Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.

O dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožnici dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-509/2025/8 (1221-12) z dne 28. 3. 2025 odloži do pravnomočne odločitve o tožbi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njene prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bo predana najkasneje v šestih mesecih od 1. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilka samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica 13. 2. 2025 v Republiki Sloveniji vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je na podlagi njenih prstnih odtisov iz Centralne evidence Eurodac istega dne pridobil podatek, da je bila v to evidenco vnesena že 6. 2. 2025 kot prosilka za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 18. 2. 2025 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 1. 3. 2025 je prejel odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilke.

3.Kot povzema toženka, je tožnica v osebnem razgovoru povedala, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Rada bi ostala v Republiki Sloveniji. Ko je prečkala bosansko-hrvaško mejo, so jo z ostalimi želeli potisniti nazaj v Bosno in Hercegovino. Takrat je hrvaške policiste prosila, da naj jim dovolijo prečkati državo. Hrvaški policisti so ji nato odvzeli prstne odtise. Po prijetju so jih odpeljali v nek migracijski center, ki je bil podoben policijski postaji, od tam pa v nastanitveni kamp, kjer je bila samo en dan. Bivanje v kampu je opisala kot dobro ter povedala, da so se do njih obnašali v redu. Zdravniške oskrbe ni potrebovala, saj je njeno zdravstveno stanje dobro. Zato ne ve, ali je bil tam na voljo kakšen zdravnik. Prav tako ji je bila v kampu zagotovljena prehrana. Bivala je v kontejnerju. V kampu je imela stik samo s socialnimi delavci, z uradnimi osebami ne, osebnega razgovora ni imela, oddala je samo prstne odtise. Kamp je zapustila, ker so si želeli priti v Republiko Slovenijo, po odhodu iz kampa pa ni imela težav s hrvaško policijo ali s komerkoli. Prav tako v Republiki Hrvaški ni imela z nikomer slabih izkušenj.

4.Dan po opravljenem osebnem razgovoru je tožnica pristojnemu organu dostavila dokumente, ki jih je prejela na policijski postaji po opravljenem predhodnem postopku. Kot povzema toženka, je iz teh razvidno, da je 6. 2. 2025 na Mejni policijski postaji Cetingrad Policijske uprave Karlovačka zaprosila za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Iz omenjenega potrdila o registraciji je tudi razvidno, da se je morala do naslednjega dne do 23:00 ure zglasiti v sprejemnem centru za prosilce za mednarodno zaščito v Kutini. Ta dokument je prosilka prejela tudi v španskem jeziku, ki je njen materni jezik, sicer brez izpolnjenih osebnih podatkov. Toženka sklene, da to dokazuje, da je bil tožnici več kot očitno omogočen dostop do azilnega postopka v Republiki Hrvaški.

5.Kot bistveno je toženka ocenjevala, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Ugotovila je, da izjave tožnice, ki jih je podala na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško. Izjava tožnice, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker si želi ostati v Republiki Sloveniji, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njo nečloveško ali poniževalno ravnali. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo. V letu 2024 je Republika Hrvaška v dublinskem postopku sprejela 1698 oseb, največ iz Zvezne republike Nemčije (514), Švicarske konfederacije (348) in Republike Avstrije (249). Prav tako je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Tožnica v postopku ni navedla konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih je Republika Slovenija ne more oziroma je na podlagi Uredbo Dublin III ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

6.Tožnica zoper odločitev vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

7.Uvodoma poudarja, da je prišla v Evropo z družino, to je s hčerko A. A., rojeno 24. 5. 1987, vnukom B. B., rojenim 16. 11. 2011 in zetom C. C., rojenim 28. 9. 1989. Toženka ločeno vodi postopek za družinske člane. S tem krši 130. člen Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta v prvem odstavku določa, da če se pravice in obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, lahko uvede in vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank. Toženka bi zato morala združiti postopek vseh članov družine v en postopek. Ker ga ni, krši tudi njene človekove pravice, saj jo ločuje od drugih članov družine in izpostavlja stiski in strahu pred posledicami ločitve. Republika Slovenija je v ustavo zapisala, da država varuje družino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Tudi Uredba Dublin III v 14. točki preambule določa, da mora biti v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) spoštovanje družinskega življenja primarna skrb držav članic pri njeni uporabi. Toženka bi zato morala upoštevati njeno pravico do družinskega in zasebnega življenja.

