Jedro

Tožnik je za čas obvezne lojalnosti upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, ker posebna izjava tožene stranke, s katero bi se izrecno izjavila o spoštovanju konkurenčne klavzule, ni bila potrebna.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 18.859,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2009 dalje do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.227,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odst. 2. tč. izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo tožnikov predlog za povrnitev separatnih stroškov v znesku 383,40 EUR( 1. odst. 2. tč. izreka sodbe: pravilno sklep) ter tudi njegov predlog za denarno kaznovanje tožene stranke (3. tč. izreka sodbe: pravilno sklep).

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je sodišče prve stopnje sodbo sprejelo na podlagi napačne interpretacije določb o konkurenčni prepovedi oz. konkurenčni klavzuli od 10. do 14. čl. pogodbe o pristojnosti in odgovornosti predstavnika vodstva in vodje službe kakovosti z dne 26. 6. 1998. Pogodba v 10. čl. govori o konkurenčni prepovedi. Kot izhaja iz 37. čl. ZDR se konkurenčna prepoved nanaša samo na obdobje med trajanjem delovnega razmerja in nima učinka po prenehanju delovnega razmerja. Po drugi strani pa opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja prepoveduje lahko samo konkurenčna klavzula, kar pomeni, da gre pri konkurenčni prepovedi in konkurenčni klavzuli za dva različna pravna instituta. Navedeno pomeni, da se za konkurenčno klavzulo uporabljajo določbe pogodbe od 11. do 14. čl. s tem da je v pogodbi določen različen režim za uveljavljanje konkurenčne klavzule glede na razlog in pobudnika prenehanja delovnega razmerja. V 11. čl. pogodbe je jasno določeno, da se konkurenčna klavzula, v kolikor predstavniku vodstva za kakovost preneha pogodba o zaposlitvi po lastni volji ali krivdi, uporablja le, če uprava z aktivnim ravnanjem to tudi zahteva. V nasprotnem primeru konkurenčna klavzula ne velja in je predstavnik vodstva prost svojih obveznosti. Tudi doba, v kateri predstavnik vodstva za kakovost ne sme prenesti znanj, ki jih je pridobil pri družbi in to s prepovedjo zaposlitve pri konkurenčnem podjetju oz. opravljanju del za konkurenčno podjetje, ni določena, ampak je določeno le maksimalno trajanje te dobe – 1 leto. Tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi, bi tako dobil upravičenje do nadomestila iz 12. čl. pogodbe šele na podlagi aktivnega ravnanja družbe. V predmetni zadevi je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev in po volji tožnika, kar pomeni, da tožnik ni avtomatično upravičen do nadomestila, ampak bi to upravičenje pridobil šele, če bi tožena stranka izrecno zahtevala spoštovanje konkurenčne klavzule. Uprava tožene stranke pa od tožnika ni nikoli zahtevala oz. mu prepovedala zaposliti se ali opravljati dela za konkurenčno podjetje. Tožnik tožene stranke tudi nikoli ni seznanil s tem, da želi opravljati delo v kakršnikoli obliki po prenehanju delovnega razmerja. Šele če bi tožnik takšno zahtevo podal in mu tožena stranka ne bi dala soglasja, bi lahko tožnik uveljavljal nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. V tem smislu si moramo razlagati tudi 13. in 14. čl. pogodbe. 13. čl. je potrebno uporabiti v primeru, ko predstavniku vodstva kakovosti delovno razmerje ne preneha po njegovi volji ali krivdi, v primeru, ko mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi pa samo, v kolikor je uprava predhodno že zahtevala spoštovanje konkurenčne klavzule. Prav tako se tudi 14. čl. uporablja šele, ko je predhodno že prišlo do zahteve po spoštovanju konkurenčne klavzule, če preneha delovno razmerje po volji ali krivdi predstavnika vodstva, v drugih primerih pa tudi brez zahteve uprave. Če uprava ni dala zahteve za upoštevanje konkurenčne klavzule, predstavniku vodstva ne grozi predpisana pavšalna odškodnina, ampak je odškodnino dolžan plačati šele, v kolikor je delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi, ob hkratni zahtevi uprave za spoštovanje konkurenčne klavzule. V predmetni zadevi obveznost upoštevanja konkurenčne klavzule tožniku ni bila naložena, zatorej tudi obveznost plačila nadomestila tožene stranke ni podana. Določbe pogodbe o zaposlitvi niso v ničemer omejevale tožnika, da ne bi smel sklepati pogodb o delu s konkurenčnimi podjetji ali jim na kakršenkoli način prenašati svoja znanja, niti mu ni bila prepovedana zaposlitev pri konkurenčnem podjetju. Višje sodišče se je v sodbi opr. št. Pdp 1152/2003 z dne 25. 9. 2003 postavilo na jasno stališče, da bi bil delavec upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v situaciji, če bi mu tožena stranka odrekla soglasje v zvezi z bodočo zaposlitvijo iz razloga, ker bi njegovo novo delo opredelila kot konkurenčno. Jasno pa je, da nihče ne more opredeliti nekega dela kot konkurenčnega, če z njim sploh ni seznanjen. Šele, ko bi se tožena stranka (na podlagi zahteve za soglasje) seznanila z delom, ki bi ga želel opravljati tožnik, bi lahko to delo opredelila kot konkurenčno. Dejstvo, da je tožnik uveljavljal zahtevke za izplačilo nadomestila šele po preteku dobe, ki je v pogodbi določena za spoštovanje konkurenčne klavzule kaže na ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Iz previdnosti je tožnik počakal, da je bil „varen“ pred soglasjem za delo, ki bi ga dobil, v kolikor bi bil v dvomih ali konkurenčna klavzula zanj velja ali ne. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del stroškovne odločitve (2. tč. izreka sodbe) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da tožniku poleg že prisojenega zneska pravdnih stroškov prisodi še stroške narokov, katerih stroškov sodišče prve stopnje nepravilno ni priznalo. Razlaga določila ZOdvT (tar. št. 3102), kot jo je podalo sodišče prve stopnje, je nepravilna. Višje sodišče v Ljubljani je v svoji sodbi pod opr. št. Cp 2385/2010 na strani 4 zapisalo, da v tarifni št. 3102, ki je uporabna tudi v tej zadevi, niso zajeti vsi naroki, torej zastopanje tekom celotne glavne obravnave, ki je sestavljena iz več narokov, ampak odvetniku pripada nagrada za vsak narok. Takšno tolmačenje ZOdvT je seveda povem razumljivo, glede na že zgoraj omenjeno dejstvo, da je glavna obravnava sestavljena iz več narokov, Tarifa pa priznava nagrado za narok in ne celotno glavno obravnavo. Stališče Višjega sodišča v Ljubljani je nujno treba upoštevati tudi v tem primeru, saj bi odstopanje od takšne sodne prakse pomenilo kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Vsekakor ni dopustno, da bi različna sodišča različno tolmačila slovensko pozitivno pravo ter imela različno sodno prakso. Z različnim načinom priznavanja stroškov zastopanja bi se pri tem ustvarilo kaotično stanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen, zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: K pritožbi tožene stranke: Konkurenčna klavzula predstavlja po svoji naravi dogovor med delavcem in delodajalcem, ki ima namen prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Z njo se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal del, pri katerih bi lahko uporabil ustrezna poslovna znanja in zveze, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu, pri čemer se ta na drugi strani zaveže, da bo delavcu, ki je zaradi sklenjenega dogovora omejen pri dohodku, izplačal denarno nadomestilo. To predstavlja v bistvu materialno zadoščenje delavca za omejitve, dogovorjene s konkurenčno klavzulo. Takšno prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja sta pravdni stranki zapisali v 10. čl. pogodbe o pristojnosti in odgovornosti predstavnika vodstva in vodja službe kakovosti (priloga A2). Tožena stranka ima sicer prav, da gre pri konkurenčni prepovedi in konkurenčni klavzuli za dva različna pravna instituta, ter da se konkurenčna prepoved nanaša samo na obdobje med trajanjem delovnega razmerja in nima učinka po prenehanju delovnega razmerja. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dikcija 10. čl. pogodbe nekonsistentna, saj govori le o konkurenčni prepovedi, ki pa se razteza tudi na obdobje 12 mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno in glede na naravo dogovora, razvidnega iz tega člena pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v tem delu člena določena konkurenčna klavzula in v skladu z navedenim tudi presojalo tožnikov tožbeni zahtevek.

Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnik ni upravičen do nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, ker tožena stranka tožniku ni nikdar prepovedala zaposlitve pri konkurenčnem podjetju oz. opravljanja del za konkurenčno podjetje. Glede na določbo 10. čl. pogodbe o zaposlitvi, s katero se je tožnik zavezal k spoštovanju konkurenčne klavzule v času 12 mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter glede na 12. čl. pogodbe, v katerem je določena višina nadomestila v času obvezne lojalnosti tožniku pripada dogovorjeno nadomestilo že zato, ker je dogovor spoštoval. Zato glede na takšno vsebino pogodbenih določil (tudi ob upoštevanju 11. čl. pogodbe) posebna izjava tožene stranke, s katero bi se le ta izrecno izjavila o spoštovanju konkurenčne klavzule, ni bila potrebna (imela pa je možnost, da se izvajanju določbe o prepovedi konkurence odpove in se tako izogne plačilu nadomestila- 13. čl. pogodbe), prav tako kot tudi ni bilo potrebno, da tožnik zaprosi toženo stranko za soglasje, v kolikor bi se nameraval ukvarjati s konkurenčno dejavnostjo, saj takšna tožnikova obveza iz pogodbe ne izhaja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranke tožniku predložila v podpis pogodbo, ki jo je predhodno sama sestavila (tej ugotovitvi tožena stranka v pritožbi ne oporeka), zato je pravilno zaključilo, da nejasnih pogodbenih določil v skladu s pravili obligacijskega prava ni mogoče razlagati v njeno korist. Zaključek sodišča prve stopnje o obvezi tožene stranke do plačila vtoževanega nadomestila pa je utemeljen tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje z namenom ugotovitve skupnega namena pogodbenikov zaslišalo oba podpisnika predmetne pogodbe, torej tudi predsednika uprave, ki je pogodbo podpisal v imenu tožene stranke, slednji pa v zvezi z namenom pogodbenikov pri sklenitvi pogodbe ni izpovedal ničesar takega, kar bi nasprotovalo razlagi spornih določil, kot jo je zapisalo sodišče prve stopnje in kot si jih je tolmačil tožnik.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik pri svojem delu pri toženi stranki dejansko pridobival proizvodna in poslovna znanja, ki so imela poseben pomen za poslovanje tožene stranke. Ugotovilo je tudi, da bi se tožnik tudi po upokojitvi realno lahko ukvarjal z dejavnostjo, ki bi pomenila konkurenco toženi stranki, saj to izhaja iz listinsko izkazane ponudbe za sodelovanje s konkurenčno družbo, katere pa tožnik ni sprejel. Tudi tem dejanskim ugotovitvam tožena stranka v pritožbi ne oporeka. Tožnik je tekom postopka dokazal, da je imel po prenehanju delovnega razmerja možnost toženi stranki konkurirati, pa tega zaradi vnaprejšnje zaveze v pogodbi ni storil, zato je upravičen do vtoževanega nadomestila. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pri zavezi, kot je razvidna iz pogodbe, šlo za vnaprejšnjo pogodbeno odpoved konkuriranja, zato bi tožniku pripadalo nadomestilo tudi v primeru, ko ne bi izkazal priložnosti za dejansko konkuriranje, saj se je v pogodbi zavezal, da ne bo konkurenčno deloval. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1152/2003 z dne 25. 9. 2003. Dejansko stanje v tej zadevi je drugačno, tudi pogodbena določila v obeh primerih so drugače zasnovana, zato je tudi odločitev pritožbenega sodišča v konkretnem primeru drugačna.

