Jedro

Tožnik (invalid III. kategorije) zaradi psihične bolezni ni več zmožen za delo, na katerega je razporejen. Še vedno pa je v polnem delovnem času zmožen za drugo psihično lahko in nezahtevno delo z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik sposoben za delo brez kakršnihkoli omejitev, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 6. 2013 (pravilno: 11. 4. 2013) v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 12. 2012, ter da se ugotovi, da je tožnik sposoben za delo brez kakršnihkoli omejitev.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Meni, da je sposoben za delo brez kakršnihkoli omejitev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih trditev, da je zdrav, in da se počuti sposobnega za opravljanje svojega dela, kot izhaja iz opisa del iz pogodbe o zaposlitvi. Mnenja o njegovem zdravstvenem stanju so bila podana na podlagi dokumentacije, ki ni objektivna. Zoper navedena mnenja, spričevala in izvide ni imel možnosti pritožbe. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišano predlaganih prič, ki bi razjasnile dogajanje na delovnem mestu v obdobju od septembra 2004 do konca leta 2013. Delodajalec se je ukvarjal zgolj z njegovim zdravstvenim stanjem, ustreznega dela pa mu ni ponudil. Vodja oddelka je namesto ocenjevanja njegove strokovnosti ocenjevala njegovo zdravstveno stanje, kar je vplivalo na mnenje invalidske komisije. Pripravljeni so bili namreč takšni izvidi, ki so odločilno vplivali na določitev III. kategorije invalidnosti z omejitvami. To mu je povzročilo še dodatne psihične težave, delodajalec pa mu je pripravil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, brez ponudbe nove. Kot dokaz prilaga tudi nekaj novih izvidov specialista psihiatra, iz katerih ne izhaja, da bi bil nesposoben za opravljanje dela, ki ga je sklenil z delodajalcem v letu 2005. Predlagal je tudi postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke, vendar sodišče prve stopnje njegovemu dokaznemu predlogu ni sledilo, zaključilo je, da ima dovolj dokazov, da razsodi. Očitalo mu je, da ni predložil novih dokazov o svojem zdravstvenem stanju. Meni, da bi ravno s sodnim izvedencem lahko sodišče nepristransko ugotovilo njegovo zdravstveno stanje. Poudarja, da je v postopku zgolj sledilo mnenju invalidske komisije, ki je organ tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločb št. ... z dne 13. 12. 2012 in št. ... z dne 11. 4. 2013 in ocenjevalo tožnikovo delazmožnost skladno s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1).

Po 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea).

V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnik je uveljavljal, da se kot nezakoniti odpravita odločbi tožene stranke, ter da se ugotovi, da je sposoben za delo brez kakršnihkoli omejitev. Takšno stanje pri tožniku tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni podano.

Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi zaslišanja tožnika ter na podlagi skladnih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje pravilno zaključilo, da tožnik zaradi psihične bolezni ni več zmožen za delo na katerega je razporejen, in da je zmožen za drugo delo v svojem poklicu v polnem delovnem času z omejitvami. Invalidska komisija I. stopnje je dne 24. 10. 2012 na podlagi osebnega pregleda ugotovila, da je pri tožniku od 24. 10. 2012 zaradi posledic bolezni, podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen, tj. višji strokovni delavec za revidiranje. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen za drugo, psihično nezahtevno delo, ne na terenu, ne s strankami. Kot glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost so bile opredeljene psihotične, pretežno blodnjave motnje, kot bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost pa panične motnje. Enakega mnenja je bila dne 8. 4. 2013 invalidska komisija II. stopnje, ki je kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost opredelila druge akutne pretežno blodnjave psihotične motnje, kot bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost pa panično motnjo, esencialno arterijsko hipertenzijo in hiperholesterolemijo. Iz obrazložitve mnenja invalidske komisije II. stopnje izhaja, da se tožnik že 15 let vodi pri psihiatrih zaradi drugih akutnih pretežno blodnjavih psihotičnih motenj, pri čemer so bila od leta 1999 potrebna tudi hospitalna zdravljenja. Specialist medicine dela prometa in športa je že leta 2009 svetoval, da naj ne dela z ljudmi. Glede na opis delovnega mesta je invalidska komisija II. stopnje menila, da za svoje delo ni več zmožen, saj je zanj preobremenjujoče. Še vedno pa je v polnem delovnem času zmožen za drugo psihično lahko nezahtevno delo, ne na terenu in brez dela s strankami.

Na podlagi takšnega stanja je sodišče prve stopnje skladnima mnenjema invalidske komisije I. in II. stopnje utemeljeno sledilo, saj sta skladni tudi z medicinsko in drugo dokumentacijo ter ugotovitvami specialistov. Invalidski komisiji so tudi sestavljali ustrezni specialisti glede na tožnikove zdravstvene težave, in sicer invalidsko komisijo I. stopnje specialist medicine dela, invalidsko komisijo II. stopnje pa poleg specialista psihiatra tudi specialist internist-gastroenterolog. Prav tako sta bili mnenji obrazloženi, v njiju pa so bili povzeti vsi izvidi, ki so bili upoštevani pri oceni.

Vztrajanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja postaviti sodnega izvedenca, nima podlage. Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo drugačno stanje (tj., da nima zdravstvenih težav, in da je sposoben za delo brez omejitev) kot je bilo ugotovljeno na podlagi skladnih mnenj invalidskih komisij. Prav tako ni niti navajal, katera od ugotovitev invalidske komisije I. oziroma II. stopnje ni v skladu z medicinsko dokumentacijo oziroma drugimi izvidi. Nenazadnje je potrebno upoštevati, da je tudi tožnik sam v predsodnem postopku zatrjeval, da za delo zaradi kompleksnosti in težavnosti ni več zmožen brez omejitev in je svoje stališče spremenil šele kasneje, kot je izpovedal zaslišan na glavni obravnavi, zaradi prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se postavi izvedenec psihiatrične stroke. Dodatno izvajanje dokazov tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno.

Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo v samem sklepu, sprejetem na glavni obravnavi. Tožnik bi moral, v kolikor je menil, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, to uveljavljati takoj, na sami glavni obravnavi, kar pa ni storil. ZPP namreč v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej šele ob uveljavljanju rednega pravnega sredstva, je mogoče upoštevati le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Takšnih razlogov, zaradi katerih morebitna kršitev ni bila uveljavljena že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa pritožba sploh ne navaja.

V pritožbenem postopku predloženi medicinski izvidi z dne 14. 10. 2009, 4. 3. 2014, 16. 4. 2014 in 22. 11. 2011 (priloge A5, A10, A11 in A17 sodnega spisa) ne morejo biti upoštevni. Glede na 337. člen ZPP namreč sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. najkasneje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Očitek pritožnika, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem, pa ne more predstavljati nezakrivljene nepredložitve medicinskih izvidov v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP.

Ostale obširne pritožbene navedbe o okoliščinah in dogajanju na delovnem mestu ter očitek kršitve določb pravdnega postopka zaradi opustitve zaslišanj prič, ki bi izpovedale o dogajanju na delovnem mestu, za rešitev predmetnega socialnega spora sploh niso pravno relevantne. Predmet obravnavanega socialnega spora sta zgolj odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2013 in št. ... z dne 13. 12. 2012, s katerima je bilo odločeno o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.