8.Glede na to, da tožnica ni seznanjena v kateri fazi so upravni postopki preostalih družinskih članov, predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne toženki v novo odločanje, z napotkom, da njeno zadevo združi z zadevami drugih družinskih članov in vodi samo en postopek. Če predlogu ne bo sledilo, predlaga, da sodišče z obravnavo njene zadeve počaka do odločitve toženke o prošnjah njenih družinskih članov in v primeru upravnih sporov, zadeve obravnava skupaj v enem postopku.

9.Glede zaključka toženke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v dublinskem postopku, tožnica vlaga v spis dokumentacijo, iz katere po njenem izhajajo sistemske pomanjkljivosti v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Čeprav je Republika Hrvaška odgovorila, da je odgovorna država članica in dala splošna zagotovila, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo, to nikakor ne pomeni, da bo ravnanje vseh hrvaških organov do nje zakonito in primerno. Tožnica trdi, da bi se toženka morala pri odločanju opreti na objektivne in zanesljive vire. Upravno sodišče RS je že poudarilo, da pri ugotavljanju sistemskih pomanjkljivosti v določeni državi EU, v tem primeru v Republiki Hrvaški, ni dovolj le sklicevanje na slovensko sodno prakso, ki je ugotovila, da v Republiki Hrvaški sistemskih pomanjkljivosti ni. Tudi če prosilec ne uveljavlja in ne navaja nikakršnih težav v dostopu ali samem azilnem postopku, bi morala obrazložitev dublinskega sklepa vsebovati tudi ustrezne in aktualne informacije in opredelitev toženke do njih. Iz izpodbijanega sklepa kaj takega ne izhaja, morebitna opredelitev v sodnem postopku pa ne bi smela zadoščati, ker sodišče presoja stanje do izdaje izpodbijanega sklepa.

10.Iz javno dostopnih podatkov (AIDA) je razvidno, da je bilo na Hrvaškem vloženih 1.346 prošenj kubanskih državljanov, pri čemer je bila mednarodna zaščita podeljena le v 1 primeru. Toženka bi morala od hrvaških organov pridobiti podatke o razlogih za tako nizko število prosilcev, ki so pridobili mednarodno zaščito, čeprav so družbene in politične razmere na Kubi napete. Na Kubi vlada ena stranka z visoko stopnjo družbenega nadzora, za kubanske državljane veljajo omejitve glede svobode govora, združevanja in zbiranja. Vse politične demonstracije, ki jih vlada ne odobri, lahko nasilno razpusti. Evropski parlament je sprejel že več resolucij zaradi kršitev človekovih pravic in kritičnih razmer na Kubi. Človekove pravice na Kubi so pod drobnogledom zahodnih organizacij za človekove pravice, ki kubansko vlado obtožujejo sistematičnega kršenja človekovih pravic kubanskega ljudstva, vključno s samovoljnim zapiranjem in nepoštenimi sojenji.

11.Toženka bi se zato morala opredeliti tudi do neuporabe diskrecijske klavzule, določene v 17. členu Uredbe Dublin III, ki pravi, da se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je namen diskrecijske klavzule iz navedenega člena, da se vsaki članici omogoči, da se na podlagi političnih, humanitarnih in praktičnih preudarkov suvereno odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če na podlagi meril zanjo ni odgovorna. Diskrecijska klavzula pa mora biti uporabljena tudi tako, da njena neuporaba ne pomeni kršitve oziroma nesorazmernega posega v pravico iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine EU. Po mnenju tožnice bi morala toženka upoštevati njeno pravico do družinskega in zasebnega življenja, saj postopki drugih družinskih članov (med njimi tudi za mld. vnuka še niso zaključeni).

