Jedro

Pri zadržani osebi gre za kronificirano duševno motnjo, zato je doba enega meseca potrebna zaradi prilagoditve terapije ter izzvenevanja simptomov manije. Vzrokov motnje in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi blažjimi oblikami pomoči, ker je oseba do svojega stanja nekritična in ne sprejema kakršnihkoli argumentov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče) je A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in sklenilo, da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike najdalj do vključno 18. 5. 2022 (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje pooblaščenka pridržane osebe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Meni, da je zadržanje nezakonito ter da so navedbe v predmetnem sklepu neresnične. Nima veličavskih blodenj in njena realna želja je, da se loči od moža, si kupi hiško ob morju in skupaj z več ljudmi ustanovi sanatorij. Njeno premoženje ni ogroženo, saj je finančno podprta in stabilna.

Iz dokumentacije izhaja, da je bila napotena v psihiatrično kliniko, ker si je želela preseliti od doma, ločiti, zapravljala je denar. Te okoliščine pa ne kažejo, da bi s svojimi konkretnimi ravnanji sebi ali drugim povzročila hudo premoženjsko škodo ali ogrožala zdravje. Duševna motnja, na katero opozarja v svojem mnenju izvedenec, pa sama po sebi še ne zadostuje za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. Nobenih dokazov ni o hudi ogroženosti njenega premoženja. Pravico ima razpolagati s svojim premoženjem, seveda v okviru razumnih in plačljivih zmožnosti. Potreben bi bil torej obstoj konkretnih dejanj bolne osebe, ki povzročajo hudo premoženjsko škodo njej ali drugim. Ugotovitve sodišča, da je zaradi duševne motnje ogroženo premoženje pridržane, saj so njeni načrti po ločitvi bolezensko pogojeni, nerealno zastavljeni in finančno ovrednoteni, samo po sebi še ne izkazuje potrebnega pogoja za zadržanje. Nobenega konkretnega dejanja ni, na podlagi katerega bi se lahko sklepalo, da pridržana oseba sebi oziroma drugim povzroča hudo premoženjsko škodo. Nejasen je zaključek sodišča, da naj bi nastala premoženjska škoda tudi soprogu pridržane zaradi zahteve po finančnem izplačilu na njenem delu skupnega premoženja. Izkazan pa tudi ni pogoj ogrožanja njenega zdravja. Mnenje izvedenca o možni suicidalnosti so zgolj posplošena predvidevanja, ki nimajo podlage. Rok zadržanja pa je pretirano dolg in neobrazložen.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o pridržanju spremeni tako, da pridržano osebo takoj izpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, podrejeno pa, da se jo premesti na odprti oddelek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep. Slednji močno posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Na podlagi citirane določbe je zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom in brez privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Ogrožanje pa mora biti posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, pri tem pa navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. Sodišče prve stopnje je pravilno je pravilno ugotovilo izpolnjenost pogojev iz 39. člena ZDZdr in jih je v izpodbijanem sklepu prepričljivo argumentiralo. Izvedensko mnenje izvedenca psihiatrije B. B. izkazuje, da ima pridržana oseba kronično potekajočo duševno bolezen, ki se kaže v obliki nihanj med depresivnostjo in manijo, da v trenutni manični fazi ima blodnjave vsebine, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in ni zmožna obvladovati svojega ravnanja. Motnja o presoji realnosti se kaže predvsem v njeni nekritičnosti do načrtov po ustanovitvi centra za masaže, nakupu hiše na morju, kot tudi v želji po ločitvi od moža zaradi moškega, ki ga sploh ne pozna.

