Jedro

Tožnik v dani situaciji, ko ni zadovoljen z urejeno mejo, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni prekludiran, da sodno ne bi uredil meje pred pristojnim sodiščem, ob enakih pravilih, kot bi jo v primeru napotitve s strani prvostopnega organa.

Tožnik bo izven pravil ZEN lahko uveljavljal obseg parcele le v postopku sodne določitve meje, po pravilih nepravdnega postopka, vendar v okviru določene meje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka kot urejen evidentiral: del meje parcele 623/1 s sosednjimi parcelami 624, 1461, 623/4 (v točki); - del meje parcele 623/4 s sosednjima parcelama 1461, 623/2 (v točki); - del meje parcele 623/2 s sosednjo parcelo 1461 ter v 2. točki izreka navedel, da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu. V obrazložitvi je navedel, da je bil zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje s sosednjimi parcelami priložen ustrezen elaborat. Opravil je preizkus vloge po 35. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev. Ugotavlja, da na mejni obravnavi dne 4. 2. 2016 oziroma 15. 11. 2016 tožnik po svoji pooblaščenki ni soglašal s predlagano mejo in je pokazal svojo mejo. Tudi na ustni obravnavi dne 20. 12. 2016 je meja ostala sporna, zato je organ tožniku poslal pisni poziv, da pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni po prejemu poziva začne sodni postopek ureditve meje in o tem obvesti geodetsko upravo. Tožnik v postavljenem roku postopka ni začel, čeprav je bil v pozivu opozorjen na pravne posledice, zato v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZEN šteje, da se tožnik s potekom predlagane meje strinja.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi soglaša z razlogi organa prve stopnje, da bi drugačen potek meje lahko tožnik dokazoval le v sodnem postopku.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je sporna določitev meje, ker se kvadratura njegove parcele 624 po njegovih dokumentih in kvadraturi ne ujema. V dopolnitvi tožbe, ki jo vlaga po odvetnici, navaja, da predlagana meja ni ustrezna, saj izmera njegove parcele 624 k.o. ..., posledično ni ustrezna, ker se brez pravnega temelja zmanjša. Iz darilne pogodbe z dne 3. 12. 1985 izhaja, da je njena površina znašala 349 m2. Smiselno enako je navajal v pritožbi z dne 5. 4. 2017 ter se pri tem opiral na ugotovitve geodetinje A.A. v postopku IDPOS 6702, ko je bil predmet ureditev meje med parcelama 626 in 625, tudi last tožnika. Do teh navedb se organ ni opredelil. Po prejemu poziva za sprožitev sodnega postopka se je skupaj s pooblaščenko osebno zglasil na sedežu prvostopnega organa, bilo je enkrat v januarju 2017, govoril je z uslužbenko B.B., ki je postopek vodila, ter ustno podal predlog za podaljšanje roka za sprožitev sodnega postopka, saj si je prizadeval za izvensodno rešitev spora. Tako je bil prepričan, da je rok za sprožitev sodnega postopka podaljšan, vendar se je kasneje izkazalo, da organ njegove prošnje sploh ni obravnaval. Tožnik posledično ni bil poučen, da postopek teče dalje. Ker ne gre za rok, ki bi ga določila uradna oseba in ga je moč iz utemeljenih razlogov podaljšati, bi moral upravni organ njegov predlog za podaljšanje roka zavreči in ga o zgornjem poučiti. Tožnik bi bil tako poučen, da organ njegove prošnje sploh ne bo obravnaval, ampak bo o zadevi meritorno odločil. Sklep je bil zato zanj veliko presenečenje. S tem, ko upravni organ ni obravnaval njegovega predloga za podaljšanje roka, je bilo poseženo v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Kot laik se je namreč zanesel na to, da je rok podaljšan in posledično predloga za sodno določitev meje ni vložil. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku C.C. v odgovoru na tožbo smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

6. Stranki z interesom D.D. in Občina A. na tožbo nista odgovorili.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je organ kot urejen evidentiral tudi del meje parcele 623/1 s sosednjo parcelo 624, ki je last tožnika. Podlaga za evidentiranje je bila določba četrtega odstavka 39. člena ZEN, po kateri se šteje, da če sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem v roku iz prvega odstavka tega člena ni začet (30 dni od vročitve oziroma poziva lastniku, ki se ne strinja s predlagano mejo), da lastnik soglaša s potekom predlagane meje.

9. Ni sporno med strankama, da tožnik v roku iz prvega odstavka 39. člena ZEN sodnega postopka ureditve meje pred pristojnim sodiščem ni sprožil. Sporno pa je, ali je organ glede na potek roka imel podlago za ureditev meje po fikciji iz 4. odstavka 39. člena ZEN. Tožnik namreč ugovarja, da je podal ustni predlog za podaljšanje roka, ki bi ga moral organ pred izpodbijano odločitvijo zavreči in ga o nepodaljšljivosti zakonskih rokov podučiti pred izdajo izpodbijane odločbe. Ugovarja torej, da je toženka izdala izpodbijano odločbo preuranjeno. Naveden ugovor je po vsebini tožbena novota, saj ga tožnik v pritožbi ni navajal, v tožbi pa ne navaja nobenih razlogov, zakaj ga ni uveljavljal že v upravnem postopku, da bi sodišče lahko presodilo upravičenost navajanja šele v tožbi (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Sodišče ga zato ne upošteva in ne presoja. Dejstvo vloženega predloga za podaljšanje roka pa iz upravnega spisa, tudi ne izhaja.

10. Tožniku pa je, v situaciji, ko ni zadovoljen z urejeno mejo, kot izhaja iz izpodbijane odločbe pojasniti, da ni prekludiran, da sodno ne bi uredil meje pred pristojnim sodiščem, ob enakih pravilih, kot bi jo v primeru napotitve s strani prvostopnega organa. Upravni postopek ni procesna predpostavka za sodno določitev meje v smislu 26. in 39. člena ZEN v zvezi z 77. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ni pa mogel organ, ki je dolžan urediti mejo po določbah ZEN, varovati tožnikove zahteve po površini parcele izven pravil o ureditvi meje po ZEN. Tožnik bo izven pravil ZEN lahko uveljavljal obseg parcele 624 le v postopku sodne določitve meje, po pravilih nepravdnega postopka, vendar tudi tu le v okviru določene meje.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Predlaganih dokaznih predlogov, zaslišanja tožnika in njegove takratne pooblaščenke, sodišče ni izvedlo, saj tožnik dokaznega predloga ni substanciral. Kolikor pa predlaga zaslišanje zaradi trditve, da je postavil predlog za podaljšanje roka, pa sodišče ugovora ni upoštevalo, ker je tožbena novota, zato je ugotavljanje tega dejstva nerelevantno. V obravnavani zadevi je toženka evidentirala predlagano mejo, kot izhaja iz elaborata, predlagani dokazi v zvezi s predlagano mejo pa so tudi nesubstancirani. Kolikor pa so bili del ugotovitvenega postopka, pa jih je sodišče presodilo v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti odločbe.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.