12.Glede na to, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in je nepravilno uporabila tudi materialno pravo, tožeča stranka predlaga naslovnemu sodišču, da odpravi sklep in zaradi združitve postopkov zadevo vrne toženki v ponovno odločanje oz. razpiše obravnavo, na kateri naj jo zasliši, potem pa tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Podrejeno predlaga, da naj sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

13.Tožnica na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe oz. do združitve postopkov z njenimi družinskimi člani, ker bi ji z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Javni interes toženke z izdano začasno odredbo pa nikakor in v ničemer ne bi bil prizadet, posebej tudi ob upoštevanju kratkih rokov za sodno odločanje.

Odgovor na tožbo

14.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Glede združitve postopkov je pojasnila, da se je skladno z (g) točko 2. člena Uredbe Dublin III, ki opredeljuje pomen družinskih članov, odločila, da bo postopek določitve države članice odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito tožnice, vodila ločeno. Namen izpodbijanega sklepa nikakor ni ločitev tožnice od njenih družinskih članov. Toženka si bo v primeru predaje tožnice, v dogovoru s pristojnimi organi Republike Hrvaške, prizadevala, da bo tožnica predana skupaj z njenimi družinskimi člani. Tožnico in njene družinske člane bodo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, na ozemlju te države sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in bodo lahko nastanjeni v azilni dom, če bodo izrazili namero za ponovno vložitev prošnje.

Pripravljalna vloga tožnice in navedbe strank na naroku

15.Tožnica je v pripravljanji vlogi z dne 23. 4. 2025 sodišče obvestila, da je bila 18. 4. 2025 vložena tožba njenih sorodnikov na sodišče in ponovno predlagala, da se njen postopek združi z njihovim.

16.Na naroku je dodatno trdila, da se udeležuje individualnih svetovanj. Je v stiski, slabo se počuti, strah jo je pred vračanjem na Hrvaško. Na Hrvaškem so se ji prebudili vsi strahovi, zaradi katerih je družina zapustila Kubo. Prav tako je prestrašena zaradi ločitve od hčerkine družine. V spis je kot dokaz vložila dopis Zavoda A., Centra B. z dne 17. 4. 2025. Zavod ji pomaga pri predelovanju izkušenj z nasiljem v matični državi.

17.Toženka je na naroku ponovila, da si bodo prizadevali za skupno vrnitev, če bo sodišče tako odločilo. Glede dokazila, ki ga je v spis vložila tožnica, je menila, da gre za tožbeno novoto. Tožnica nikoli ni navajala, da bi imela kakršnekoli slabe izkušnje na Hrvaškem. Izjavila je celo, da so se do nje vredu obnašali, da ni potrebovala zdravnika, da je njeno zdravstveno stanje dobro in da je zapustila kamp izključno zato, ker je hotela priti v RS.

Dokazni postopek

18.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-509/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnice A 1 do A 10 in pridobilo izpis iz vpisnika PUND za tožbo hčere, zeta in vnuka tožnice (zadeva se vodi pod opravilno številko I U 685/2025) - priloga C1. Zaslišalo je tožnico.

19.Tožba ni utemeljena.

K sodbi

20.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

21.Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

22.Sodišče najprej pojasnjuje, da je vprašanje, ali bi toženka morala združiti postopek obravnave njene prošnje s postopkom prošenj njene polnoletne hčere, zeta in mld. vnuka, prvenstveno vprašanje procesnega vodstva postopka oz. vprašanje tehnične narave. V danem primeru je vodenje enega postopka glede več oseb, katerih zahtevki se opirajo na podobno dejansko stanje, isto pravno podlago, ob tem, da je stvarna pristojnost toženke podana glede odločanja o vseh zadevah, katerih združitev se predlaga, po določbi 130. člena ZUP zgolj procesna možnost upravnega organa, namenjena smotrnosti in ekonomičnosti, pa tudi učinkovitosti postopka.¹ Tožnica že sama pravilno citira navedeno zakonsko določbo, ki govori, da organ ob naštetih pogojih lahko vodi en sam postopek. Ne gre torej za dolžnost upravnega organa. Če se je toženka odločila, da bo za tožnico vodila ločen postopek od njenih ostalih sorodnikov, tako ni zagrešila nobene postopkovne kršitve. Prvi odstavek 132. člena ZUP dalje tudi določa, da ne glede na združitev zadev, vsaka stranka nastopa samostojno in se glede nje izda samostojna odločitev (pa čeprav le v eni odločbi - op. sodišča).

