Jedro

Nagrada stečajnemu upravitelju ni nagrada, uvedena na podlagi zakona po 14. točki 19. člena ZDoh, temveč plačilo za opravljeno delo in se zato glede na prvi odstavek 15. člena ZDoh všteva v osnovo za dohodnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 8. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada K. z dne 15. 10. 2003 . S prvostopenjsko odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2002. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Odločitev tožene stranke je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča RS. Razlaga je po presoji sodišča skladna z določbami Ustave Republike Slovenije - URS, na katere se sklicuje tožnik. V 19. členu Zakona o dohodnini - ZDoh so določeni prejemki, od katerih se davek od osebnih prejemkov ne plačuje. Ne gre torej za določbo, s katero se uvaja davčna obveznost. Tožena stranka nagrado stečajnega upravitelja obravnava vsebinsko skladno z Zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL, ki uvaja nagrado kot plačilo za delo stečajnega upravitelja. Pri tem se tožena stranka utemeljeno sklicuje na določbe ZPPSL, ki je veljal v letu, za katerega se odmerja dohodnina.

3. Tožnik je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo – sedaj revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče se ni izrecno opredelilo do navedbe, da bi morala tožena stranka uporabiti določbe ZPPSL (1989) in ne ZPPSL (1993). Po izrecni določbi ZPPSL (1993) se postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po do tedaj veljavnih predpisih. Konkretna nagrada ni bila odmerjena z uporabo določb Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem in upraviteljem prisilne poravnave (Ur. l. RS, št. 37/94, 37/95), ki se nanaša samo na stečajne postopke, začete po uveljavitvi ZPPSL. Odločitev temelji tudi na zmotni uporabi določbe 14. točke 19. člena ZDoh in vzpostavlja dohodninski vir, ki ga ZDoh izrecno izključuje iz obdavčenja. Z vidika načela pravne varnosti sodišča ne bi smela dopustiti razlage v škodo davčnih zavezancev. Tožniku je bila kršena ustavna pravica do svobode na premoženjskem področju ter varstva pred oblastnimi posegi v njegovo lastninsko sfero, določena v 33. členu URS, ter pravica do enakosti pred zakonom, saj stečajne upravitelje kot prejemnike nagrad postavlja v neenak položaj z ostalimi prejemniki nagrad.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Stališče tožnika, da se od nagrade stečajnemu upravitelju po določbi 14. točke 19. člena ZDoh, ki izvzema od davka „nagrade, uvedene na podlagi zakona", ne plačuje davek od osebnih prejemkov, je pravno zmotno. Navedena določba ZDoh velja za nagrade oziroma častna priznanja, ki jih za dosežke na posameznih področjih uvajajo različni zakoni. Prejemki, ki se izplačujejo za opravljeno delo, pa se po določbi 2. alinee 6. člena ZDoh vštevajo v osnovo za dohodnino, kar je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sodba I Up 978/2004 z dne 25. 1. 2005, sodba Sodba I Up 141/2001 z dne 22. 6. 2004). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišča se nagrada, ki jo sodišče prizna stečajnemu upravitelju, šteje za prejemek za opravljeno delo.

9. Navedbe tožnika o kršitvi ustavnih pravic so neutemeljene. Republika Slovenija z URS jamči pravico do zasebne lastnine (33. člen URS), vendar je hkrati v 147. členu URS določeno, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Glede na navedene določbe po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in zakonito obračunavanje davka od osebnih prejemkov ni poseg v ustavno pravico iz 33. člena URS. Prav tako tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom, saj ga je davčni organ obravnaval enako kot druge prejemnike osebnih prejemkov, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Do ostalih tožnikovih revizijskih navedb se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj po presoji Vrhovnega sodišča nimajo vpliva na odločitev v obravnavani zadevi.

10. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja tožnik, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.