Jedro

Ker je toženka vedela za starševski dopust tožnika, preden mu je podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morala upoštevati določbo 115. člena ZDR-1 tudi v primeru, če je o tem starševskem dopustu tožnik ni še posebej obvestil. Namen določbe 115. člena ZDR-1, ki nudi delavcem najmočnejše pravno varstvo pred odpovedjo, je v varovanju najranljivejše skupine delavcev in temelji na številnih mednarodnopravnih aktih, ki le izjemoma dopuščajo odpoved pogodbe o zaposlitvi takim delavcem.

Sodišče ne more delavca reintegrirati na delovno mesto, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, oziroma odločati o tem, katero delovno mesto bi bilo primerno za tožnika glede na njegove zdravstvene omejitve, ki jih ima kot invalid III. kategorije.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, (1) da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 5. 12. 2024 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi; (2) da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 5. 12. 2024 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter (3) mu za to obdobje plačati mesečno nadomestilo plače v višini 1.335,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska tečejo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval drugače, to je odvod davkov in prispevkov (točka I izreka). S sklepom je tožbo zavrglo v delu tožbenega zahtevka, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2024 nezakonita in se razveljavi (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.578,76 EUR sodnih stroškov v roku 15 dni od dne prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (točka III izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka. Navaja, da je sodba napačna, nepopolna in neizvršljiva. Sodba je neizvršljiva, ker mora toženka pozvati nazaj na delo, čeprav ima sklenjeno pogodbo ozaposlitvi za delovno mesto "garderober", ki je glede na odločbo ZPIZ neustrezno, drugega dela pa tožnik noče opravljati. Ponujena mu je bila druga pogodba o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, za katero je tudi komisija ZPIZ odločila, da je ustrezno, vendar tožnik te pogodbe ni hotel skleniti, ker meni, da delo ni ustrezno. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo ključne priče v zvezi z razvezo pogodbe o zaposlitvi, to je tožniku nadrejenega A. A., čeprav je ravno ta priča ključna za dokazovanje trditev toženke o tožnikovem odnosu do dela in o neobstoju potreb toženke v zvezi z delom tožnika, se pravi glede obstoja utemeljenega razloga za sodno razvezo pogodbe. Z izpovedjo priče bi se potrdilo, da tožnik nima interesa delati, da je običajno prišel v službo z zamudo in med službo večkrat izginil neznano kam. Toženka nima potreb po delu tožnika niti nima interesa, da bi z njim nadaljevala delovno razmerje oziroma je to dejansko nemogoče, saj se bo izogibal kateremukoli delu. Tožnik je v svoji izpovedi na vprašanje o tem, ali bo v primeru reintegracije sodeloval s toženko, izpovedal da je to odvisno od tega, kaj mu bodo dali za delat. Tožnik je preprosto prepričan, da ne zmore več nobenega dela in dela tudi ne namerava opravljati. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sama odpoved nezakonita in da tožniku ni bilo potrebno niti priti na delo, ko je bilo z odločbo ZZZS odločeno, da je sposoben za delo. Čeprav tožnik dela na delovnem mestu "garderober" ne more opravljati, to ne pomeni, da lahko ostaja doma in ne prihaja na delo. Tožnik bi moral prihajati na delo, četudi potem samega dela delovnega mesta "garderober" ne bi opravljal oziroma bi opravljal le tiste posamezne naloge, ki jih glede na omejitve, lahko opravlja. V zvezi z dopustnostjo odpovedi se sodišče prve stopnje ni izreklo glede temeljnega argumenta toženke, da je odpoved dopustna, ker tožnik ni, v skladu z 18. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1), najmanj 30 dni pred začetkom izrabe starševskega dopusta obvestil toženke, da bo koristil starševski dopust in da je očitno špekulativno uveljavljal pravico do starševskega dopusta, saj je najprej uveljavljal starševski dopust le od 5. 11. 2024 do 19. 11. 2024, naknadno pa še od 20. 11. 2024 do 4. 12. 2024. Naknadno obveščanje toženke, da bo odsoten zaradi starševskega dopusta, kaže na to, da je poskušal le zlorabiti svoje pravice in pokriti svojo odsotnost. Tožnik bi moral od 5. 12. 2024 dalje delati polni delovni čas, vendar tudi od 5. 12. 2024 dalje ni prihajal na delo in o razlogih odsotnosti toženke ni obvestil. Stroški postopka so napačno odmerjeni, ker je do spremembe kraja sojenje prišlo na podlagi razporeditev dela znotraj sodišča. Namesto, da bi sodišče zadeve dodelilo sodniku, ki je manj obremenjen in bi sojenje potekalo v Ljubljani, je celotno sojenje prestavilo v Novo mesto in s tem strankam in pričam ustvarilo stroške, ki so bili nepotrebni in jih ni povzročila nobena izmed pravdnih strank. Ti stroški so tako nastali izključno zaradi ravnanja sodišča. Del ustavne pravice do sodnega varstva je tudi, da sodišče s svojim ravnanjem strankam ne povzroča nepotrebnih stroškov.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6.Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožniku nadrejenega delavca A. A. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka to pričo predlagala za dokazovanje utemeljenosti predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Priča naj bi izpovedala, da je tožnik konstantno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je bil ogrožen delovni proces pri delodajalcu, da ni prihajal na delo in je odhajal z dela brez odobritve nadrejenih, nadaljevanje delovnega razmerja z njim ni mogoče, ni v interesu delodajalca. Ker pa je sodišče prve stopnje po zaslišanju tožniku neposredno nadrejene B. B. (kateri je bil nadrejen A. A.) ugotovilo, da tožnik že od leta 2022 dalje dela ni opravljal, tožnikove eventualne kršitve pred tem obdobjem utemeljeno ni štelo kot relevantno okoliščino za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter je posledično njegovo zaslišanje pravilno ocenilo kot nepotrebno. Pritožba torej neutemeljeno izpostavlja, da je šlo za ključno pričo za dokazovanje trditev toženke o tožnikovem odnosu do dela in o neobstoju potreb toženke v zvezi z delom tožnika in da sploh ni hotel delati.