23.V danem primeru toženka s tem, ko postopkov ni združila, tudi ni posegla v družinsko življenje tožnice oz. njeno zasebnost, kot ju varuje Uredba Dublin III. Drži, da uredba izpostavlja, da je spoštovanje družinskega življenja primarna skrb držav članic (tč. 14 preambule). Uredba Dublin III v (g) točki 2. člena definira pojem "družinski član" (in s tem posredno družino), a tožnica tega pojma (pogoja) v razmerju do njene polnoletne hčerke, zeta in vnuka ne izpolnjuje. Ta se namreč glasi: "Družinski člani" pomenijo, kolikor je družina že obstajala v državi izvora, naslednje člane družine prosilca, ki so prisotni na ozemlju držav članic:

— zakonca prosilca ali njegovega zunajzakonskega partnerja v trajnem razmerju, kadar so v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice v okviru njenega prava o državljanih tretjih držav neporočeni pari obravnavani na primerljiv način kot poročeni pari,

— mladoletne otroke parov iz prve alinee ali prosilca, če so neporočeni ter ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski ali zunajzakonski skupnosti ali posvojeni, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu,

— kadar je prosilec mladoleten in neporočen, očeta, mater ali drugo odraslo osebo, ki je odgovorna za prosilca v skladu s pravom ali prakso države članice, v kateri je odrasla oseba prisotna,

— kadar je upravičenec do mednarodne zaščite mladoleten in neporočen, očeta, mater ali drugo odraslo osebo, ki je odgovorna za upravičenca v skladu s pravom ali prakso države članice, v kateri je upravičenec prisoten.

24.Tožnica ne zatrjuje, da bi bili njena polnoletna hči, zet in vnuk kakorkoli v odvisnostnem razmerju z njo oz. bi veljalo obratno, prav tako so v Evropo prispeli sočasno.² Po tem kriteriju se zato ne more sklicevati na kršitev družinskega življenja. Tožnica je stari starš sinu svoje polnoletne hčere. Zato se po Uredbi Dublin III šteje za sorodnico. Po definiciji iz (h) točke 2. člena Uredbe Dublin III namreč "sorodnik" pomeni odraslega strica ali teto ali starega starša prosilca, ki je prisoten na ozemlju države članice, ne glede na to, ali je rojen v zakonski ali izvenzakonski skupnosti ali posvojen, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu. Zato za tožnico tudi ni mogoče uporabiti 11. člena Uredbe Dublin III, ki ureja "Družinski postopek". Člen namreč govori le o družinskih članih in/ali mladoletnih neporočenih bratih ali sestrah, ki hkrati vložijo prošnjo za mednarodno zaščito v isti državi članici ali na datume, ki so dovolj blizu, da se lahko postopki določanja odgovorne države članice opravijo skupaj.

25.Tudi sodišče postopkov ni združevalo v skupno obravnavo. Po določbi 42. člena ZUS-1³ je sodišču dana (le) možnost, da zadeve združi v skupno obravnavo, saj prav tako kot pri ZUP, gre za določbo, ki je institut procesne ekonomije.⁴ Glede na to, da je sodišče v predmetni zadevi imelo razpisan narok za 25. 4. 2025, iz vpisnika sodišča pa izhaja, da je tožbo hčerke tožnice, zeta in vnuka prejelo 23. 4. 2025, bi se predmetni postopek po nepotrebnem zavlekel, sodišče pa je te zadeve dolžno obravnavati hitro. Ob tem ponovno poudarja, da tožnica razen sorodstvenih vezi ni zatrjevala nobenih drugih okoliščin v povezavi z mlado družino.

26.Prav tako ne drži, da bi se bila toženka dolžna opredeljevati do tega, zakaj diskrecijske klavzule iz člena 17(1)Uredbe Dublin III ni uporabila (tožnica se v upravnem postopku nanjo tudi ni sklicevala). Kot pove že ime, ne gre za zavezujočo določbo, pač pa za opcijo države, da v posameznem primeru lahko mimo siceršnjih pravil, to je z odstopom od člena 3(1) Uredbe Dublin III, obravnava prošnjo prosilca za mednarodno zaščito. SEU je glede uporabe diskrecijske klavzule v zadevi C‑578/16 PPU, v kateri so bile pri tožnici podane hude zdravstvene težave⁵ , že izreklo, da člena 17(1) Uredbe Dublin III v povezavi s členom 4 Listine EU ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.

