Jedro

Za obdavčitev izplačil kot dohodkov iz zaposlitve je bistven položaj odvisnosti delavca v razmerju do naročnika. Primeroma to pomeni, da oseba delo opravlja nepretrgoma (kontinuirano), da mora mesečno poročati oziroma predložiti ustrezna poročila ali evidence, da delo opravlja v prostorih naročnika v organiziranem procesu in obsegu, ki mu ga določa naročnik ter pod njegovim nadzorstvom, pri tem pa odgovornost za kvaliteto opravljenega dela prevzema naročnik sam. Zato so za kvalifikacijo dohodka iz zaposlitve bistvene dejanske okoliščine opravljanja nalog oziroma del, kar mora davčni organ ugotoviti v ugotovitvenem postopku.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-5504/2018-19 (01322-35, 01-322-28) z dne 5. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri tožnici ugotovila nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davkov in prispevkov od dohodkov iz zaposlitve v zvezi z delom A. A. in B. B. Zato je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila akontacijo dohodnine od davčne osnove 256.122,36 EUR v znesku 64.030,64 EUR in pripadajoče obresti, prispevke za socialno varnost, in sicer prispevek za zdravstveno zavarovanje delojemalca v znesku 19.475,64 EUR, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalca v znesku 27.100,46 EUR in prispevek za zdravstveno zavarovanje delodajalca v znesku 1.622,94 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi. Odmerila je tudi posebni davek na določene prejemke v znesku 76.555,00 EUR in pripadajoče obresti. V nadaljevanju je bilo odločeno še o roku za plačilo, stroških postopka in neususpenzivnosti pritožbe.

2.Sporna v zadevi je pravna prekvalifikacija izplačil, ki jih je tožnica po izstavljenih računih opravila družbi C., d. o. o., pri kateri sta bila A. A. in B. B. družbenika in zakonita zastopnika, hkrati pa sta bila tudi registrirana kot samostojna podjetnika posameznika. Tožnica je navedeni fizični osebi imenovala za opravljanje nalog direktorjev operacij, kar potrjuje zapisnik 11. seje nadzornega sveta družbe. Tožnica z njima ni sklenila pogodbe o delu, ampak je namesto tega s povezano družbo C., pri kateri sta A. A. in B. B. družbenika, sklenila aneks št. 2 k že obstoječi Pogodbi o opravljanju storitev pravnega svetovanja z dne 11. 10. 2010 (v nadaljevanju Pogodba). Z aneksom sta se pogodbeni stranki dogovorili za opravo dodatnih storitev, tj. nadzor delovanja družbe in opravljanje nalog v okviru funkcije direktorja operacij. Naloge direktorjev operacij so bile ločene od ostalih storitev, dogovorjenih z osnovno pogodbo, kot take so bile tudi ločeno prikazane na računih. Fizični osebi pri družbi C. nista bili zaposleni, ampak sta ji kot samostojna podjetnika izstavljala račune za opravljene svetovalne storitve.

3.Glede delovnega mesta "direktor operacij" davčni organ ugotavlja, da je bilo navedeno delovno mesto vključeno v notranjo sistemizacijo delovnih mest pri tožnici na prvi organizacijski ravni z najvišjimi pooblastili, z vnaprej določenimi deli, nalogami in pogoji za opravljanje dela. Glede pogojev oziroma opravljanja dela se na podlagi listinske dokumentacije, ki jo je davčni organ pridobil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani iz spisa Ng 45/2015, ugotavlja, da sta fizični osebi delo opravljali minimalno cel teden, v tožničinih prostorih, kjer sta imeli na voljo svoji pisarni, za svoje delo sta odgovarjali izključno tožničinemu predsedniku uprave, nadzor nad njunim delom pa je izvajala uprava tožnice. Plačilo za delo je bilo opravljeno v enakih pavšalnih mesečnih zneskih in je znašalo 8.000,00 EUR na osebo, dodatno pa so zaračunavali materialni stroški v višini 2.000,00 EUR. Na podlagi teh ugotovitev je davčni organ ocenil, da sta bili fizični osebi pri tožnici v odvisnem pogodbenem razmerju v smislu 2. točke tretjega dostavka 35. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Osebi sta bili namreč vključeni v redni delovni proces, delo sta opravljali kontinuirano, po navodilih in pod vodstvom predsednika uprave. Za opravljeno delo jima je tožnica, čeprav preko povezane družbe, plačevala pavšalni mesečni dohodek. Zato je davčni organ na podlagi 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in četrtega odstavka 74. člena istega zakona odločil, da sta A. A. in B. B. za tožnico opravljala naloge, ki po svoji vsebini pomenijo delo iz drugega pogodbenega razmerja (38. člen ZDoh-2), s sklenitvijo aneksa št. 2 s tožnico pa je bil dosežen davčni prihranek v višini predpisanih dajatev za tovrstno delo, kar je bil tudi edini namen njegove sklenitve. Dejanska gospodarska vsebina aneksa po odločitvi organa je bila zaposlitev A. A. in B. B. pri tožnici za opravljanje zgoraj opisanih nalog.

