Jedro

Tožnik v času odločanja tožene stranke nima položaja stranke v upravnem postopku, v katerem zahteva izločitev uradne osebe, zato se tožnikova zahteva zavrže (2. točka 1. odstavka 129. člena ZUP).

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu tožnika za obročno odplačevanje sodne se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika za izločitev AA, načelnika Upravne enote A, v upravni zadevi izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo distribucijskega centra. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da zahteva za izločitev ni utemeljena, zato jo je tožena stranka zavrgla na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka navaja, da lahko le stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, ki so našteti v 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožniku pa na podlagi dokončne odločbe Ministrstva za okolje in prostor ni bila priznana lastnost stranke, zato je zahtevo tožnika zavrgla.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega predpisa in bistvenih kršitev postopka. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in samo odloči o stvari in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Tožnik navaja, da je stranka v delu postopka, ki se vodi v zvezi s priznanjem lastnosti stranke v postopku izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo investitorja AAA d.o.o. Da je tožeči stranki priznan status stranke dokazuje dejstvo, da je bil tožnik prisoten na ustni obravnavi dne 7. 12. 2001 kot stranka in mu je uradna oseba, ki je vodila ustno obravnavo tudi dovolila tonsko snemanje ustne obravnave. Prav tako je organ prve stopnje na zapisnik prejel tožnikove razloge za sodelovanje v postopku in določil tudi rok za pregled dokumentacije in podaje pripomb. Naknadno pa je tožnik prejel sklep, s katerim je upravni organ spremenil odločitev o priznanju lastnosti stranke, ne da bi se v obrazložitvi sklepa opredelil do že priznanega statusa. Tožnik še navaja, da je pritožbeni organ v istih okoliščinah BB priznal lastnost stranke, ker je bil prisoten na ustni obravnavi. Lastnost stranke je bila tako priznana molče s tem, da mu je bilo dovoljeno prisostvovati na ustni obravnavi. Tožena stranka pa je kršila ustavno načelo enakosti pred zakonom v škodo tožnika. Izdana je bila zavrnilna odločba o priznanju lastnosti stranke za tožnika ob istih okoliščinah kot za BB in brez podpisa na odločbi uradne osebe, ki je vodila postopek. Tožnik ima nedvomno izkazano pravno korist, ker je vložil tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe sklenjene med BBB d.d. in AAA d.o.o., sprožil je upravni spor zaradi ničnosti razlastitve pod opr. št. U 1547/2001. S pozidavo zemljišča parc. št. 425/1 k.o. B, ki ga tožnik zahteva nazaj, je dokazano, da bo predvidena gradnja prizadela njegove pravice oziroma pravne koristi, ki izhajajo iz upravičenj in lastninske pravice. Tožnik je zahteval z vlogo 9. 1. 2002 izločitev AA, navedel je okoliščine, ki so po njegovem mnenju razlog za izločitev načelnika Upravne enote A. Navaja, da se je večkrat zglasil na upravni enoti, nato pa je dobil sklep upravne enote, s katerim se mu ne prizna status stranke. Istega dne pa je bila izdana tudi odločba o glavni stvari. Navaja, da je sklep pripravil in podpisal le načelnik, to pa ni v skladu z 2. odstavkom 229. in 227. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker odločba nima podpisa uradne osebe, ki je vodila postopek. Tožnik navaja, da je sprožil upravni spor zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep o nepriznanju lastnosti stranke. V postopku še ni pravnomočno odločeno ali ima tožnik lastnost stranke, vsekakor pa je stranka v postopku v tistem delu postopka, ko se odloča o lastnosti stranke v postopku. Prav tako predlaga, da se mu omogoči, da sodno takso plača v treh obrokih.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih navedbah v izpodbijanem sklepu in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz predloženega upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik zahteval izločitev uradne osebe, to je AA, načelnika Upravne enote A. 1. odstavek 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) določa, da lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, ki so našteti v 35. členu tega zakona. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni stranka v upravni zadevi, v kateri zahteva izločitev AA, načelnika Upravne enote A, zato je zavrgla tožnikovo zahtevo na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Tožnik v tožbi sicer navaja, da mu je bil izdan sklep Upravne enote A, s katerim se mu ne prizna status stranke in da je bila zavrnjena njegova pritožba zoper ta sklep ter da je vložil tožbo v upravnem sporu. To pa pomeni, da tožnik, v času odločanja tožene stranke, nima položaja stranke v upravnem postopku, v katerem zahteva izločitev AA, načelnika Upravne enote A, zato je pravilno stališče tožene stranke, da je njegovo vlogo zavrgla. Tožnik tudi s to tožbo ne dokazuje, da je stranka v upravni zadevi, v kateri je zahteval izločitev AA, ampak nasprotno navaja, da mu ni bil priznan status stranke v tej upravni zadevi, da se je pritožil in da je bila tudi pritožba zavrnjena in da je sprožil upravni spor. Vse to potrjuje stališče tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da tožnik ni stranka v upravni zadevi, v kateri je zahteval izločitev uradne osebe.

Tožnik tudi v tožbi ne trdi in ne dokazuje, da je stranka v upravnem postopku (42. člen ZUP) ali pa da ima položaj stranskega udeleženca (43. člen ZUP), ampak nasprotno potrjuje, da mu položaj stranke v upravni zadevi ni bil priznan. Tožnik tako tudi v tožbi ne dokazuje statusa stranke, kar pa je procesna predpostavka po 37. členu ZUP, zato se v tem upravnem sporu ne morejo upoštevati tožbene navedbe v zvezi s postopkom nepriznanja položaja stranka v upravni zadevi.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga tudi obročno plačilo sodne takse. 2. odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/00 in 93/01, v nadaljevanju: ZST) določa, da lahko sodišče ne glede na določbo 1. odstavka tega člena stranki plačilo taks tudi odloži do izdaje odločbe ali pa ji dovoli obročno plačilo. Tožnik pri svojem predlogu ne navaja nobenih razlogov in niti ne pojasnjuje zakaj predlaga, da bi plačeval sodno takso v treh obrokih. 2. odstavek 13. člena ZST se veže na 1. odstavek tega člena, to pa pomeni, da mora stranka navesti zakaj predlaga obročno plačilo sodnih taks oziroma zakaj bi bila občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja. Ker tožnik ni navedel prav nobenega razloga in tudi ni ponudil nobenega dokaza, sodišče predlogu ni moglo ugoditi.