Jedro

Dolžnik je v pritožbi navedel, da je upniku poravnal terjatev in obresti v celoti, vendar pa te trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel. Razen pavšalne trditve, da je terjatev plačana, dolžnik tudi ni predložil nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bila terjatev plačana po nastanku izvršilnega naslova

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo in odločilo, da ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je upniku blago plačal ter poravnal obresti v celoti. Prosil je sodišče, da od upnika zahteva listine - dobavnice iz katerih bo razvidno za kaj gre in kdo je blago sprejel. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik v ugovoru ni navedel razlogov, ki bi preprečevali izvršbo in s katerimi bi lahko izpodbijal sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (50. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP)). Z ugovornimi navedbami je dolžnik nasprotoval izvršilnemu naslovu (pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 10 Pg 784/95-20 z dne 12.11.1997), pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova pa sodišče v izvršilnem postopku ne preizkuša. Dolžnik je v pritožbi zoper izpodbijani sklep zopet navajal dejstva (glede dobavnic), ki se tičejo samega poslovnega razmerja iz katerega izvira izvršilni naslov. Vendar pa bi te navedbe, kot je v izpodbijanem sklepu ugotovilo že sodišče prve stopnje, lahko uveljavljal le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Dolžnik je v pritožbi tudi zatrjeval, da je terjatev in obresti poravnal v celoti. Vendar pa tega v ugovoru ni zatrjeval. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora ni mogoče navajati drugačnega dejanskega stanja kot v ugovoru, saj pritožbeno sodišče preizkuša izpodbijani sklep v tistih mejah in glede na takšno dejansko stanje, kot ga je imelo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje še dodaja, da razen pavšalne trditve, da je terjatev plačana, dolžnik ni predložil nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bila terjatev plačana po nastanku izvršilnega naslova, zato teh trditev tudi ni bilo mogoče upoštevati kot ugovor po izteku roka (1. odst. 56. čl. sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)). Ker sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo dolžnika na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.