4.Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) zavrnilo. Potrdilo je razlogovanje davčnega organa, da je bil s pogodbenim sodelovanjem tožnice z družbo C. v primerjavi z izvedbo storitev po Pogodbi neposredno s strani omenjenih dveh fizičnih oseb, dosežen davčni prihranek pri vseh treh udeleženih straneh. Po presoji toženke za sklenitev Pogodbe oziroma aneksa ni obstajal noben nedavčni razlog, saj je imela tožnica z družbo C. že sklenjeno pogodbo za pravno svetovanje, zato ni videti razloga še za sklenitev pogodbe za zagotovitev dodatnih storitev v okviru opravljanja nalog direktorja operacij. Če bi tožnica pogodbo sklenila neposredno z A. A. in B. B., bi morala obračunati in plačati davčni odtegljaj in prispevke za socialno varnost. Temu se je s sklenitvijo aneksa št. 2 izognila. Dejstvo je, da sta storitve opravili fizični osebi, ki sta delali po navodilih uprave, pri tem pa okoliščine, da je šlo za projektno, ciljno usmerjeno delo, izvajanje optimizacijskih procesov na različnih področjih delovanja družbe, ki niti niso sporne, niso relevantne za odločitev. V zakonu tudi ni najti podlage za to, da bi se znesek dohodkov zmanjšal za DDV, ki je razviden iz izstavljenih računov.

5.Tožnica v tožbi uveljavlja kršitev več določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in vztraja, da v zadevi ne gre za nedovoljeno davčno izogibanje, niti ni davčni organ navedel nobenega pravno odločilnega dejstva za utemeljitev zlorabe v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj ni ugotavljal okoliščin na strani tožnice, ki bi bile podlaga za ugotovitev subjektivnega in objektivnega elementa zlorabe. Tako ni ugotavljal ne poslovnega cilja gospodarskih subjektov ne nedovoljenega davčnega prihranka. Organ je tudi sam s sabo v nasprotju, saj na eni strani trdi, da aneks št. 2 pomeni prikrito delovno razmerje samostojnih podjetnikov, kar pomeni opis zakonskega stana iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP‑2, na drugi strani pa naj bi bil namen posla ugodnejša davčna obremenitev tožnice, kar zapade pod četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Namesto izvedbe bistvenih dokazov je dejansko podlago za svojo presojo povzemal iz listin in dokazov, ki jih je tožnica predložila v sodnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pri čemer ji ni dal možnosti, da se izjavi o teh dokazih. Dokazni predlogi, s katerimi je dokazovala drugačno dejansko stanje (zaslišanje D. D., B. B., A. A. in E. E.), so bili povsem pavšalno in neargumentirano zavrnjeni, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču zato predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa, naj odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi vrnitev stroškov postopka.

6.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in stališčih iz obeh upravnih odločb. Pojasnjuje, da je tožnico ves čas med samim postopkom seznanjala z ugotovitvami nadzora, najprej na sestanku z dne 7. 3. 2019, kasneje pa še na sestanku z dne 5. 4. 2019. Vse dokumente, ki jih je davčni organ pridobil od sodišča (razen revizijskega poročila), je pripravila tožnica sama in so ji bili zato dobro poznani. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7.Tožnica je v postopku vložila še dve pripravljalni vlogi, v katerih vztraja pri že podanih stališčih in ugovorih.

K I. točki izreka

8.Tožba je utemeljena.

