Jedro

Banka Slovenije sme v prilagoditvenem obdobju nadzirati hranilno-kreditne službe, ustanovljene po prejšnjih predpisih in proti njim uporabiti ukrep začetka prisilne likvidacije.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo št... z dne 27.07.2001 med drugim ugotovila, da je tožeča stranka ponavljajoče kršila dolžnost pravočasnega in pravilnega poročanja in da je ovirala opravljanje nadzora na svojim poslovanjem, in odločila, da se z dnem izdaje te odločbe začne prisilna likvidacija tožeče stranke.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je kot prvostopni organ zavrnilo tožbo tožeče stranke, ki jo je ta vložila v postopku sodnega varstva. Zavzelo je stališče, da velja za tožečo stranko kot hranilno kreditno službo Zakon o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/99 in 59/2001 - ZBan) od njegove uveljavitve dalje, kar sledi iz njegovih določb 241. člena; da bi tožeča stranka morala izpolnjevati obveznosti iz Sklepa o usklajevanju hranilnokreditnih služb z določbami Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 109/99 - Sklep); da se nadzor nad hranilno kreditnimi službami opravlja tudi v njihovem prilagoditvenem obdobju, kar sledi iz prvega in petega odstavka 241. člena ZBan.

Glede tožeče stranke, ki ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti hranilno kreditne službe (to pa po zakonu ni bilo potrebno), ni bilo mogoče izdati najprej odločbe o odvzemu dovoljenja. Zato je tožeča stranka lahko hkrati z odločitvijo o začetku postopka prisilne likvidacije odločila glede dovoljenja kot o predhodnem vprašanju.

Tožeča stranka je vložila pritožbo proti tej sodbi. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Opisuje naravo Sklepa in v zvezi z njo trdi, da bi lahko tožena stranka začela postopek prisilne likvidacije zoper njo šele po 20.02.2004 kot skrajnem datumu za predložitev sklepa o uskladitvah poslovanja z določbami ZBan (38. točka Sklepa). Sklepanje sodišča, da je bil pravilno uveden postopek prisilne likvidacije zaradi kršitve določb 26. in 32. točke sklepa, je napačno. Sama ugotovitev, da je tožeča stranka ponavljajoče kršila dolžnost pravočasnega in pravilnega poročanja oziroma obveščanja tožene stranke, kot tudi ugotovitev, da je tožeča stranka ovirala opravljanje nadzora nad svojim poslovanjem, nista razloga, da se zoper njo začne postopek prisilne likvidacije z vsemi sredstvi. Nepravilne so navedbe sodišča o smiselno hkratnem odločanju o odvzemu dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in začetku postopka prisilne likvidacije. Smiselna uporaba XI. poglavja ZBan ne daje toženi stranki pooblastila za izdajo odločbe o začetku postopka prisilne likvidacije mimo razlogov iz 147. člena ZBan. Tožena stranka je prezrla, da tožeči ne more odvzeti dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ker ga bo lahko pridobila šele po preteku uskladitvenega postopka. Tožena stranka sploh ni imela zakonske podlage za računanje 8-dnevnega roka od izdaje odločbe o odvzemu dovoljenja (3. točka drugega odstavka 147. člena ZBan). Tako je bil postopek prisilne likvidacije uveden, čeprav niso bili podani razlogi iz 147. člena ZBan. Glede na uskladitveno obdobje do 20.02.2004 ni mogoče sklepati, da bi očitane kršitve zagotovo pripeljale do odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da ima za izrekanje nadzorstvenih ukrepov zoper hranilno kreditne službe v njihovem prilagoditvenem obdobju pravno podlago v petem odstavku 241. člena ZBan; da rok za uskladitev osnovnega kapitala in kapitalske ustreznosti in rok za sestavo celotnega letnega poročila nista predmet izpodbijane odločbe; da je bila tožeča stranka dolžna že na podlagi prejšnjih predpisov opravljati naloge, ki jih pedagoško povzema drugi odstavek 26. točke Sklepa; da je odločbo izdala na podlagi 3. točke prvega odstavka 147. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 134. člena ZBan; da je v svoji odločbi o razlogih za odvzem dovoljenja odločala kot o predhodnem vprašanju; da je po 130. členu ZBan pooblaščena uporabiti vse v tej določbi navedene ukrepe nadzora; da je zaradi posebnosti hranilno kreditnih služb mogoče te ukrepe nadzora uporabljati samo smiselno, kar zakon posebej določa. Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožba ne pove. Takšnih kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, le-to ni ugotovilo.

