Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je namreč nerazumljiv. Tožnica je podala spremembo tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo, kar pomeni, da bi moralo odločati v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica postavila. Sodišče mora najprej odločati o primarnem tožbenem zahtevku in šele v primeru, ko primarni tožbeni zahtevek zavrne, sodišče odloča o podrednem tožbenem zahtevku, pri čemer mora biti tudi razvidno, kaj predstavlja primarni in kaj podredni tožbeni zahtevek. Tudi sicer bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva, kot je določeno v 285. členu ZPP, razčistiti, kakšen je sploh tožbeni zahtevek tožnice, saj iz primarnega in podrednega tožbenega zahtevka (npr. plačilo ur za delo na nedelje in praznike, plačilo odpravnine zaradi poteka delovnega razmerja, plačila nočnega dela) izhaja, da je tožnica postavila enak ali nekoliko znižan podredni tožbeni zahtevek, kar pa ni pravilno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (III. in IV. točka) se razveljavi in zadeva vrne v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, s katerima je odločilo: da se sprememba tožbe z dne 27. 2. 2016 dovoli (I. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati: - odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 5. 2013 do 31. 7. 2013 v višini 159,10 EUR, ter za obdobje od 1. 5. 2013 do 31. 7. 2013 obračunati - iz naslova nadurnega dela bruto znesek 916,09 EUR, od navedenega bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od neto zneska, izplačanega od bruto osnove 631,59 EUR, od 15. 7. 2013 dalje do plačila, - od neto zneska, izplačanega od bruto zneska 284,50 EUR od 19. 7. 2013 dalje do plačila, - iz naslova nočnega dela bruto znesek 1.340,28 EUR, od navedenega bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od neto zneska, izplačanega od bruto osnove 893,52 EUR, od 15. 7. 2013 dalje do plačila, - od neto zneska, izplačanega od bruto osnove 335,07, od 19. 7. 2013 dalje do plačila in od neto zneska, izplačanega od bruto osnove 111,69 EUR, od 19. 8. 2013 dalje do plačila; - iz naslova dela na dan nedelje in praznike bruto znesek 397,48 EUR, od navedenega bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od neto zneska, izplačanega od bruto osnove 279,22 EUR, od 15. 7. 2013 dalje do plačila, - od neto zneska, izplačanega od bruto osnove 118,26 EUR od 19. 7. 2013 dalje do plačila (II. točka). Nadalje je odločilo, da se v preostalem (tj. za plačilo regresa, odškodnine za neizrabljen letni dopust, odpravnine v višini, ki presega 159,10 EUR, za obračun in izplačilo nadur nočnega dela in dela na nedelje in praznike za obdobje od 1. 12. 2012 do 30. 4. 2013 ter v obrestnem delu, kolikor je tožeča stranka zahtevala zamudne obresti od 15. 7. 2013 tudi za zneske plačila nadur, nočnega dela in dela na nedelje in praznike, ki so zapadli 18. 7. 2013 in 18. 8. 2013) tožbeni zahtevek zavrne (III. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 159,32 EUR stroškov (IV. točka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo v zavrnilnem delu (obrestni del zahtevka), v III. in IV. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe v III. točki izreka je nerazumljiv, saj nasprotuje razlogom sodbe. Iz III. točke izreka izhaja, da se tožbeni zahtevek zavrne za obračun in izplačilo nadur, nočnega dela in dela na nedelje in praznike za obdobje od 1. 12. 2012 do 30. 4. 2013 ter v obrestnem delu zahtevka, iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 8 in 9 pa so navedeni razlogi za zavrnitev zahtevka za obdobje od oktobra 2012 do 30. 4. 2013, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je nepravilna, saj sodišče dokazno oceno sprejema brez dokazov le na podlagi pavšalnih trditev tožene stranke. Podana je bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršitev 8. člena ZPP. Sodišče je dokazno oceno naredilo brez dokazov, ki bi potrjevali trditve tožene stranke, torej je odločalo na pamet. Odločitev sodbe temelji na posebnih sklopih obrazložitve: - o spremembi tožbe, - o tožbenem zahtevku od oktobra 2012 do 30. 4. 2013, - o tožbenem zahtevku za obdobje od 1. 5. do 31. 7. 2013: regres, odškodnina za neizrabljen dopust, odpravnina in dodatki, - obrestni del zahtevka, - odločitev o tožbenem zahtevku.

