencijskega vozila oziroma v smeri Slovenskih Konjic (gledano iz smeri vožnje obdolženca pa po levi strani intervencijskega vozila), povsem ustrezno in določno opredeljuje lokacijo policistke in smer obdolženčevega obvoza intervencijskega vozila. Zlasti glede na kontakt obdolženčevega vozila in intervencijskega vozila pa je utemeljen tudi sklep, da naj bi morala policistka v izogib povoženju odskočiti za vogal intervencijskega vozila, česar pritožnik ne more spodnesti z lastno prezentacijo dogajanja.

7. Pritožba nadalje izpostavlja vprašanje obdolženčeve krivde glede kaznivega dejanja po 299. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), odgovor na katerega bo sodišče podalo po izvedbi dokaznega postopka v nadaljevanju kazenskega postopka. Za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec očitana kazniva dejanja storil na način, kot jih je v predlogu za odreditev oziroma podlajšanje pripora opredelilo tožilstvo. Preuranjena pa je nadalje tudi razprava o obstoju kaznivega dejanja o temeljni oziroma kvalificirani obliki kaznivega dejanja. Takšna pritožbena zahteva sega na področje pravilne pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar bo prav tako, ko za odreditev oziroma podaljšanje pripora zadošča že obstoj utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, predmet presoje v nadaljnjem sodnem postopku.

8. Po mnenju pritožnika je podana tudi kršitev načela konsumpcije, ko naj bi bila kriminalna količina kaznivega dejanja po 324. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) vsebovana že v kriminalni količini kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi zahteva za odgovor na to vprašanje preuranjena. Tudi na to vprašanje bo lahko dalo dokončen odgovor sodišče po izvedbi in oceni dokazov, če bo vložena ustrezna obtožba. Gotovo pa prima facie topogledno pritožbeno izvajanje ni utemeljeno.

9. Tako se kot neutemeljene izkažejo vse pritožbene navedbe, ki problematizirajo obstoj utemeljenega suma, ki ga je sodišče prve stopnje z ustreznimi razlogi obširno in razumljivo obrazložilo. Prvostopenjskemu sodišču tako ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nanizalo razloge, s katerimi je zaključilo, da obstoji priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pripor pa je ocenilo kot sorazmeren in neogibno potreben. Teh zaključkov pritožnik ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa jih šteje kot prepričljive. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.