Jedro

Ko stranka v postopku meni, da sama ali njen pooblaščenec (zagovornik) nimata strokovnega znanja ima pravico pred zaslišanjem sodnega izvedenca angažirati strokovnjaka, ki ji s strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju svojih pravic tako, da skuša vnesti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi zasebna tožilka v postopku pred sodiščem prve stopnje tako ni ravnala, pa čeprav je od prejema izvedenskega mnenja oziroma od seznanitve z mnenjem do zaslišanja izvedenka na glavni obravnavi minilo dovolj časa. Glede na navedeno pritožnica nima prav, da je bila onemogočena pri uveljavljanju svojih pravic, kot trdi v pritožbi ter se pri tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 234/13, saj gre v obravnavani zadevi za drugačno dejansko in pravno podlago.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebna tožilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženo N.B. po 2. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprostilo obtožbe, da naj bi storila dve kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ, na škodo zasebne tožilke M.M. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebna tožilka povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. člena drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado za njenega zagovornika.

Proti taki sodbi je vložila pritožbo zasebna tožilka po svojem pooblaščencu. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Na pritožbo zasebne tožilke je podal odgovor zagovornik obdolžene N.B. s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zasebne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je bila obdolženka v času storitve kaznivih dejanj prištevna, izvedlo zgolj dokaz s postavitvijo izvedenke psihiatrične stroke in mnenju izvedenke v celoti sledilo, pri tem pa ni upoštevalo niti izvedlo drugih, s strani zasebne tožilke predlaganih dokazov v smeri, da je bila obdolženka v času storitve kaznivih dejanj prištevna, s čimer je po oceni pritožnika podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka. V nadaljevanju pritožbe citira katere dokaze sodišče prve stopnje ni izvedlo, tako kot jih je predlagala zasebna tožilka in bi po njeni oceni dokazovali, da je bila obdolženka prištevna. Dalje trdi, da je za vsak posamezen dokaz bilo jasno obrazloženo, kako in zakaj iz njega izhaja povsem racionalno in organizirano ravnanje obdolženke v postopku izterjave domnevnega dolga od zasebne tožilke, da je bila sposobna pravilno voditi vse sodne postopke, ter da je bila v obravnavanem obdobju celo zmožna svetovati za časopise. Celo v času, ko je bila v psihiatrični bolnišnici na zdravljenju in uživala zdravila, ko naj bi po mnenju izvedenke trpela za anksiozno depresivno motnjo, v obdobju od decembra 2012 do junija 2013 je bila prištevna, kar dokazuje dejstvo, da v postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr .št. VL 144416/2013 sama vložila pritožbo dne 16.5.2013. Pritožnica nadalje še trdi, da bi vsi predlagani dokazni predlogi zagotovo pokazali, da obdolženka ni bila v stanju, kot ga je opisala izvedenka, saj v takšnem stanju nemoči in sramu, izgube zaupanja vase, depresivnost in tesnobe, ne bi bila sposobna takšnega napora, kot ga zahteva vodenje vseh teh sodnih postopkov, priprava pravnih dokumentov, vodenje podjetja in podobno. Po oceni pritožnice je bil za ugotavljanje odločilnega dejstva izveden zgolj en dokaz, ki je bil v korist obdolženki, po drugi strani pa so bili nasprotni dokazi zavrnjeni. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi podal neodvisno od mnenja že postavljene izvedenke izvid in mnenje o razumevanju pomena obdolženčevega dejanja ter skladno z novo sodno prakso Ustavnega sodišča opozarja, da odvetnik ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko preveril mnenje že postavljene izvedenke. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo in s tem kršilo pravice zasebne tožilke v postopku ter je bila s tem spravljena v podrejen položaj in je bila onemogočena pri uveljavljenju svojih pravic ter je bilo poseženo v ustavno pravico iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, saj mora biti tudi zasebni tožilki dana pravica, da se izjavlja o celotnem procesnem gradivu in to preverja z ustreznimi izvedenci. Pritožnica v pritožbi prilaga tudi izvedeniško mnenje (pravilno: strokovno mnenje dr. D.T. z dne 5.5.2015, ki po oceni pritožnice izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da je bila obdolženka v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja neprištevna.