7.Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da je odpoved dopustna, ker tožnik ni v skladu z 18. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1; Ur. l. RS, št. 26/2014 in nasl.), najmanj 30 dni pred začetkom izrabe starševskega dopusta obvestil toženke, da bo koristil starševski dopust in da je očitno špekulativno uveljavljal pravico do starševskega dopusta. Za presojo nezakonitosti izpodbijane odpovedi je bistveno, da toženka ni zaprosila za soglasje inšpektorja za delo za podajo odpovedi za čas odsotnosti od 5. 12. 2024 dalje, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka je namreč ravnala v nasprotju s 115. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta, če ne pridobi predhodnega soglasja inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je C. C. tožniku odgovorila (elektronsko sporočilo z dne 4. 12. 2024 - priloga A 10), da delodajalec v času, ko je delavec na starševskem dopustu in še en mesec zatem, delavcu ne more odpovedati pogodbe s ponudbo nove. Toženka je torej bila seznanjena s tožnikovo odsotnostjo z dela zaradi izrabe starševskega dopusta. Ker je toženka vedela za starševski dopust tožnika, preden mu je podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morala upoštevati določbo 115. člena ZDR-1 tudi v primeru, če je o tem starševskem dopustu tožnik ni še posebej obvestil. Namen določbe 115. člena ZDR-1, ki nudi delavcem najmočnejše pravno varstvo pred odpovedjo, je v varovanju najranljivejše skupine delavcev in temelji na številnih mednarodnopravnih aktih, ki le izjemoma dopuščajo odpoved pogodbe o zaposlitvi takim delavcem. V skladu z navedenim je potrebno razlagati tudi omenjeno določbo ZDR-1. Če je delodajalec seznanjen s stanjem delavca ali okoliščino, zaradi katere je ta varovan po 115. členu ZDR-1, mu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le na način oziroma ob pogojih, kot to izhaja iz petega odstavka 115. člena ZDR-1 (torej s soglasjem inšpektorja za delo). Kolikor delodajalec ne dokaže, da je pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštoval peti odstavek 115. člena ZDR-1 (kljub temu, da je vedel za posebno varstvo delavca), je takšna odpoved nezakonita (Pdp 464/2015).

8.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodba sodišča prve stopnje neizvršljiva, ker je tožnik reintegriran na delo k toženki na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "garderober", torej za delovno mesto, ki ni primerno za tožnikove omejitve pri delu. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pojem reintegracije delavca pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da te nezakonite odločitve ni bilo (VIII Ips 256/2004, VIII Ips 548/2007, VIII Ips 276/2008). Sodišče ne more delavca reintegrirati na delovno mesto, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, oziroma odločati o tem, katero delovno mesto bi bilo primerno za tožnika glede na njegove zdravstvene omejitve, ki jih ima kot invalid III. kategorije.

9.Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi toženka izpodbija odločitev o reintegraciji tožnika na delo oziroma glede zavrnitve njenega predloga za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1, je bistveno, da po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnika ni bilo na delo vse od leta 2022 dalje in da je torej pavšalni in nekonkretizirani očitki o tožnikovem neustreznem odnosu do dela ne morejo biti relevantni. Kot pomembno okoliščino je pravilno upoštevalo tudi izpoved D. D., da toženka delovnega mesta telefonista - informatorja nima v kadrovskem načrtu, da pa bi v primeru reintegracije tožnika odprli to novo delovno mesto, oziroma da je reintegracija objektivno mogoča. Prav tako je pravilno zaključilo, da je reintegracija mogoče glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri toženki 26 let in da je invalid, star 60 let. Glede na navedeno toženka ne more biti uspešna s pritožbeno navedbo, da nima potreb po delu tožnika niti interesa, da bi z njim nadaljevala delovno razmerje. Prav tako na odločitev o reintegraciji ne more odločilno vplivati okoliščina, da tožnik po 5. 12. 2024 ni prišel na delo, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnik ni strinjal s tem, da opravlja delo telefonista, ker za to delo ni usposobljen in ne fizično zmožen in ne more sedeti niti dve uri, kot dokaz pa je predložil mnenje ortopeda z dne 5. 10. 2024 in vabilo na fizioterapijo dne 2. 2. 2026.

10.Pritožbena navedba glede napačno odmerjenih stroškov postopka, ker je do spremembe kraja sojenja prišlo na podlagi razporeditev dela znotraj sodišča, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer tožnik ne more nositi posledic dejstva, da je sojenje potekalo na Zunanjem oddelku sodišča v Novem mestu, zato to dejstvo ne more vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane.

11.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).