Jedro

Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pomeni zavarovanje lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, ki jo povzroči tretjim osebam. Zavarovana je torej odgovornost lastnika vozila, kar pomeni, da lahko zavarovalnica izplača odškodnino le v primeru, če je sklenitelj zavarovanja ali zakoniti uporabnik motornega vozila odgovoren za škodo. Če zavarovalnica izplača škodo, čeprav zavarovanec ni odgovoren za škodo, jo je izplačala neutemeljeno, zato je tudi ni upravičena regresirati od zavarovanca.

Do nezgode namreč ni prišlo zaradi nenadne zaustavitve vozila na voznem pasu, kot je bilo tožencu očitano, zgolj znižanje hitrosti zaradi prilagoditve vremenskim razmeram (megla) pa ne predstavlja kršitve cestnoprometnih predpisov. Če pa je temu tako, je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki neutemeljeno, zato te ni upravičena regresirati od zavarovanca, ne glede na to, da je sam prekršil zavarovalno pogodbo. Njegova kršitev namreč ni bila v vzročni zvezi z nastankom nezgode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi glede plačila zneska 2.615,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 04. 2005 dalje do plačila, v 3. točki izreka glede stroškovne odločitve pa tako, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške v skupni višini 2.007,58 EUR v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 1. naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati znesek 2.615,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 03. 04. 2005 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 728,87 EUR v roku petnajst dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži v povrnitev tudi preostale stroške postopka, podrejeno pa vrne prvemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni uspela izkazati svoje nedolžnosti oziroma da ni uspela dokazati izpolnitve pogoja po 2. odstavku 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je policijski zapisnik javna listina, saj je bil postopek zoper toženca ustavljen. Tožeča stranka bi torej morala v tem primeru dokazati tako krivdo kot tudi, da ni prišlo do izpolnitve pogojev po 2. odstavku 3. člena Splošnih pogojev. Potrebno je pri tem upoštevati ugotovitev izvedenca, da toženec z vozilom ni stal, saj do nesreče v nasprotnem ne bi prišlo na tak način in s takšnimi poškodbami vozila. Drugačne ugotovitve sodišča so protispisne, saj so tudi policisti podali predlog iz drugega razloga, ne pa zaradi ustavitve vozila na voznem pasu. Toženec je pravilno vozil po voznem pasu s hitrostjo prilagojeno razmeram, oškodovanka pa svoje hitrosti ni prilagodila in se je od zadaj zadela v vozilo toženca. Nastanek škode torej ni bil v vzročni zvezi z očitano alkoholiziranostjo. Tudi ugotovitev sodišča, da je toženec po nesreči zapustil kraj dogodka, je v celoti nepravilna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je oprlo svojo odločitev le na izpovedbo oškodovanke in policista K., ki se dejansko dogodka niti ni spominjal. Oškodovanka je priznavala, da je naletela od zadaj na neko vozilo in da so se ji sprožile zračne blazine ter sama ni nič videla. Registrske številke toženca torej ni videla. Glede na izvedene dokaze je nemogoča ugotovitev sodišča, da je toženec po trku odpeljal. Policiste je poklical voznik kamiona, ki je pripeljal na kraj dogodka po nesreči, če pa bi toženec odpeljal ob trku, ga voznik kamiona ne bi mogel videti. Policisti voznika kamiona tudi niso popisali, torej nezgode ni videl. Toženec je stal ob cesti, za njim se je ustavil voznik tovornjaka, ki nezgode ni videl, zapisal pa si je toženčevo številko. Ker ni bilo nikakršnega odziva in ker so bili vsi prepričani, da je očitno povzročitelj s kraja nesreče odpeljal dalje, sta se toženec in njegov delavec odpeljala naprej. Vozilo je bilo ustavljeno na delu cestišča, kjer se prične pas za zavijanje v smeri Iga in bi lahko prišlo celo še do veliko večje katastrofe ob že tako slabi vidljivosti, če bi toženec ne odpeljal dalje. Nelogično je tudi dejstvo, da oškodovanka govori o času nesreče takoj, ko je odšla iz lokala, torej okoli 23.30 ure, enako tudi toženec, iz policijskega zapisnika pa naj bi izhajalo, da naj bi bil klic v operativni center okrog enih zjutraj. Vse to kaže na konstrukt oškodovanke. Sodišče je ugotavljalo izgubo zavarovalnih pravic glede kasnejšega uživanja alkohola, čeprav nobena od strank navedbe v tej smeri ni podala. Tožencu tudi ni bilo dokazano, da je bil pod vplivom alkohola, da je on tisti, ki je povzročil nesrečo in da je zapustil kraj nezgode ne da bi prej poskušal vzpostaviti stik s povzročiteljem. Sodišče bi zato moralo tožbeni zahtevek zavrniti in tožencu priznati vse stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, kdo je povzročil prometno nesrečo. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pomeni zavarovanje lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, ki je povzročena tretjim osebam. Zavarovana je torej odgovornost lastnika vozila, kar pomeni, da lahko zavarovalnica izplača odškodnino le v primeru, če je sklenitelj zavarovanja ali zakoniti uporabnik motornega vozila odgovoren za škodo. Če zavarovalnica izplača škodo, čeprav zavarovanec ni odgovoren za škodo, jo je izplačala neutemeljeno, zato je tudi ni upravičena regresirati od zavarovanca. Pravno pomemben je v obravnavani zadevi tako prvenstveno ugovor toženca, da za nesrečo ni odgovoren. V zvezi z njegovo odgovornostjo pa je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem oškodovanke in toženca, dokaz z izvedencem za raziskave prometnih nezgod, zaslišalo je priče S. V., V. B. in S. K. ter vpogledalo v spis oddelka za prekrške opr. št. Prs 6548/2004-14. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki glede nastanka prometne nezgode ni sledilo verziji oškodovanke, da je toženčevo vozilo stalo na voznem pasu, zaradi česar je prišlo do trčenja (točka 13 sodbe). To verzijo je tudi kot precej bolj verjetno potrdil izvedenec cestnoprometne stroke, temu mnenju pa je sodišče v celoti sledilo kot strokovnemu in verodostojnemu (točka 15 in 16 sodbe). Ne soglaša pa pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pomena policijskega zapisnika kot javne listine. Ta je bil namreč zapisan zgolj po navedbah oškodovanke, ki jim sodišče ni sledilo, in je zapis v zapisniku: „pri zgoraj omenjeni lokaciji na avtomobilski cesti je S. brez utemeljenega razloga nenadno zaviral (kršitev 26/3-1 člena ZVCP), ravno v trenutku, ko je pravilno po voznem pasu pripeljala voznica osebnega vozila Citroen C 3, registrska številka LJ C0 – 50F, voznica V. B., tako da je s sprednjo stranjo trčila v zadnji del ustavljenega vozila,“ tudi v nasprotju s prej omenjenim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke. Zato pritožbeno sodišče ob sprejetju dokazne ocene vseh s strani sodišča prve stopnje ocenjenih posameznih dokazov z izjemo omenjenega policijskega zapisnika ter ob ponovni oceni le tega zaključuje, da je toženi stranki uspelo izkazati, da za prometno nezgodo ni bila odgovorna. Do nezgode namreč ni prišlo zaradi nenadne zaustavitve vozila na voznem pasu, kot je bilo tožencu očitano, zgolj znižanje hitrosti zaradi prilagoditve vremenskim razmeram (megla) pa ne predstavlja kršitve cestnoprometnih predpisov. Če pa je temu tako, je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki neutemeljeno, zato te ni upravičena regresirati od zavarovanca, ne glede na to, da je sam prekršil zavarovalno pogodbo. Njegova kršitev namreč ni bila v vzročni zvezi z nastankom nezgode. Pritožbeno sodišče je zato glede na navedeno ob ponovni oceni policijskega zapisnika ter ob materialnopravnem stališču, po katerem je do regresiranja odškodnine ob izgubi zavarovalnih pravic zavarovalnica upravičena zgolj, če je odškodnino izplačala zaradi odgovornosti lastnika vozila za škodo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celotnem obsegu zavrnilo (358. člen ZPP). Ker je pri tem ocenilo, da je že temeljni pritožbeni ugovor toženca, da za nezgodo ni odgovoren, utemeljen, to pa je narekovalo spremembo prvostopne sodbe, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev, zaradi katere je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Stroške postopka tožene stranke na prvi stopnji je sodišče odmerilo na 1.665,54 EUR, tej odmeri pa tožena stranka v pritožbi ni ugovarjala. Dodatno ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi stroške pritožbenega postopka v višini 342,04 EUR, kar predstavlja stroške zastopanja in sestave pritožbe v višini 375 odvetniških točk, povečano za 2% materialne stroške in 20% DDV ter stroške sodne takse za pritožbo. Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, je dolžna toženi stranki povrniti njene celotne pravdne stroške v skupni višini 2.007,58 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva od vročitve te sodbe do plačila.