Vprašanje prištevnosti ali neprištevnosti je dejansko vprašanje, ki ga sodišče lahko ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obdolženca, izvedenstvo psihiatrične stroke pa sodišče odredi, kadar nastane sum v prištevnost. V obravnavani zadevi se je tak sum vzpostavil, zato je sodišče prve stopnje odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke, izvedenka prof. dr. M.T., ki je to delo opravila, pa je bila na glavni obravnavi tudi zaslišana ter je odgovarjala na vprašanja strank in sodišča. Sodna izvedenka je psihiatrično izvedensko mnenje izdelala 26.1.2015, sodišče prve stopnje je o tem takoj seznanilo stranke, na glavni obravnavi 9.3.2015 je pooblaščenec zasebne tožilke predlagal neposredno zaslišanje izvedenke, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo in glavno obravnavo preložilo na 3.4.2015. Pooblaščenec zasebne tožilke je nato 2.4.2015 (en dan pred zaslišanjem sodne izvedenke) v pisni vlogi predlagal postavitev novega izvedenca, ki bi mnenje izvedenke M.T. preveril, svoj predlog pa je pooblaščenec zasebne tožilke obrazložil z dejstvom, da odvetnik ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi postavil strokovno relevantna vprašanja. Sodna izvedenka prof. dr. M.T. je bila nato na glavni obravnavi dne 3.4.2015 zaslišana, tako kot je bilo že zgoraj povedano. Pritožnica ima prav, da njen pooblaščenec ni imel zadostnega znanja, da bi postavil strokovno relevantna vprašanja sodni izvedenki, ki je bila na glavni obravnavi zaslišana, vendar to ne pomeni, da je moralo sodišče prve stopnje že za zaradi tega postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi preverjal že izdelano izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ko stranka v postopku meni, da sama ali njen pooblaščenec (zagovornik) nimata strokovnega znanja ima pravico pred zaslišanjem sodnega izvedenca angažirati strokovnjaka, ki ji s strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju svojih pravic tako, da skuša vnesti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi zasebna tožilka v postopku pred sodiščem prve stopnje tako ni ravnala, pa čeprav je od prejema izvedenskega mnenja oziroma od seznanitve z mnenjem do zaslišanja izvedenka na glavni obravnavi minilo dovolj časa. Glede na navedeno pritožnica nima prav, da je bila onemogočena pri uveljavljanju svojih pravic, kot trdi v pritožbi ter se pri tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 234/13, saj gre v obravnavani zadevi za drugačno dejansko in pravno podlago.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge zasebne tožilke, vključno z dokaznim predlogom za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. To je v 15. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z dolžnostmi in pooblastili, ki jih ima, tako na podlagi 17. člena ZKP, kot tudi na podlagi 258. člena ZKP. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, temveč se samostojno odloča, katere dokaze bo izvedlo, v odvisnosti od presoje, katera dejstva šteje za že razjasnjena in katera je treba še ugotavljati. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je sodna izvedenka zaslišana na glavni obravnavi pojasnila vsa za zadevo relevantna dejstva, njenemu mnenju pa je sledilo zato, ker je bil njen izvid jasen, popoln ter so bila vsa relevantna vprašanja razjasnjena z njenim zaslišanjem na glavni obravnavi. Glede na navedeno ni bilo razlogov in pravne podlage za pridobitev novega izvedenskega mnenja po 258. členu ZKP.

Pritožnica je v pritožbi priložila strokovno mnenje prof. dr.D.T., ki je tudi stalni sodni izvedenec za psihiatrijo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina strokovnega mnenja in njegovi zaključki ne morejo izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženka obravnavano kaznivo dejanje storila v neprištevnem stanju. Kot je razvidno iz strokovnega mnenja, priloženega v pritožbi, je primarij dr. D.T. zgolj na podlagi „podatkov iz priložene dokumentacije in že izdelanega izvedeniškega mnenja prof. dr. M.T.“(brez psihiatričnega pregleda) podal mnenje, je bila obdolženkina zmožnost razumevanja lastnih dejanj v bistveni meri ohranjena (zavestna ali intelektualna sestavina psihološkega pogoja prištevnosti), zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila prizadeta v bistveni meri (voljna ali voluntaristična sestavina psihološkega pogoja prištevnosti). Res je, da iz njegovega mnenja, v nasprotju z mnenjem sodne izvedenke M.T. izhaja, da je bila obdolženkina zmožnost razumevanja lastnih dejanj v bistveni meri ohranjena, vendar to za vprašanje prištevnosti oz. neprištevnosti ni bistveno, saj na podlagi drugega odstavka 29. člena KZ-1 ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel imel v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali če ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja.Gre namreč za dva vidika tako imenovane psihološke komponente neprištevnosti, za zaključek o neprištevnosti pa zadostuje obstoj že ene komponente. Ker pa prof. dr. D.T. ni opravil psihiatričnega pregleda obdolženke, tako kot je storila sodna izvedenka M.T., ter tudi pri izdelavi strokovnega mnenja ni upošteval vsebine anamnestičnega pogovora sodne izvedenka M.T. z obdolženko, kot izhaja iz izvedenskega mnenja slednje, tudi ni mogel podati zanesljivih zaključkov o obeh psiholoških komponentah neprištevnosti tako kot je storila sodna izvedenka v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožnica v pritožbi opozarja na ravnanja obdolženke v postopku izterjave domnevnega dolga in njeno ravnanje v obdobju od decembra 2012 do junija 2013 ter trdi, da so bila njena ravnanja povsem racionalna in organizirana, vendar v obravnavani zadevi to ni ključno, saj se nanaša le na razumsko psihološko komponento prištevnosti (zmožnost razumevanja pomena svojega dejanja). Poleg tega je že sodne izvedenka M.T.zaslišana na glavni obravnavi pojasnila, da se neprištevnost oziroma prištevnost opredeljuje samo v razmerju do konkretnega storilčevega ravnanja, iz katerega izhajajo znaki določenega kaznivega dejanja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica nima prav, ko tudi izpodbija zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanju ali je bila obdolženka v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj prištevna. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o tem opravilo v skladu z 18. členom ZKP, uporabilo je metodološki postopek iz drugega odstavka 355. člena ZKP tako, da je podrobno analiziralo tako zagovor obdolženke, kot tudi izpovedbo zasebne tožilke ter, za obravnavani zadevi ključno, izvid in mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, kar je bilo za razrešitev dejanskega in pravnega vprašanja prištevnosti obdolženke nujno in relevantno, opravilo je skrbno presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi take presoje sprejelo pravilne in prepričljive zaključke. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno ter zaključni so logični in življenjsko sprejemljivi, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker zasebna tožilka s pritožbo ni uspela, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 96. členom ZKP, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno tako, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.