6. Sodišče je v izpodbijanem sklepu prepričljivo pojasnilo, da je zaradi duševne motnje in njenih simptomov ogroženo predvsem premoženje zadržane osebe, pa tudi njeno bodoče življenje in zdravje. Te ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožba le posplošeno in neprepričljivo navrže, da navedbe iz predmetnega sklepa ne držijo ter niso resnične. Konkretna ravnanja, ki so narekovala potreb po ponovni hospitalizaciji so bila njena želja odselitve od doma, ločitve in zapravljanje denarja. Nameravala je odpovedati pogodbo o zaposlitvi in ustanovitvi centra za masaže z ljudmi, za katere niti ne ve priimkov in z njimi o tem sploh še ni govorila. Načrtuje ločitev od moža zaradi moškega iz Argentine, ki ga sploh ne pozna in z njim tudi še nikoli ni govorila. Da je to ljubezen njenega življenja je prepričana zaradi njunega očesnega stika in dejstva, da ji je po zadnjem koncertu podaril svečko. Vse to pa utemeljuje obstoj zakonskega dejanskega stanu iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Zaradi zapravljanja denarja in načrtovanih aktivnosti je hudo ogroženo premoženja zadržane osebe. Ker pa so njena ravnanja in načrti bolezensko pogojeni - zaradi duševne bolezni ima hudo moteno presojo realnosti in ni zmožna obvladovati svojega ravnanja, kot ugotavlja izvedenec - je zmotno sklicevanje pritožbe na določbo 33. člena Ustave RS in pravico pridržane osebe po prostem razpolaganju s premoženjem. Želja po ločitvi, prodaji stanovanja, odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ustanovitvi masažnega centra je lahko povsem legitimna, vendar ne pri osebi, ki ima zaradi duševne bolezni hudo moteno presojo realnosti in ni zmožna obvladovati svojega ravnanja ter je brez kritičnega uvida v lastno situacijo. Bolezensko pogojeni načrti zadržane osebe pa bi tudi njenemu soprogu lahko povzročili premoženjsko škodo, kot je pravilno ugotovilo sodišče. Zahteva po finančnem izplačilu njenega dela na skupnem premoženju prestavlja tako premoženjsko škodo, saj so tovrstne želje in načrti posledica duševne bolezni, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti, ne pa svobodne in premišljene odločitve o razhodu z možem in razdelitvi skupnega premoženja.

7. Morebitna suicidalnost, ki bi se pri zadržani osebi lahko pojavila v naslednji depresivni fazi, ko bi se soočala s svojimi neustreznimi dejanji, je le še dodatni moment, ki govori v prid sprejeti odločitvi. Čeprav je ta nevarnost res le hipotetična, pa je glede na izvedensko mnenje ni mogoče izključiti. Zadržana oseba je trenutno v manični fazi in prepričljiv je argument izvedenca o obstoju velike nevarnosti, da bi v naslednji depresivni fazi, ko bi se soočala s svojimi neustreznimi dejanji, lahko postala suicidalna in s tem ogrozila svoje življenje.

8. Trajanje pridržanja je v sklepu razumno pojasnjeno. Pri zadržani osebi gre za kronificirano duševno motnjo, zato je doba enega meseca, kot ugotavlja izvedenka, potrebna zaradi prilagoditve terapije ter izzvenevanja simptomov manije. Vzrokov motnje in ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi blažjimi oblikami pomoči, ker je oseba do svojega stanja nekritična in ne sprejema kakršnihkoli argumentov. Zatrjuje, da nikoli ni imela bipolarne motnje in je nekritična do svojih želja in idej za bodočnost. Zato z gotovostjo ne bi sodelovala pri drugih milejših oblikah pomoči in se ne bi držala potrebnih navodil. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema vse te ugotovitve sodišča; obdobje zadržanja je nujno potrebno za stabilizacijo osebe, da doseže kritičnost v bolezni in spozna nujnost sprejemanja potrebne terapije. Izpostavljene okoliščine pritrjujejo ugotovitvam, da je ukrep zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom nujno potreben. Sicer pa se lahko v skladu z določbo 71. člena ZDZdr v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja in če niso več podani pogoji za zadržanje, osebo še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom.

9. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni zagrešilo uradoma upoštevnih kršitev postopka, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).