Jedro

Pogodbena kazen zaradi zamude zapade v plačilo šele z dnem izročitve kupljene stvari, ne pa takrat, ko pogodbena kazen doseže dogovorjeno maksimalno vrednost, čeprav zamuda še traja. Upnik mora ob izročitvi stvari izrecno zahtevati plačilo pogodbene kazni, ki tako lahko zapade šele z dnem izročitve stvari.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v prvem odstavku izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki s sodbo naložilo, da mora tožniku plačati 102.908,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je nedvomno tožena stranka prišla v zamudo z izročitvijo stanovanja dne 1.10.1992, sodišče pa po oceni dokazov smatra, da je bilo stanovanje izročeno šele 8.12.1992. Za čas zamude pripada tožeči stranki pogodbena kazen v skladu z določili kupne pogodbe, ta pogodbena kazen pa je po mnenju sodišča zapadla dne 20.11.1992, ko je višina pogodbene kazni dosegla maksimalni v pogodbi dogovorjen znesek. Sodišče je ugotovilo ceno stanovanja, od katere se izračuna pogodbena kazen, upoštevalo je nedvomno izkazano plačilo dela pogodbene kazni in naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati še v sodbi prisojeni znesek. Višji tožbeni zahtevek pa je neutemeljen in ga je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo vlaga tožena stranka pritožbo, pravni interes za pritožbo ima le zoper prisodilni del, tako je zavrnilni del sodbe postal pravnomočen. Pritožba uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka tudi v pritožbi trdi, da je bila izročitev stanovanja opravljena dne 22.10.1992, kar dokazuje primopredajni zapisnik. Za čas zamude do tega dne pa je tožena stranka pogodbeno kazen v celoti plačala. Tožena stranka se ne strinja s trditvijo tožnika, da je bilo stanovanje prevzeto šele 8.12.1992, slednji zapisnik namreč pomeni le komisijski pregled napak v stanovanju in ugotovitve zaradi odprave reklamacij. Sam naslov zapisnika je nepomemben, važna je sama vsebina, tožena pa smatra, da je bilo stanovanje prevzeto dne 22.10.1992, zato tožeča stranka ni upravičena do nobene nadaljnje pogodbene kazni.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Poudarja, da so bili ključi stanovanja izročeni šele 8.12.1992, to pa ravno pomeni izročitev in prevzem stanovanja.

Pritožba je utemeljena.

Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni ugotovilo. Dejansko stanje pa je zaenkrat še nepopolno ugotovljeno in je vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava.

Povedano je že, da se tožeča stranka ne pritožuje in je tako postal pravnomočen zavrnilni del sodbe.

Bistveno je za pravilno razsojo te zadeve, kdaj je bilo stanovanje dejansko izročeno, pomemben je datum, ko je tožnik prejel od tožene stranke kupljeno stanovanje. Zunanja manifestacija prevzema stanovanja v last in posest je predvsem izročitev ključev stanovanja, ravno tega dejstva pa sodišče prve stopnje ni prepričljivo ugotovilo.

