Jedro

Glede na ugotovitve sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka sklenila delovno razmerje s tožnikom za določen čas iz razlogov začasno povečanega obsega dela in ob ugotovitvi, da je ta "začasnost" trajala neprekinjeno več kot tri leta, pa takega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v spornem primeru ni mogoče upoštevati. Sprejemljive niso niti revizijske navedbe tožene stranke o sklepanju pogodb za opravljanje gradbenih del, iz katerih naj bi izviral povečan obseg dela, saj gospodarske družbe največkrat sproti sklepajo pogodbe za opravljanje del oziroma svojega poslovanja tako, da po stališču tožene stranke delovnih razmerij za nedoločen čas sploh ne bi bilo mogoče sklepati. Zato je pravilen in tudi logičen zaključek v izpodbijani sodbi, da v obravnavanem primeru ni bilo razlogov iz 17. člena ZDR za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 20.2.2002 o prenehanju delovnega razmerja in vpis prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico, ter da se čas delovnega razmerja v pogodbi o zaposlitvi z dne 1.3.2002 spremeni v nedoločen čas in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo, spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je bilo delovno razmerje s tožnikom sklenjeno za določen čas v skladu z veljavnimi predpisi, saj je bilo v vseh pogodbah o zaposlitvi določeno, da se sklepajo za določen čas, ker je šlo za povečan obseg dela na gradbiščih. Šlo je za občasna povečanja obsega dela, ki je bilo odvisno od sklenjenih pogodb. Sodba nima utemeljitve, zakaj je sodišče prišlo do drugačnih zaključkov kot sodišče prve stopnje, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je odločitev v izpodbijani sodbi napačna. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in potrdi odločitev sodišča prve stopnje ali podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Določba 14. točke 339. člena ZPP ni bila kršena. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni obstajal, saj so bili v pogodbah zapisani razlogi pavšalni in da je bilo zato delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. To pa pomeni, da so bistveni razlogi navedeni v sodbi in je sodbo zato mogoče preizkusiti. Ni pa revizija očitala sodišču relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z določbami 358. člena ZPP, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Iz določbe prvega odstavka 17. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) izhaja, da se delovno razmerje za določen čas lahko sklene iz razlogov, ki so našteti v zakonu. V prvem odstavku 18. člena ZDR pa je določba, da se, če je iz razlogov, ki so na strani delodajalca, delovno razmerje sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom, šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

Glede na ugotovitve sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka sklenila delovno razmerje s tožnikom za določen čas iz razlogov začasno povečanega obsega dela in ob ugotovitvi, da je ta "začasnost" trajala neprekinjeno več kot tri leta, pa takega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v spornem primeru ni mogoče upoštevati. Sprejemljive niso niti revizijske navedbe tožene stranke o sklepanju pogodb za opravljanje gradbenih del, iz katerih naj bi izviral povečan obseg dela, saj gospodarske družbe največkrat sproti sklepajo pogodbe za opravljanje del oziroma svojega poslovanja tako, da po stališču tožene stranke delovnih razmerij za nedoločen čas sploh ne bi bilo mogoče sklepati. Zato je pravilen in tudi logičen zaključek v izpodbijani sodbi, da v obravnavanem primeru ni bilo razlogov iz 17. člena ZDR za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zato je sodišče pravilno odločilo, da je bilo zadnje delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za nedoločen čas (če bi bilo to pomembno za odločitev in če bi bil postavljen ustrezen zahtevek, bi bilo možno ugotoviti celo, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za nedoločen čas že od vsega začetka, to je od 1.3.1999).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških je revizijsko sodišče sklepalo na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.