Sodišče je v točki 8 obrazložitve navedlo, da je presojalo ugovor glede pasivne legitimacije za zahtevke tožnice iz naslova delovnega razmerja od oktobra 2012 do 1. 5. 2013. Tožnica izpodbija razloge glede zaključka, da so ostale nedokazane trditve o obstoju delovnega razmerja od oktobra 2012 do 1. 12. 2012, kakor tudi od 1. 12. 2012 do 30. 4. 2013. Tožnica je zatrjevala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki od oktobra 2012 in povsem je zmotna in protispisna dokazna ocena, da je tožnica zatrjevala navedeno samo od 1. 12. 2012. Zaradi protispisnosti je podana tudi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je kršitev iz 8. člena ZPP, ki zahteva vestno in skrbno dokazno oceno sodišča. Sodišče je štelo, da je pri odtisnem žigu tožene stranke namesto podpisa direktorja A.A. prišlo do pomote s strani delavke v administraciji, ki je pogodbo pomotoma žigosala z žigom B. Priča C.C. je izpovedal, da je bil zaposlen v obeh podjetjih, ob menjavi je dobil novo pogodbo o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da je bilo to maja 2013, tako kot pri tožnici, saj je tudi sam navedel, da ne more točno opredeliti čas, ko je bil šef tožnici. Dejstvo, da je bila tožnica zaposlena v D. d. o. o., kot to zatrjuje tožena stranka, se sodišče sploh ni opredelilo. Direktor tožene stranke je izpovedal, da sta v istem času v istih prostorih delali dve podjetji in sicer D. d. o. o. in tožena stranka. Priča C.C. je zanikal zaposlitev tožnice v D. d. o. o. Sodišče se ni opredelilo do relevantnega dejstva, ki ga je navajala tožnica in tudi predložila dokaz - izpis iz portala AJPES o izbrisu družbe B. d. o. o. in akt o ustanovitvi družbe D. d. o. o. Družba B. d. o. o. je dne 26. 3. 2013 spremenila svojo firmo v D. d. o. o. Podatki o zavarovanju tožnice pri ZZZS za obdobje od oktobra 2012 do aprila 2013 niso dokazi, ki bi omogočili sklepanje, da je bila tožnica zaposlena pri D. d. o. o., tudi plačilne liste za obdobje od oktobra 2012 do aprila 2013 izkazujejo ravno nasprotno. Tožena stranka je zavajala delavce in tudi tožnico, zaradi česar je bilo tožnici oteženo dokazovanje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tako je povsem zmoten zaključek, da so ostale nedokazane trditve o obstoju delovnega razmerja pri toženi stranki v času od oktobra 2012 do 1. 12. 2012. Tožnica je s toženo stranko sklepala tudi ustne in pisne pogodbe o zaposlitvi. Glede obrestnega dela zahtevka je sodišče povsem napačno odločilo, saj tožena stranka ni izrecno prerekala obrestnega dela zahtevka in bi sodišče moralo to upoštevati. Tožena stranka postavljenemu obrestnemu zahtevku od 15. 7. 2013 dalje do plačila ni oporekala. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ni odločalo v okviru zahtevka in gre za bistveno kršitev pravil postopka, zaradi česar je potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma sodbo spremeniti in odločiti v skladu z obrestnim delom zahtevka. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, 36. člen ZOdvT določa, da se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna, kar pomeni, da te nagrade obračunava strokovna služba Bpp po izpolnjeni napotnici, ne sodišče. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je namreč nerazumljiv, tako da dejansko tožnica ne ve, kaj je sodišče od njenih postavljenih denarnih tožbenih zahtevkov zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica podala spremembo tožbe z dne 27. 2. 2016, ki jo je sodišče dovolilo, kar pomeni, da bi sodišče moralo odločati v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica postavila, kot to izhaja iz listinske številke 59 in 60. Sodišče mora najprej odločati o primarnem tožbenem zahtevku in šele v primeru, ko primarni tožbeni zahtevek zavrne, sodišče odloča o podrednem tožbenem zahtevku, pri čemer mora biti tudi razvidno kaj predstavlja primarni in kaj podredni tožbeni zahtevek. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva, kot je določeno v 285. členu ZPP razčistiti, kakšen je sploh tožbeni zahtevek tožnice, saj iz primarnega in podrednega tožbenega zahtevka (npr. plačilo ur za delo na nedelje in praznike, plačilo odpravnine zaradi poteka delovnega razmerja, plačila nočnega dela) izhaja, da je tožnica postavila enak ali nekoliko znižan podredni tožbeni zahtevek, kar pa ni pravilno.

7. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločati glede na postavljene tožbene zahtevke in ne na način kot je to storilo v točki III, ko je sodišče zgolj pavšalno odločilo, da se v preostalem, (to je za plačilo regresa, odškodnine za neizrabljeni letni dopust, odpravnine v višini, ki presega 159,10 EUR, za obračun in izplačilo nadur, nočnega dela in dela na nedelje in praznike v obdobju od 1. 12. 2012 do 30. 4. 2013 ter v obrestnem delu, kolikor je tožnica zahtevala zamudne obresti od 15. 7. 2013, tudi za zneske plačila nadur, nočnega dela, na nedelje in praznike, ki so zapadli 18. 7. 2013 in 18. 8. 2013) tožbeni zahtevki zavrnejo. Iz izreka sodbe namreč mora biti jasno razvidno, v kakšni višini je sodišče zavrnilo postavljene tožbene zahtevke (glavnica in obresti) po spremembi tožbe, sodišče mora tudi jasno obrazložiti posamezne postavke, ne pa, da je sodišče pavšalno navedlo le, da zavrača zahtevke, ki so po svoji naravi denarni tožbeni zahtevki, torej mora biti o njih odločeno po višini. Sodišče bo moralo ob tem upoštevati tudi, kaj je že pravnomočno odločeno.

8. Sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka iz IV. točke izreka, tako da bo moralo sodišče o stroških postopka odločati v ponovljenem postopku upoštevaje pri tem uspeh v pravdi.

9. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnice v izpodbijanem delu ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških postopka pridrži za končno odločbo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.