Ker ostale pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo v tem individualnem delovnem sporu, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. čl. ZPP).

Ker so s pritožbo tožene stranke uveljavljani razlogi neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Enako je ravnalo pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožnika zoper odločitev o stroških postopka, saj so njegove navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje v tem delu brez dejanske in pravne podlage. Razlog za sprejem novega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) je bil predvsem v določitvi takega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora. Predhodna ureditev odvetniške tarife je omogočala odvetnikom zaračunavanje vsake storitve posebej, kar je povzročalo (nepotrebno) kopičenje vlog in prelaganje narokov za glavno obravnavo, posledično pa zavlačevanje postopkov. Za stranke je bil takšen način določanja odvetniških nagrad dražji, postopek pa dolgotrajnejši. Z namenom določitve takega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora, je v ZOdvT določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in posebna nagrada za sporazum. Kot eno izmed najpomembnejših novosti je tako zakon uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade. Isto velja za število posameznih narokov. Glavne tri nagrade so: nagrada za sporazum, nagrada za postopek in nagrada za narok. Zakon je tako uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik nagrado za narok za vsak narok posebej, razen v predkazenskem postopku, kjer ga udeležba na največ treh narokih upravičuje do ene nagrade za narok. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravdnem in posebnih postopkih je podana v 3. delu Tarife (2. odst. opombe 3). Ta nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal, kot je to storil v prej citiranih primerih. Pritožbeno sodišče je sicer seznanjeno z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010, vendar iz citirane odločitve ni razbrati obrazloženih vsebinskih razlogov za stališče, da glede na tarifno številko 3102 ZOdvT odvetniku pripada nagrada za vsak narok posebej, zato se do te odločitve pritožbeno sodišče niti ne more posebej opredeljevati. Ker je pritožba tožnika neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. čl. ZPP).

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za povrnitev separatnih stroškov v znesku 383,40 EUR. Glede navedenega je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker ni ugotovilo kršitev, je tudi v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, iz razloga, ker s pritožbo nista uspeli (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).