9.Sporna v zadevi je odločitev davčnega organa, da sta A. A. in B. B. naloge direktorjev operacij za tožnico opravljala v odvisnem pogodbenem razmerju in posledična odmera davkov in prispevkov za socialno varnost, ki sledi takšni kvalifikaciji vrste dohodka, ki jima ga je v inšpiciranem obdobju (od aprila 2015 do maja 2016) izplačevala tožnica preko družbe C. Pri tem ni sporno, da sta navedeni fizični osebi dogovorjeno delo dejansko opravili in da je tožnica izstavljene račune družbe C. plačala. Tožnica na eni strani ugovarja uporabi oziroma razlagi 74. člena ZDavP-2, hkrati pa nasprotuje dokazni oceni davčnega organa, ki je vodila do prekvalifikacije vrste dohodka, s tem povezano pa naj bi davčni organ tudi pomanjkljivo izvedel dokazni postopek, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V postopku je davčni organ po trditvah tožnice storil več postopkovnih kršitev, ki so vplivale na zakonitost odločitve.

10.V zvezi z ugovorom zmotne uporabe materialnega prava sodišče lahko pritrdi tožbenemu očitku, da posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse. Vendar pa se davčni organ v izpodbijani odločbi nikjer izrecno ne sklicuje na tretji odstavek 74. člena ZDavP-2, presodi pa, da je dejanska gospodarska vsebina aneksa št. 2, sklenjenega med tožnico in družbo C., zaposlitev fizičnih oseb, ki sta pri tožnici v obdobju od aprila 2015 do maja 2016 opravljali naloge direktorja operacij (glej 10. stran izpodbijane odločbe). Tožnica ta argument razume v smislu navideznosti, torej da se ji očita, da je s pogodbo civilnega prava, sklenjeno z drugo pravno osebo, prikrila zaposlitev (pogodbo o zaposlitvi) fizičnih oseb. Po presoji sodišča bi bilo zgolj na podlagi zgoraj povzetega stavka, navedenega na 10. strani izpodbijane odločbe, res mogoče sklepati, da odločitev davčnega organa temelji na navideznosti sklenjenega pravnega posla v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, vendar je na podlagi ostalih razlogov davčnega organa ob upoštevanju tudi obrazložitve drugostopenjske odločbe mogoče šteti, da temu ni tako. Davčni organ namreč ni ugotavljal neskladja med navzven izraženo voljo strank (aneksom) in njuno pravo pogodbeno voljo, ampak je svojo odločitev utemeljeval z obstojem sheme, konkretno z nepotrebno vključitvijo povezane družbe C. kot vmesnega člena med tožnico in fizični osebi, ki sta za tožnico opravljali delo direktorjev operacij. Taka shema je po odločitvi davčnega organa nadomestila delovno razmerje, to je razmerje, ki bi ga v obravnavanih okoliščinah sklenili razumni davčni zavezanci. Zato tožbeni ugovor o nepravilnih oziroma nasprotujočih si razlogih izpodbijane odločbe in s tem bistveni kršitvi pravil postopka po presoji sodišča v tem delu ni utemeljen.

11.Četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. V navedeni zakonski določbi ima davčni organ pooblastilo za spregled na podlagi formalno izpeljanih pravnih poslov nastale davčne obveznosti in vzpostavitev nove, ki temelji na ekonomski (gospodarski) vsebini poslovnih dogodkov. Toženka v drugostopenjski odločbi pravilno povzame bistvena stališča sodne prakse glede uporabe navedenega instituta, ki mora temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (t. i. umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Pri tem stranki določen pravni posel pogosto izpeljeta po nerazumljivo zapleteni in kompleksni poti, za katero ni - razen izogibanja določeni obdavčitvi - mogoče najti nobenega razumnega poslovnega cilja.

12.Kot je torej razumeti nosilne razloge davčnega organa za naložitev dodatnih davčnih obveznosti, se tožnici očita, da je s sklenitvijo pogodbe o sodelovanju oziroma aneksa št. 2 k tej pogodbi z družbo C., namesto da bi pogodbo sklenila neposredno s fizičnima osebama, zlorabila davčne predpise, s čimer si je družba pridobila nedovoljeno davčno korist (prihranek) v višini davkov in prispevkov, ki bi jih morala plačati ob izplačilu dohodkov iz 35. člena ZDoh-2. Tak zaključek davčni organ napravi na podlagi ugotovitve, da sta fizični osebi za tožnico opravljali delo v odvisnem pogodbenem razmerju. Tožnica je v postopku nasprotno zatrjevala, da sta fizični osebi na trgu opravljali dopolnilno dejavnost pravnega in davčnega svetovanja v okviru registrirane dejavnosti, hkrati pa sta bili zaposleni pri družbi F., d. o. o. Z družbo C. sta že leta 2013 sklenli pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere sta osebi kot samostojna podjetnika opravljala dogovorjene storitve za naročnike družbe C. Tožnica je bila le ena od teh naročnikov, kar tožnica dokazuje s predloženimi računi in specifikacijami.

