Jedro

V postopku zavarovanja terjatve je dovolj, da so odločilna dejstva verjetno izkazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo toženčevemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je prej tožencu prepovedalo odtujiti ali obremeniti njegove nepremičnine – 3/12 parcele št. 353/1 in 7/12 parcele št. 354, obe vpisani pri vl. št. 700 k.o. S.Š., ter parcelo št. 353/2, vpisano pri vl.št. 1743 iste k.o., in sicer do izteka 60 dni od pravnomočnosti te pravde.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišču prve stopnje očita, da za svojo odločitev ni podalo nobene konkretne obrazložitve. Zgolj na podlagi toženčevega ugovora je ugotovilo, da tožnica ni izkazala obstoja terjatve. Izpodbijani sklep je zato pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti. Tožnica ni dolžna dokazovati, da so se razmere po 12.11.2009 bistveno spremenile, temveč je dolžna dokazati, da toženec svojih pogodbenih obveznosti ne izpolnjuje. Tožnica ga je k temu pisno pozvala, vendar se toženec ni odzval. Sodišče je v sklepu o začasni odredbi ugotovilo, da je tožnica izkazala tako verjetnost svoje terjatve kot nevarnost za njeno uveljavitev. V izpodbijanem sklepu pa je na podlagi istih dokazov in zgolj pavšalnih toženčevih navedb prišlo do povsem drugačnih zaključkov. Toženec se je v pogodbi z dne 15.3.2002 zavezal v dosedanjem obsegu skrbeti za tožnico, kar pomeni nadaljevanje njegovih obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo z dne 28.11.2001. Tožničin poziv z dne 10.9.2010 predstavlja zgolj prepis toženčevih pogodbenih obveznosti. Nobene od njih toženec po pozivu ni izpolnil, pa bi jih lahko, čeprav je tožnica v domu. Sicer pa je tam zato, ker toženec zanjo ne skrbi.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da tožnica zahteva več, kot je bilo s pogodbo o preužitku dogovorjeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev in tudi ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP), ki jo tožnica očita sodišču prve stopnje. Izpodbijani sklep je namreč v zadostni meri obrazložen, da ga je mogoče preizkusiti.

6. V postopku zavarovanja terjatve je dovolj, da so odločilna dejstva verjetno izkazana. Sodišče prve stopnje je tožničino terjatev pravilno presojalo v skladu z navedenim dokaznim standardom. Pri tem je poleg ponujenih listinskih dokazov upoštevalo tudi trditveno gradivo obeh pravdnih strank. Ob izdaji začasne odredbe je razpolagalo le s tožničinimi trditvami, vendar se je po toženčevem ugovoru izkazalo, da je dejansko stanje drugačno. Poleg tega je toženec sodišču predložil svoj odgovor na tožničin poziv k izpolnitvi pogodbenih obveznosti z dne 10. 9. 2010, ki ga je tožnica v tožbi zamolčala. Potemtakem je bilo trditveno in dokazno gradivo, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, drugačno od tistega, na katerega se je sodišče oprlo ob izdaji začasne odredbe. Neumesten je zato pritožbeni očitek, da je sodišče tokrat na podlagi istih dokazov prišlo do drugačnih zaključkov.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upravičeno podvomilo o utemeljenosti tožničinega zahtevka za razvezo spornih pravnih poslov s tožencem. Ker je bil vsebinsko enak tožbeni zahtevek v drugi pravdi že pravnomočno zavrnjen, bi morala tožnica dokazati, da ima njen zahtevek v tej pravdi drugačno dejansko podlago, oziroma, da so se okoliščine po pravnomočnosti prejšnje pravde spremenile. V zvezi s tem je odveč pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da gre za trajno pogodbeno razmerje. Tudi v takem primeru ponovno sojenje o isti stvari ni dopustno. Drugačno pritožbeno stališče ne upošteva pravila o objektivnih mejah pravnomočnosti sodbe.

8. Tožnica doslej niti svojemu trditvenemu bremenu v zvezi s ponovno zahtevano razvezo spornega sporazuma in pogodb, ki jih je sklenila s tožencem, ni zadostila. Potemtakem tudi do predlaganega zavarovanja svojega zahtevka ni upravičena. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namreč verjetnost terjatve po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju(2) (v nadaljevanju: ZIZ) osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, ki v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

9. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 239. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Na ostale pritožbene trditve (o vsebini toženčeve pogodbene obveznosti) ni odgovorilo, ker za odločitev o pritožbi niso bistvene.

10. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi. Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe v tožbi, torej med pravdo, so stroški zavarovanja sestavni del pravdnih stroškov, pravica do njihovega povračila pa je odvisna od končnega izida pravde.

(1) Ur.l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008. (2) Ur.l. RS, št. 3/2007 – UPB4, 93/2007, 98/2009 in 51/2010.