Pritožba tudi ne navaja, glede katerih okoliščin je bilo dejansko stanje nepravilno ali pomanjkljivo ugotovljeno.

Glede na zaporedje pritožbenih trditev materialnopravne narave naj bo najprej navedeno, da se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da bi lahko tožena stranka začela postopek prisilne likvidacije zoper toženo stranko šele po 20.02.2004. Po prehodni določbi tretjega odstavka 241. člena ZBan morajo hranilno kreditne službe, ki so bile ustanovljene do uveljavitve tega zakona na podlagi Zakona o hranilno kreditnih službah (Uradni list RS, št. 14/90 in 30/90), med katere spada tožeča stranka, pričeti z usklajevanjem svojega poslovanja z določbami ZBan in se dokončno uskladiti v roku petih let od uveljavitve tega zakona, torej do 20.02.2004. Res tudi določa Sklep, da sestavi hranilno kreditna služba prvič v celoti letno poročilo v skladu z določili veljavnega sklepa o poslovnih knjigah in poslovnih poročilih za poslovno leto, v katerem je bila opravljena dokončna uskladitev z določbami ZBan oziroma najkasneje za poslovno leto 2004 (tretji odstavek 26. točke). Vendar ta določba nikakor ne more pomeniti, da do izdelave poslovnega poročila tožeči stranki ne bi bilo treba opravljati nalog v zvezi z vodenjem poslovnih knjig, sestavljanjem mesečnih poročil o knjigovodskem stanju ter letnih računovodskih izkazov, kar vse je na moč jasno predpisano v prvem in drugem odstavku 26. točke sklepa. Takšno nalogo je imela tožeča stranka že v času pred izdajo ZBan na podlagi sklepa o poslovnih knjigah in poslovnih poročilih bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 39/99, 50/99 in 63/99) in še drugih sklepov in navodil. Sklep je tudi predpisal v 32. točki, da hranilno kreditna služba izračunava in predlaga Banki Slovenije nekatere značilne aktivne in pasivne obrestne mere... Sicer pa je v IV. poglavju Sklepa jasno zapisano, da morajo hranilno kreditne službe poskrbeti, da bodo pravočasno opravljale vse te naloge (42. in 43. točka), pri čemer je zapisana ena sama izjema - oprostitev obveznosti za tiste hranilno kreditne službe, ki bi v dvanajstih mesecih od uveljavitve Sklepa sprejele odločitev o začetku postopka prenehanja hranilno kreditne službe. Toda celo ta izjema ima izjemo - da ne velja za obveznosti iz drugega odstavka 26. točke sklepa, ki jih po ugotovitvah iz odločbe tožene stranke tožeča ni izpolnjevala. Pa tudi sicer ni videti razumnega razloga, zakaj naj bi bile hranilno kreditne službe v občutljivem prilagoditvenem obdobju oproščene teh obveznosti. Saj menda vodenje knjigovodskih evidenc in poročanje ne ovirata hranilno kreditnih služb da bi se prilagodile novi zakonodaji. Končno tudi pritožbeno sklicevanje na 36. in 38. točko Sklepa ne pripelje do drugačnega sklepanja. Prva izmed teh točk nalaga hranilno kreditni službi, ki se je uskladila z določbami ZBan, da predloži sklep o tem, druga pa, da Banka Slovenije izda dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, če iz poročila izhaja uskladitev z zakonom, ker sicer začne v nasprotnem primeru postopek prisilne likvidacije. Torej ne ena ne druga določba nista povezani z obveznostmi iz prvega in drugega odstavka 26. točke in 32. točke Sklepa. Spričo pritožbenega poudarka na 38. točki Sklepa naj bo ponovljeno, da je bil tožeči stranki izrečen ukrep začetka postopka prisilne likvidacije zaradi kršitve dolžnosti poročanja in obveščanja ter zaradi oviranja nadzora, ne pa zaradi tega, ker se ne bi uskladila z ZBan. Zato je tudi pritožbeno omenjanje 5. točke Sklepa (o najnižjem znesku osnovnega kapitala) nepomembno.

