Jedro

Ker je tožena stranka z odločbo 18.7.2002 izrecno odpravila odločbo prvostopnega organa z dne 11.1.2000 in je bilo o denacionalizacijskem zahtevku na podlagi pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 18.7.2002 že odločeno, ni pa bila odpravljena odločba tožene stranke z dne 9.2.2000, je bilo odločeno kot v izreku te sodbe. Z izrekom te sodbe je tako ob odpravi vseh prejšnjih odločb v obravnavani zadevi edino obstoječa odločba prvostopnega upravnega organa z dne 30.9.2003.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi tožeče stranke ugodi in se odločba tožene stranke z dne 9.6.2000, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.6.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote R/K z dne 11.1.2000. Z navedeno dopolnilno odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da je upravičenka do denacionalizacije pok. J.K., v korist katere je zavezanec (Slovenski odškodninski sklad d.d., L., v nadaljevanju SOS) dolžan v roku treh mesecev skrbniku za posebne primere M.K. iz L., izročiti odškodnino v obliki obveznic SOS v skupni višini 208.883,83 DEM, izplačljivih v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila, za podržavljene nepremičnine, parc.št. 251/2, 259, 260/1 ter del parc.št. 258 in 260/2, vse k.o. F. vas, ki jih zaradi ovir, določenih v Zakonu v denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ni mogoče vrniti v naravi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da glede na odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. Up 359/02-8 z dne 3.10.2002, tožba tožeče stranke ni utemeljena. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi pojasnilo, kako se morajo razlagati določbe 9. točke 3. člena, 4. člena, 31.člena in 32. člena ZDen in zavzelo stališče, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), ne glede na to, kdaj jim je bilo to odvzeto iz posesti. Po presoji prvostopnega sodišča sta tožena stranka in prvostopni organ pravilno uporabila določbe ZDen.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da vlaga pritožbo iz procesnih razlogov. Ugotavlja, da je vzporedno s potekom postopka v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS v tej zadevi, tožena stranka z odločbo z dne 23.5.2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 1298/2000-9 z dne 6.6.2001 (ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo dne 3.10.2002), odpravila dopolnilno odločbo prvostopnega organa, zahtevo za denacionalizacijo navedenih nepremičnin v k.o. F. vas pa zavrnila. V nadaljevanju postopka je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo z dne 18.7.2002, svojo odločbo z dne 23.5.2002 odpravilo, dopolnilno odločbo prvostopnega organa z dne 11.1.2000 pa odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V predmetni zadevi je sedaj nastala situacija, da je prvostopno sodišče s izpodbijano sodbo zavrnilo njeno tožbo in tako potrdilo odločbo tožene stranke z dne 9.6.2000 in posledično odločbo prvostopnega organa z dne 11.1.2000, vendar pa je Ministrstvo za okolje in prostor RS vzporedno odločalo o stvari in isto odločbo prvostopnega organa odpravila in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V tem pritožbenem postopku se odloča o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo prvostopnega sodišča (U 1926/2002-22 z dne 23.10.2002), ki je bila izdana v nadaljevanju postopka po odločbi Ustavnega sodišča, št. Up 359/02-8 z dne 3.10.2002, s katero je Ustavno sodišče RS, ob reševanju ustavne pritožbe stranke z interesom (M.K.), razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1107/2001 z dne 20.3.2002 in sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 1298/2000 z dne 6.6.2001, ter zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje.

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov in sodnega spisa je v času pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi M.K., tožena stranka v zvezi s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 1298/2000 z dne 6.6.2001, ki je odpravilo njeno odločbo z dne 9.6.2000, ponovno odločala o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega organa z dne 11.1.2000 in z odločbo z dne 23.5.2002 odpravila odločbo prvostopnega organa z dne 11.1.2000 ter zahtevo za denacionalizacijo zavrnila. Zoper navedeno odločbo tožene stranke je sprožil upravni spor M.K. (U 1173/2002) vendar je med upravnim sporom tožena stranka, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, z odločbo z dne 18.7.2002, odpravila svojo odločbo z dne 23.5.2002 in odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 11.1.2000 ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v nov postopek. Ker tožnik (v upravnem sporu, št. U 1173/2002) M.K. tožbe ni razširil na nov akt tožene stranke (z dne 18.7.2002), je upravno sodišče postopek v tej zadevi ustavilo. Prvostopni upravni organ je z zvezi s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 18.7.2002 izdal novo odločbo z dne 30.9.2003, zoper katero je vložena pritožba, o kateri še ni bilo odločeno.

Glede na to, da je tožeča stranka v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa z dne 11.1.2000 ugovarjala tudi višini odškodnine, o čemer pa v odločbi tožene stranke z dne 9.6.2000 ni bilo odločeno, bi bilo treba tako sodbo (z dne 23.10.2002) kot odločbo tožene stranke z dne 9.6.2000 in prvostopnega organa z dne 11.1.2000 odpraviti, kar pomeni, da bi moral prvostopni organ o denacionalizacijskem postopku ponovno odločati. Ker pa je v zvezi s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS z dne 6.6. 2001, kot je že navedeno, tožena stranka ponovno odločala o pritožbi tožeče stranke, najprej dne 23.5.2002 nato pa je (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-130/01-18) to svojo odločitev spremenila z odločbo 18.7.2002, s katero je odpravila odločbo prvostopnega organa z dne 11.1.2000, je prvostopni organ v izvrševanju pravnomočne odločbe z dne 18.7.2002, o denacionalizacijskem zahtevku že ponovno odločil z odločbo dne 30.9.2003. Ker je tožena stranka z odločbo 18.7.2002 izrecno odpravila odločbo prvostopnega organa z dne 11.1.2000 in je bilo o denacionalizacijskem zahtevku na podlagi pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 18.7.2002 že odločeno, ni pa bila odpravljena odločba tožene stranke z dne 9.6.2000, je bilo treba odločiti kot je v izreku te sodbe. Z izrekom te sodbe je tako ob odpravi vseh prejšnjih odločb v obravnavani zadevi edino obstoječa odločba prvostopnega upravnega organa z dne 30.9.2003. Svojo odločitev je pritožbeno sodišče oprlo na 2. točko 2. odstavka 77. člena ZUS.