Jedro

Pritožnik si tako napačno razlaga, da je sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi samo dodalo nekaj, česar pritožnik ni povedal, ampak je zgolj podalo razlago oziroma oceno vsebine njegove nadaljnje izpovedbe, zaradi česar se pokažejo pritožbena izvajanja v smeri protispisnosti kot neutemeljena. Sicer pa zagovornik spregleda, da sodišče prve stopnje izvedenega dokaza niti ni uporabilo kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnega dejstva prizadejane poškodbe oškodovanca, ampak je svoje zaključke v zvezi s tem oprlo predvsem na mnenje izvedenca medicinske stroke, izpovedbo oškodovanca in njegove žene.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega D.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi D.K. je dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega D.K. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku, ki bo odmerjen naknadno s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Oškodovanca R.G. pa je v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom, v okviru katerega zahteva 700,00 EUR, v celoti napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki obdolženega v pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi selektivno povzelo izpovedbe prič, saj je upoštevalo izpovedbe le v delu, ki so za obdolženega obremenilna. Čeprav v pritožbi ne konkretizirajo, v čem naj bi sodišče selektivno povzelo izpovedbe prič, pa pritožnik s takimi navedbami meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ustrezno povzelo izpovedbe tekom postopka zaslišanih prič in jih tudi pravilno ocenilo, kot to izhaja iz tehtnih razlogov napadene sodbe. Je pa očitno, kot to izhaja iz vsebine pritožbe, da zagovorniki ne soglašajo z dokazno oceno izpovedb zaslišanih policistov D.J. in G.B., saj navaja, da je praksa sodišča, da se izpovedbam policistov vedno sledi, ker so policisti v svoji funkciji osebe, ki povedo to, kar se točno spomnijo in je tako nesprejemljiva dokazna ocena, da sodišče ni sledilo njunim izpovedbam, ker se nista spomnila določenih okoliščin iz obravnavanega dogodka. Takšne pritožbene navedbe tako ne predstavljajo v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Enako kršitev zagovorniki uveljavljajo tudi s tem, ko navajajo, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe napačno povzelo izjav priče G.B., ki ji je samo dodalo nekaj, kar priča ni izpovedala. Ni namreč jasno od kod sodišču zaključek, da je priča B. vztrajal pri svoji izpovedbi o zatrjevanih poškodbah, če pa je ob predočitvi obvestila o telesnih poškodbah ponovno povedal, da ni videl nobenih poškodb, niti nobenih oteklin. Smiselno torej uveljavljajo protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa. Ta je podana samo, če sodišče v obrazložitvi sodbe povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko vsebino, nato pa tako reprodukcijo dokaza uporabi kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnih dejstev.1 V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev ni podana, saj je prvostopno sodišče izpovedbo priče B. ustrezno povzelo v točki 11 napadene sodbe. Navedlo je namreč, da je priča B. izpovedoval, da mu je oškodovanec na kraju dogodka zatrjeval, da naj bi ga obdolženec udaril v desno stran obraza, po predočitvi podatka, da je zdravnik ugotovil poškodbo na levi strani obraza, pa je izrecno vprašan izpovedal, da on ni videl nobenih poškodb na oškodovancu in tudi nobenih oteklin ne, kar se sklada z vsebino zapisnika o zaslišanju priče (list. št. 58). Na podlagi takšne izpovedbe je nato sodišče prve stopnje zgolj ocenilo, da ni več vztrajal pri svoji izpovedbi o zatrjevani strani poškodbe. Priča B. je nato v nadaljevanju izpovedbe sicer še enkrat ponovil, da mu je oškodovanec na kraju dogodka povedal, da je utrpel udarnino obraza in trdil, da ima oteklino, ki ju sam ni videl, vendar ni več navajal, za katero stran obraza mu je oškodovanec trdil, da ga je obdolženec udaril. Pritožnik si tako napačno razlaga, da je sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi samo dodalo nekaj, česar pritožnik ni povedal, ampak je zgolj podalo razlago oziroma oceno vsebine njegove nadaljnje izpovedbe, zaradi česar se pokažejo pritožbena izvajanja v smeri protispisnosti kot neutemeljena. Sicer pa zagovornik spregleda, da sodišče prve stopnje izvedenega dokaza niti ni uporabilo kot podlago za ugotavljanje in presojo obstoja odločilnega dejstva prizadejane poškodbe oškodovanca, ampak je svoje zaključke v zvezi s tem oprlo predvsem na mnenje izvedenca medicinske stroke, izpovedbo oškodovanca in njegove žene.

6. Zagovorniki, ki se sicer pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, tudi zaradi kršitev kazenskega zakona, pa tega pritožbenega razloga ne konkretizirajo, niti ne navajajo, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavljajo, prav tako pa zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni razvidna iz vsebine pritožbenih navedb. Kršitev kazenskega zakona, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

7. Zagovorniki ne morejo biti uspešni, ko uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Svojo odločitev je v napadeni sodbo tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, le še glede na pritožbene navedbe zagovornikov dodaja naslednje:

8. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je prirejena za potrebe predmetnega postopka, medtem ko je nepravilno ocenilo izpovedi prič policistov D.J.in G. B., ki sta edini objektivni priči, njuni izpovedbi pa skladni ter v nasprotju z izpovedbo oškodovanca.

9. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Neprepričljivemu zagovoru obdolženca sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Oškodovanec R.G. je namreč podrobno in prepričljivo opisal dogajanje kritičnega dne. Pojasnil je, da je obdolženca, ki je imel ob njegovi ograji parkirano svoje vozilo, prosil, naj tam ne parkira več, nato pa mu je ta začel groziti. Ko se je obrnil vstran, ga je obdolženec udaril z roko v levo ličnico, pri čemer ni videl, s katero roko ga je udaril ter ali ga je udaril s pestjo ali odprto roko. Njegova izpovedba je tudi v celoti podprta z izpovedjo njegove žene S.G.P., ki je potrdila vzrok spora, prepričljivo pa je opisala tudi oškodovančeve poškodbe, ki jih je sama kasneje zaznala, saj je imel obdolženec otečeno spodnjo ustnico in levo ličnico, ki je bila malenkost rdeča. Mehanizem nastanka poškodb oškodovanca, kot ga je opisal slednji, pa je potrdil tudi sodni izvedenec medicinske stroke prof. dr. K.M., ki je pojasnil, da je oškodovanec kritičnega dne utrpel udarnino obraza - leve ličnice, pri čemer je nastala poškodba zelo verjetno posledica udarca s pestjo, ki sicer ni bil močan, zaradi česar je bila oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana. Vsled navedenega je tako sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi oškodovanca, zato pritožba, ki trdi drugače nima prav.

10. Pritožba namreč skuša neuspešno prikazati, da je obdolženčev zagovor potrjen z izpovedbama policistov D.J.in G. B., katerima bi sodišče glede na skladnost izpovedb in glede na naravo njune zaposlitve moralo v celoti slediti, saj sta edini objektivni priči v tem postopku. Četudi policista res nista zainteresirana za izid predmetnega kazenskega postopka, pa mora sodišče njune izpovedbe ne glede na njun poklic kljub temu presojati v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP), v skladu s katerim samo odloča, kako bo presojalo verodostojnost posameznih dokazov. Sodišče mora torej izpovedbe policistov kot uradnih oseb presojati tudi v povezavi z drugimi dokazi v spisu, zaradi česar izpovedbe takih oseb ne morejo in ne smejo imeti večje težje od preostalih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo povsem pravilno, ko njunima izpovedbama ni sledilo, saj je o tem v točki 11 napadene sodbe podalo prepričljive in tehtne razloge, s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Takega zaključka ne omajejo niti posamezne pritožbene navedbe, ki sicer selektivno in izven konteksta izpostavljajo določene trditve policistov, katere naj bi po pritožbenem zatrjevanju potrjevale obdolženčev zagovor. Sicer pa je že izvedenec strokovno argumentirano pojasnil, zakaj policista na kraju dogodka poškodbe nista zaznala, saj je šlo za manjšo oteklino, ki je bila v predelu začetka lasišča in jo je bilo mogoče spregledati. Pritožba tudi neutemeljeno problematizira, da je bil obdolženec tisti, ki je prvi poklical policijo, oškodovanec pa šele dve minuti kasneje ter da je oškodovanec šele dve uri po dogodku prišel na postajo, da dopolni izjavo v postopku, popoldne pa še s poškodbenim listom. Navedene okoliščine niso takšne narave, ki bi karkoli vzpostavile dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanca oziroma da bi potrjevale zagovor obdolženca, da oškodovanca ni udaril, saj je povsem irelevantno, kdaj je kdo poklical policijo in kdaj je oškodovanec dopolnil svojo izjavo. Poleg tega je oškodovanec sam pojasnil, da ni takoj klical policije, ker je zaradi šoka potreboval čas, da je prišel k sebi, kar pa dejansko potrjuje izpovedbo oškodovanca. Prav tako obdolženčevega zagovora ne potrjuje ne zlomljen telefon niti trditev policista B., da je pri obdolžencu zaznal praske na roki, kot si to pritožnik napačno razlaga, saj je s tem v zvezi že prvostopno sodišče odgovorilo v točki 12 napadene sodbe, čemur pritožbeno sodišče nima ničesar več dodati.

11. Ker pritožba zagovornikov obdolženca tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost prvostopnega krivdnega izreka, je o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Zagovorniki se zoper odločbo o kazenski sankciji niso pritožili, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolžencu je izreklo primerno sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave, v njej pa mu določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe, saj zaključuje, da bo prav izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

13. Po navedenem, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu s tarifno številko 7111 v zvezi s tar. št. 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah.

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 15560/2012 z dne 5. 6. 2014 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43888/2010 z dne 17. 3. 2016.