Neutemeljen je tudi drugi sklop pritožbenih trditev, da tožena stranka ni imela pooblastila za izrečeni ukrep, ker ni izpolnjen pogoj zanj - odvzeto dovoljenje za opravljanje bančnih storitev (3. točka prvega odstavka 147. člena ZBan). Ta določa, da izda Banka Slovenije odločbo o začetku prisilne likvidacije, če je banki odvzeto dovoljenje za opravljanje bančnih storitev. Ta pogoj res ni bil izpolnjen, vendar zato ker sploh ni mogel biti, saj tožeča stranka dovoljenja ni imela (in ga ni potrebovala). Smiselna uporaba XI.

poglavja ZBan se po petem odstavku 241. člena pokaže prav v takšnih primerih prehodnega obdobja, ko so hranilno kreditne službe iz drugega odstavka tega člena nadaljevale z delom do uskladitve z ZBan, ne da bi že imele dovoljenje po ZBan. Pritožbeni senat se tako popolnoma strinja z zadevnimi razlogi iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek na četrti strani). Če bi sledili pritožbenemu razglabljanju, namreč sploh ne bi bilo mogoče izreči ukrepa hranilno kreditni službi v primeru kršitev iz 134. člena ZBan (denimo, celo ne v primerih, ko ne bi zagotavljala sredstev za izplačilo zajamčenih vlog - 7. točka prvega odstavka 134. člena). S tem bi bila izničena določba o smiselni uporabi, po kateri poseže zakonodajalec tudi takrat, ko prehodno obdobje prilagajanja novi zakonski ureditvi poraja vrsto različnih situacij, za katere vse bi bilo preobširno nadrobno navajati rešitve. V takšnih primerih je zakonska analogija vgrajena v pravni predpis kot način ureditve nekega razmerja. Zakaj naj bi bile hranilno kreditne službe v prehodnem obdobju "privilegirane" v zatrjevanem smislu, pritožba niti ne pove.

Pravkar povedano velja tudi za pritožbeno trditev, da pred dokončnim rokom za uskladitev hranilnokreditnih služb z 20.02.2004 ni mogoče sklepati, da bi očitane (ne pa zanikane) kršitve ne bi pripeljale do odvzema dovoljenja za poslovanje. Po mnenju pritožbe naj bi torej ponavljajoče se kršitve obveznega poročanja in oviranje nadzora imeli različno težo pred 20.02.2004 in po tem datumu. Za takšno neenako obravnavanje kršitev ne le da ni ne zakonskih ne kakšnih drugih razlogov, marveč bi bilo takšno ravnanje celo v nasprotju z zakonom.

Nelogična sklepna pritožbena trditev, da tožeča stranka nima dovoljenja za opravljanje dejavnosti ne za to, ker takšno dovoljenje po predpisih, ki so veljali ob njeni ustanovitvi ni bilo potrebno, marveč ker se še ni uskladila z ZBan, niti ne zasluži odgovora.

Ni torej podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov, pa tudi ne takšen, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti (181. člen ZBan). Sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava mimo tistega, kar uveljavlja pritožba, vendar ni ugotovilo kakšne takšne nepravilnosti. Zato je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti (73. člen ZUS). Z izrekom o zavrnitvi pritožbe je zajeta tudi odločitev o zahtevanih pritožbenih stroških (prvi odstavek 188. člena ZBan in tretji odstavek 23. člena ZUS).