Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili zakon, ko sta odločili, da mora toženec izplačevati za študirajočo hčerko še nadaljnjo preživnino 11.000,00 SIT (tako, da znaša skupna njegova preživninska obveznost do tožnice 26.000,00 SIT mesečno od 1.9.1993 dalje). Tako določena preživnina je v skladu z ugotovljenimi potrebami tožnice na eni strani ter možnostmi toženca, med katerimi so upoštevane tako njegove premoženjske možnosti (dohodki iz delovnega razmerja in kmetije) kot obveznosti še do mlajše hčerke, na drugi strani.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora toženec mimo že pravnomočno dosojene preživnine v korist tožnice v višini 15.000,00 SIT, plačevati tožnici še nadaljnjo preživnino po 11.000,00 SIT mesečno od 1.9.1993 dalje. Ocenilo je, da je preživnina v skupnem znesku 26.000,00 SIT mesečno utemeljena v celoti, ker tožnica, ki je toženčeva hči, študira v Ljubljani, njene potrebe mesečno znašajo več kot 30.000,00 SIT ter toženec zmore tako preživnino glede na prejeto plačo in dohodke iz posestva.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. V njej izraža nestrinjanje z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, ker dohodki kmetije niso upoštevani, čeprav presegajo njegovo plačo in tudi potrebe hčerke niso pravilno ugotovljene. Izpovedi prič sta sodišči predrugačili, netočne so ugotovitve o sodelovanju z zadrugo, o bornem dohodku kmetije in resnica sploh ni ugotovljena. Upoštevajo naj se njegove številne vloge in tudi izjave hčerke, ki piše o velikih dohodkih kmetije. Tožeča hčerka ne živi v pomanjkanju, poleg ostalih dohodkov je prejela nakazil preko 300.000,00 SIT ter se dejansko njemu dela krivica. Sodba ni vzgojna, ker po njej hčerka ni dolžna pobrati niti enega krompirja, pomiti posodo med počitnicami in podobno. Gotovo je njegov primer edinstven, ko je dal vse za družino, odstopno izjavo za stroje in ko je postal invalid, pa ga tožijo. Prosi za pošteno obravnavo.

Na revizijo toženca je tožnica odgovorila in predlagala, da naj se revizija zavrne.

Na tožničin odgovor je toženec odgovoril ter zavrnil tožničine očitke.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki omogoča samo omejen obseg preizkusa pravilnosti pravnomočne sodbe. Po določilu 385. člena ZPP je mogoče vložiti revizijo le zaradi določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena, storjenih pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kadar revizija opredeljeno ne pove, zaradi kakšnih kršitev je vložena in za tak primer gre v tej zadevi, preizkusi revizijsko sodišče odločbo sodišča druge stopnje le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 386. ZPP). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče v tem primeru ni ugotovilo.

Toženčeva revizija vsebuje razloge, ki se nanašajo na okolnosti dejanskega značaja in torej na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji. Toda po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da revizijsko sodišče dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ni smelo preizkušati, pač pa zgolj pravilnost materialnopravne presoje na teh dveh stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnica kot toženčeva hčerka iztožuje od očeta preživnino, da je študentka četrtega letnika, da znašajo mesečne potrebe tožnice kot študentke več kot 30.000,00 SIT od 1.9.1993 dalje, da znaša toženčeva plača vse iztoževano obdobje povprečno okrog 100.000,00 SIT mesečno, da mora toženec skrbeti še za mlajšo hčerko in da poseduje večjo kmetijo, na kateri je sam zmožen gospodariti kljub invalidnosti in bolezni ter da nekaj dohodkov ustvarja na toženčevi kmetiji tudi njegova žena.

Navedeno dejansko stanje je bilo predmet pravne presoje, opravljene na podlagi določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR), od katerih so zaradi vrste tega spora, pomembnejše: člen 123.: po katerem so starši dolžni preživljati svoje otroke, če se pa redno šolajo, so jih dolžni preživljati tudi po doseženi polnoletnosti; člen 129.: preživnina se določi po potrebi upravičenca ter po možnostih zavezanca; člen 131., odstavek 2.: kdor ima pravico do preživnine, lahko iz pomembnih razlogov s tožbo zahteva, da se mu plačuje preživnina v denarju.

Glede na tako pravno podlago ugotavlja revizijsko sodišče, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili zakon, ko sta odločili, da mora toženec izplačevati za študirajočo hčerko še nadaljnjo preživnino 11.000,00 SIT (tako, da znaša skupna njegova preživninska obveznost do tožnice 26.000,00 SIT mesečno od 1.9.1993 dalje). Tako določena preživnina je v skladu z ugotovljenimi potrebami tožnice na eni strani ter možnostmi toženca, med katerimi so upoštevane tako njegove premoženjske možnosti (dohodki iz delovnega razmerja in kmetije) kot obveznosti še do mlajše hčerke, na drugi strani. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z revizijskimi očitki toženca pa je dodati, da so ti očitno odraz njegovega nerazumevanja tako vloge sodišč kot razumevanja vzrokov za nastale družinske razmere, katerih nasledek je tudi ta spor. V zvezi s tem je opozoriti zgolj še na to, da sodišča morajo odločati tudi v sporih iz osebnih in rodbinskih razmerij (1. člen ZPP), pri tem pa upoštevati predpise, ki omogočajo strankam uveljavljanje pravic ter izpolnjevanje obveznosti.

Ker po oceni revizijskega sodišča v reviziji uveljavljeni razlogi niso bili podani, uradoma upoštevnih kršitev pa ni ugotovilo, je neutemeljeno revizijo toženca moralo zavrniti (člen 393. ZPP).