Jedro

Očitek da v sodbi, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, namen nasilnega spreminjanja družbene ureditve kot pogoj za storitev kaznivih dejanj ni niti omenjen in ne dokazovan pomeni uveljavljanje kršitev določb kazenskega zakona v sodbi vojaškega sodišča, ki jih ni moč odpraviti z zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnil zahtevo obsojenega M.Š. za obnovo kazenskega postopka, ki jo je ta vložil zoper pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v Beogradu z dne 21.1.1952 zaradi kaznivih dejanj špijonaže, sovražne propagande, opustitve stražarske službe, neresničnega poročanja in poskusa pobega v tujino na podlagi členov 105/2, 118/1, 334/1, 336/1 in 339/2 takratnega kazenskega zakona. Ocenil je, da nova dejstva oziroma predlagani dokazi niso takšni, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca ali njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Tem zaključkom sodišča prve stopnje, ki jih je izpodbijal obsojenec v pritožbi, pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje in pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka) so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka ter vrhovnemu sodišču predlagajo, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka ... v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem ko trdijo, da so razlogi v odločbi pritožbenega sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Tako iz izjave B.F. izhaja, da v Č. nikoli ni videl Rusov (1. točka sodbe vojaškega sodišča) ter bi ta izjava morala vplivati na spremembo sodbe. Glede kaznivega dejanja sovražne propagande (2. točka sodbe vojaškega sodišča) pa trdijo, da eden od elementov kaznivega dejanja - namen nasilnega spreminjanja družbene ureditve v sodbi ni bil niti omenjen in tudi ne dokazovan.

Ne držijo navedbe zagovornikov, da naj bi bili razlogi napadene odločbe sodišča v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče je drugače ocenilo izjavo priče, kot jo ocenjuje obramba, kar pomeni, da se obramba ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa je razlog, ki ga ni dovoljeno uveljavljati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Glede trditev zagovornikov, da sodba nima enega od znakov kaznivega dejanja sovražne propagande, za katerega je bil obsojenec prav tako obsojen, pa velja, da gre za razlog, ki ga je kot kršitev kazenskega zakona mogoče uveljaviti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo vojaškega sodišča v Ljubljani in ne v okviru zahteve za obnovo kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki v zahtevi zoper pravnomočno odločbo, s katero je bila zahteva za obnovo kazenskega postopka zavrnjena, sicer uveljavljajo takoimenovano protispisnost (kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), vendar pa iz obrazložitve kršitve, kot na to upravičeno opozarja že vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, le ocenjujejo pisno izjavo B.F. drugače, kot je to storilo sodišče, ki je pomen te izjave presojalo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in ocenilo, da izjava ni takšne narave, da bi opravičevala obnovo kazenskega postopka (4. odstavek na strani 4 sklepa sodišča prve stopnje in 1. odstavek na strani 3 sklepa pritožbenega sodišča). Zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kar nestrinjanje z dokazno oceno po vsebini pomeni) pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Očitek da v sodbi, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, namen nasilnega spreminjanja družbene ureditve kot pogoj za storitev kaznivih dejanj ni niti omenjen in ne dokazovan, pa pomeni uveljavljanje kršitev določb kazenskega zakona v sodbi vojaškega sodišča (in ne očitek kršitve zakona v postopku za obnovo). Takšnih kršitev pa seveda ni moč odpraviti z zahtevo za obnovo kazenskega postopka temveč le z zahtevo za varstvo zakonitosti vloženo zoper pravnomočno sodbo vojaškega sodišča. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče v izpodbijanih pravnomočnih sklepih in v obnovitvenem postopku, ki je tekel pred izdajo teh sklepov, ni kršilo zakona, kot to uveljavlja vložnik v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.