13.Katero razmerje se za davčne namene šteje za odvisno pogodbeno razmerje, določa tretji odstavek 35. člena ZDoh‑2. Po navedeni zakonski določbi se za odvisno pogodbeno razmerje šteje 1. delovno razmerje in 2. vsako drugo pogodbeno razmerje, ki glede nadzora in navodil v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, načina opravljanja dela ali storitev, plačila za opravljeno delo ali storitev, zagotavljanja sredstev in pogojev za opravljanje dela ali storitev in drugih pravic ter odgovornosti fizične osebe in delodajalca kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo.

14.V skladu s sodno prakso tega sodišča je za obdavčitev izplačil kot dohodkov iz zaposlitve bistven položaj odvisnosti delavca v razmerju do naročnika. Primeroma to pomeni, da oseba delo opravlja nepretrgoma (kontinuirano), da mora mesečno poročati oziroma predložiti ustrezna poročila ali evidence, da delo opravlja v prostorih naročnika v organiziranem procesu in obsegu, ki mu ga določa naročnik ter pod njegovim nadzorstvom, pri tem pa odgovornost za kvaliteto opravljenega dela prevzema naročnik sam. Zato so za kvalifikacijo dohodka iz zaposlitve bistvene dejanske okoliščine opravljanja nalog oziroma del, kar mora davčni organ ugotoviti v ugotovitvenem postopku.

15.Davčni organ je zaključke o odvisnosti razmerja napravil na podlagi dokumentov, ki jih je pridobil iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi Ng 45/2015. V izpodbijani odločbi je povzeta vsebina teh listin, in sicer, da se je nadzorni svet tožnice seznanil in podal soglasje k sklepu uprave družbe, A. A. in B. B. s 1. 5. 2016 nastopita funkcijo "direktor operacij". Nadzorni svet je tudi soglašal, da se z njima sklene ustrezna pogodba in da imata direktorja napram zaposlenim v družbi enaka pooblastila kot predsednik uprave družbe in da pri svojem delu odgovarjata izključno predsedniku uprave. Iz tožničinih vlog tudi izhaja, da sta A. A. in B. B. svoji funkciji opravljala minimalno cel delovni teden, da sta svoje delo vsak mesec specificirala, in sicer sta upravi vsak mesec podala posebno poročilo o nalogah, ki sta jih tekom meseca opravljala. Navedeno potrdilo je predstavljalo podlago za potrditev posameznega računa. Fizični osebi imata pisarne v poslovni stavbi G., vendar jih uporabljata zgolj v namene opravljanja funkcij direktorjev operacij. Čeprav sta svoji funkciji res opravljala minimalno cel delovni teden, to nikakor ne pomeni, da so podani vsi elementi delovnega razmerja (8. in 9. stran izpodbijane odločbe).

16.Te okoliščine (z izjemo stališča o neobstoju delovnega razmerja) je davčni organ štel za resnične in verodostojne, drugačnim trditvam, podanim v tem inšpekcijskem postopku, pa ni sledil oziroma jim ni verjel. Na tej podlagi je nato sprejel dokazni zaključek, da sta fizični osebi delo opravljali v odvisnem pogodbenem razmerju, saj sta ga opravljali cel teden, v tožničinih prostorih, kjer sta imeli na voljo svoji pisarni, za svoje delo sta odgovarjali tožničinemu predsedniku uprave, uprava družbe je tudi nadzorovala njuno delo. Ob tem je davčni organ kot nepotrebne zavrnil dokazne predloge za zaslišanje prič, ki so bile predlagane prav v zvezi z okoliščinami opravljanja dela fizičnih oseb pri tožnici. Kot razlog za zavrnitev dokaznih predlogov je navedel, da njihovo zaslišanje ne bi moglo spremeniti dokaznih zaključkov. Sodišče se s tem ne strinja, kar v okoliščinah konkretne zadeve smatra kot kršitev pravil postopka in onemogočanje tožnici dokazovanje njene resnice. Dokazni sklep davčnega organa po navedenem temelji na prepisu trditev iz tožničinih pripravljalnih vlog v drugem (sodnem) postopku, ne da bi organ glede na podane trditve in dokazne predloge v tej konkretni zadevi na predpisan način ugotovil, kaj sta fizični osebi počeli, na kakšen način sta opravljali delo oziroma funkcijo, komu sta poročali, komu sta bili za svoje delo odgovorni, kar vse so relevantne okoliščine za presojo, ali gre za odvisno pogodbeno razmerje.

