Jedro

V pospešenem azilnem postopku lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če je že iz same prošnje očitno, da prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ureditve v Zakonu o azilu, ki določa pogoje za pridobitev azila tako, da se sklicuje na pogoje Ženevske konvencije; po teh pa se za preganjanje šteje preganjanje zaradi rase, vere, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Zatrjevanje izogibanja vojaški službi oziroma vojaških vaj in verbalne grožnje pa po upravno sodni praksi ne dosegajo standarda, ki se je uveljavilo v upravni sodni praksi na podlagi razlag, ki jih vsebujeta Priročnik UNCHR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca in tudi Direktiva Sveta evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite - ki sicer nima učinka neposredne uporabe, jo je pa v času, ko še ni uveljavljena v nacionalnem pravu, mogoče uporabiti za namen razlage - stališče odločbe Sodišča ES v zadevi 8/81 Becker.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, 92/05-odl. US in 45/06-odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 10.5.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03-UPB1, št. 85/05-odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije in št. 17/06), ker je očitno, da jim v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje (1. točka izreka), ter jim določila rok, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da izhaja iz upravnih spisov, da tožniki v prošnjah za azil navajajo kot razlog za zapustitev izvorne države dezerterstvo prvega tožnika z vojaških vaj in preganjanje zaradi njihove romske narodnosti. Tožena stranka se je pravilno oprla na Direktivo Sveta evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Ur.l. EU, št. L 304/12 z dne 30.9.2004, v nadaljevanju Direktiva) in se pravilno sklicevala na točko e) 2. odstavka 9. člena Direktive. Zapustitev oziroma dezerterstvo iz vojaških vaj, kjer je to obveznost državljanov, tudi po presoji sodišča prve stopnje ne šteje kot dejanje preganjanja v smislu ureditve v ZAzil. Tožena stranka se je pravilno oprla tudi na Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Sodišče prve stopnje tudi v delu zatrjevanja preganjanja zaradi romske narodnosti, sledi zaključku tožene stranke. Tožniki niti v tožbi niso navedli nobenih okoliščin, ki bi se nanašali na njihovo preganjanje zaradi romske narodnosti. V tožbi so sicer predlagali, da se opravi glavna obravnava in zasliši prvega tožnika, vendar niso navedli, v čem naj bi se zaslišanje tožnika na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil, prav tako niso navedli razlogov in okoliščin, zaradi katerih naj bi bil tožnik zaslišan. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da ta predlog ni utemeljen in je odločilo na seji senata.

Zoper sodbo vlagajo tožniki pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi navajajo, da dejstva v izpodbijani odločbi niso točna, saj je bil tožnik prisiljen pobegniti iz matične države in bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Tožnik je bil namreč vpoklican na vojaške vaje, kjer mu je bilo zapovedano pobijanje pripadnikov romske in albanske narodnosti. Naloženo mu je bilo torej izvrševanje kaznivih dejanj, zaradi česar je bil prisiljen pobegniti iz matične države. Mladoletnim otrokom pa je bilo zaradi romske pripadnosti onemogočeno šolanje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

O azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo nudi država tujcem, se lahko odloči v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), ki je po svoji vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB 1, Uradni list RS, št. 22/05). V pospešenem postopku lahko po določbi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavani zadevi podani pogoji za odločanje v pospešenem azilnem postopku. V prošnjah za priznanje azila z dne 10.1.2006, ki so v upravnih spisih in na katere se sklicujeta tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje, je prvi tožnik kot razlog navedel, da je dezertiral iz vojaških vaj v kraju B.-P., kamor je bil v zadnjem letu vpoklican trikrat, vsakokrat po en mesec, česar pa ni mogel več prenašati, ter da so ga zaradi romske narodnosti tudi verbalno poniževali, druga tožnica pa je še navedla, da so matično državo zapustili tudi zato, ker kot Romka nima nobenih pravic, otroka pa so v šoli pretepali zgolj iz razloga, ker sta romske narodnosti.

Na podlagi navedenih podatkov je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pravilno odločila, da že iz prošenj izhaja kot očitno, da tožniki v svoji izvorni državi niso bili preganjani. Preganjanje zaradi razlogov, kot so jih tožniki navedli v prošnjah za priznanje azila (preganjanje zaradi dezerterstva oziroma izogibanje vojaških vaj ter verbalne grožnje), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni takšno, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravno-sodni praksi. Pojem preganjanja, kot ga je izoblikovala upravno-sodna praksa, namreč zajema vztrajno in sistematično kršenje človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Da preganjanje zaradi dezerterstva, ki ga tožniki navajajo v prošnjah za azil, ne pomeni preganjanja v smislu ureditve v ZAzil in mednarodnem pravu, izhaja tudi iz določb Direktive in Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, na katere se utemeljeno sklicujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka. Pritožbeno sodišče se strinja s sklepanjem tožene stranke, da mora obstajati povezava med razlogi za preganjanje zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ter dejanji preganjanja, česar pa po presoji pritožbenega sodišča prvi tožnik glede dezerterstva v obravnavanem primeru ni niti zatrjeval niti dokazal, čeprav je bil ob jemanju prošnje opozorjen na dolžnost, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo, ter predložiti vse dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (4. odstavek 29. člena ZAzil). Ker tudi posamičnih verbalnih groženj ter pavšalnih navedb glede pretepov med otroci po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za preganjanje, ki se je kot pravni standard uveljavilo v upravno-sodni praksi v azilnih postopkih, je tožena stranka pravilno odločila, ko je prošnje tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker so bili glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, ki se nanaša na vsebinsko obravnavo prošnje za azil. Ker se je v pospešenem postopku odločalo le na podlagi prošenj za azil in ker tožniki v tožbi niso navedli drugih razlogov ali drugih okoliščin oziroma niso predložili nobenih dokazov, ki bi kakorkoli vplivali na drugačno vsebino njihovih prošenj za azil oziroma bi spremenili navedbe v prošnjah za azil, po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikov, ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS) in ni podan zatrjevani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločilo na seji senata, za kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča imelo podlago v določbah ZUS in podatkih upravnih in sodnih spisov, ni dovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.