Res obstojata dve listini, obe imata naslov zapisnik o primopredaji in kvalitetnem pregledu stanovanja. En zapisnik datira z dne 22.10.1992, drug zapisnik pa z dne 8.12.1992. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je tožnik prejel ključe od stanovanja, šele v odgovoru na pritožbo tožnik zatrjuje, da je ključe od stanovanja prejel 8.12.1992, kar bi sledilo tudi iz vsebine zapisnika, ki je datiran s tem datumom. Vendar je razvidno, da je tudi v zapisniku o predaji stanovanja z dne 22.10.1992 na tretji strani nekakšen dodatek, kjer naj bi bilo tudi nekaj napisanega o ključih, vendar je fotokopija tega zapisnika tako slaba, da se vsebina tega dodatka ne da prebrati. Ker je utemeljenost zahtevka odvisna od dejanskega prevzema stanovanja, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku predvsem razčistiti, kdaj je tožnik dejansko stanovanje prevzel v svojo posest, z drugimi besedami povedano, kdaj so mu bili izročeni ključi od stanovanja. V spis bo potrebno predložiti original zapisnika z dne 22.10.1992, kjer bo jasno razvidno, kakšna je vsebina dodatka, kajti v tem zapisniku je res nekaj pisanega tudi o ključih, edino to se da razbrati iz fotokopije, drugega pa ne. Ko bo sodišče prve stopnje razpolagalo z originalom listin, bo lahko ugotovilo, kdaj je dejansko prišlo do izročitve stanovanja, od tega pa je odvisno, ali je tožnik še opravičen do plačila razlike pogodbene kazni ali ne. V kolikor stanovanje dejansko ni bilo prevzeto dne 22.10.1992, je zamuda glede izročitve še vedno tekla in je bila prekinjena šele z dejansko izročitvijo, ki naj bi bila dne 8.12.1992. Sicer pa, kot je rečeno, bo moralo to bistveno okolnost sodišče prve stopnje prepričljivo ugotoviti, to pa zlasti z razlago vsebine zapisnikov z dne 8.12.1992 in 22.10.1992. Nedvomno pa je, da je tožena stranka svojo obveznost iz pogodbene kazni v celoti izpolnila, če se računa rok izročitve stanovanja dne 22.10.1992. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da je do dejanskega prevzema stanovanja prišlo kasneje, to je 8.12.1992, pa je tožnik res upravičen do razlike med pogodbeno kaznijo, določeno v pogodbi in med tem, kar je tožena stranka že plačala. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z osnovnim izhodiščem, ki ga prvo sodišče ugotovi za izračun višine pogodbene kazni. To pomeni, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo izhodiščno kupno ceno za stanovanje, od katerega je potrebno izračunati višino pogodbene kazni. Nepravilno pa je prvo sodišče uporabilo materialno pravo, ko je smatralo, da je pogodbena kazen zapadla že 20.11.1992, torej takrat, ko je višina pogodbene kazni glede na čas zamude že dosegla maksimalno višino, določeno v pogodbi. Zato sodišče prve stopnje nepravilno prišteje glavnici zamudne obresti od tega dne dalje pa do vložitve tožbe, saj gre po eni strani za prepovedani anatocizem, po drugi strani pa se sodišče druge stopnje ne strinja z mnenjem in stališčem prvega sodišča, da je pogodbena kazen zapadla takrat, ko je višina pogodbene kazni dosegla maksimalno pogodbeno dogovorjeno višino. Pogodbena kazen zapade šele ob izročitvi stanovanja, nikakor pa ne more zapasti preje. To sledi vsebinsko iz samega pojma pogodbene kazni, kadar je ta kazen dogovorjena zaradi zamude. Šele ko je stvar izročena, se lahko ugotovi, kolikšna je zamuda in šele takrat upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni. To sledi tudi iz določila petega odst. 273. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki upniku celo nalaga, da mora ob sprejemu izpolnitve obveznosti nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Ne glede na to, da je višina pogodbene kazni bila limitirana in da je med tekom zamude ta kazen že dosegla maksimalno dogovorjeno višino, pa s tem ni rečeno, da je pogodbena kazen takrat zapadla. Ravno nasprotno, pogodbena kazen zapade šele z izročitvijo predmeta, kajti upnik mora izrecno zahtevati pogodbeno kazen, sicer to pravico izgubi. Ker pogodbena kazen zapade šele z izročitvijo kupljene stvari, seveda tudi ne morejo teči zamudne obresti od te pogodbene kazni pred njeno zapadlostjo, kakor to skuša tožnik skonstruirati in mu sodišče neupravičeno sledi. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo stanovanje res izročeno z zamudo in to dne 8.12.1992, bo sicer lahko ponovno prisodilo osnovno glavnico, to je takšno pogodbeno kazen, kot jo je že v sodbi ugotovilo, zakonite zamudne obresti pa lahko teko šele od zapadlosti same pogodbene kazni, torej od dneva izročitve stanovanja dalje. Pri svoji končni odločitvi bo sodišče prve stopnje moralo paziti na pravilno uporabo materialnega prava, konkretno na omenjeno zakonito določilo in na pravilo o zapadlosti pogodbene kazni.

Pritožbenih stroškov stranki nista zaznamovali in izrek o njih odpade.