17.Glede na to, da se trditve stranke v postopku razlikujejo od navedb iz pisnih vlog, ki jih je pridobil davčni organ, bi moral davčni organ izvesti predlagane dokaze in na podlagi uspeha dokaznega postopka presoditi, kakšna so bila razmerja med tožnico, družbo C. in fizičnima osebama. Če bi se ob zaslišanju prič izkazalo, da se njihove izjave razlikujejo od vsebine pisnih vlog, ki jih je tožnica pripravila sama in predložila v sodnem postopku, bi jih organ s to ugotovitvijo lahko soočil. Povedano drugače, če bi se ugotovilo, da tožnica oziroma priče prilagajajo oziroma spreminjajo svoje trditve potrebam vsakokratnega postopka, bi to vsekakor lahko vplivalo na oceno njihove verodostojnosti in posledično tudi na dokazni sklep davčnega organa. Šele tako izveden dokazni postopek bi omogočil celovito in pošteno dokazno oceno pravno pomembnih dejstev in okoliščin.

18.Absolutno bistveno kršitev pravil postopka po navedenem sodišče ugotavlja v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič, zaradi česar postopek davčnega inšpekcijskega nadzora ni bil voden skladno z ZUP. Podana je torej bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 239. člena Zakona o splošnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot utemeljeno opozarja tožnica. Ker je kršitev podana v zvezi z materialnopravno pomembnimi dejstvi, je bilo posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

19.Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zadevo je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral davčni organ dopolniti dokazni postopek ob upoštevanju napotkov iz te sodbe.

20.Davčni organ bo moral v ponovljenem postopku tudi ugotoviti, ali sta fizični osebi prejeli zneske, ki so bili nesporno izplačani pravni osebi. Glede prejema v tem postopku obdavčenih zneskov namreč tožnica navaja, da naj bi A. A. in B. B. družbi C. za opravljene storitve zaračunala polovičen znesek, ki ga je tožnica plačala družbi C., kar vse naj se razišče v ponovljenem postopku. Glede višine davčne osnove sodišče opozarja tudi na stališče iz delne sodbe I U 343/2020 z dne 25. 4. 2023, po katerem DDV, ki ga je družba C. izkazala na izstavljenih računih ne predstavlja dohodka fizične osebe v smislu 15. člena ZDoh-2. DDV namreč davčni zavezanci zberejo v korist proračuna, zato ne gre za njihove dohodke, na kar opozarja tudi tožnica.

21.Tožnici so bile z izpodbijano odločbo odmerjene in naložene v plačilo tudi 7 % obresti, ki na podlagi 95. člena ZDavP-2 tečejo od poteka roka za plačilo do izdaje izpodbijane odločbe. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, torej tudi v obrestnem delu, se mu do zatrjevane neustavnosti določb ZDavP-2 glede teka obresti ni bilo treba opredeljevati. Enako velja za tožbene navedbe o neustavnosti Zakona o posebnem davku na določene prejemke (ZPDDP).

22.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in listin, ki so v upravnih spisih, razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

23.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi zahtevku za povračilo stroškov postopka. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnico zastopala odvetniška družba, zadeva pa je bila rešena brez izvedbe glavne obravnave, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR in pripadajoči znesek davka na dodano vrednost, skupaj 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe.

24.Plačana sodna taksa bo stranki vrnjena po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in opomba 6.1/C taksne tarife).

-------------------------------

1Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 329/2017 z dne 2. 10. 2019 in X Ips 283/2016 z dne 16. 1. 2019 ter sodbo Upravnega sodišča I U 1069/2020 z dne 14. 3. 2023.

2Glej npr. sodbo I U 584/2017 z dne 13. 3. 2018.

3Prim. tudi sodbo tega sodišča I U 289/2020 z dne 19. 1. 2023.

4Glej 23. točko obrazložitve sodbe I U 343/2020 z dne 25. 4. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 35, 35/3, 35/3-2

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 74, 74/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.