27.V preostalem se sodišče, kot povedano zgoraj, sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in jih ne bo dodatno ponavljalo. Toženka se je v njem glede obravnave tožnice v Republiki Hrvaški v policijskem postopku (na meji z Bosno in Hercegovino) pravilno sklicevala na ustaljeno sodno prakso. Iz te izhaja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.⁶ Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Prav tako pa je glede t.i. "push backov" Vrhovno sodišče že v številnih primerljivih zadevah izreklo, da morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU⁷ .

28.Neutemeljeno je tudi stališče tožnice, po katerem bi bila toženka dolžna sama dodatno preverjati stanje na Hrvaškem. Vrhovno sodišče, ki se naslanja na prakso SEU⁸ je v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 izreklo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik⁹ . Prvenstveno je torej na tožnici dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

29.Tožnica okoliščin takšne teže ni predstavila, saj je v upravnem postopku izpovedala le o tem, da je bilo ravnanje osebja v azilnem domu korektno, imeli so nastanitev, hrano, zdravnika pa ni potrebovala. Kot je ponovilo SEU v nedavni odločitvi v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024¹⁰ , morajo zatrjevane pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

30.Tožnica niti s svojim zaslišanjem ni potrdila, da bi bile na Hrvaškem podane take okoliščine. Ni sporno, da je na Hrvaškem ostala le en dan. Ob tem je opisala, da so 7. 2. 2025 zvečer hoteli iti po vodo, a jih niso pustili do avle z avtomatom. Obkroženi so bili s policisti. Nastal je namreč incident, saj so kubanski deklici v drugem kontejnerju dali napačno zdravilo. Prisotni so bili tudi predstavniki Mednarodnih organizacij za zaščito migrantov in nastal je velik škandal, kot se je tožnica izrazila. Pojasnila je še, da o tem ni povedala na osebnem razgovoru pred toženko, ker je bila povsem šokirana ob novici, da razgovor poteka zato, ker bo vrnjena nazaj na Hrvaško. Mislila je, da v postopku na Hrvaškem ni šlo za azil. Ko jo je pooblaščenka toženke soočila, da je dobila potrdilo hrvaških organov, da je izkazala namero za azil in poleg tudi obrazec v maternem španskem jeziku, na katerem je lahko prebrala, kakšno potrdilo je prejela, je povedala, da naj bi jim rekli, da zaprošajo za azil od 5 do 15 dni. Kar so ji dali v roke, je podpisala. Pred tem je še izpovedala, da naj bi jim policisti tako na meji kot v kampu rekli, da naj odidejo, saj da na Hrvaškem ni dela oz. je slabo plačano.

31.Sodišče ocenjuje, da je bila tožnica verodostojna v svoji izpovedi glede večernega dogodka. A ta enkraten, sicer nezaželen dogodek, ki bi se lahko pripetil kjerkoli, še ne more pomeniti, da so na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko za tožnico pomenile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tudi ne, če so policisti tožnici in njenim sorodnikom res rekli, da naj odidejo, ker da na Hrvaški ni dobrih zaposlitvenih možnosti. Ni sporno, da so tožnici odvzeli prstne odtise in ji izročili potrdilo o tem, da je podala namero za mednarodno zaščito ter obvestilo oz. obrazec v njenem maternem jeziku. Tožnica pa tudi ni izpovedala, da bi na Hrvaškem imela stik s pristojnimi uradnimi osebami, odgovornimi glede prošnje za azil (v enem dnevu, kar je bila tam) in da ti ne bi ustrezno postopali.

32.Sodišče tožnici tudi življenjsko izkustveno verjame, da je v stiski in da jo je strah pred vračanjem v Republiko Hrvaško, zlasti, ker bo ločena od ostalih sorodnikov. Ni pa ji moglo verjeti, da so se ji na Hrvaškem prebudili vsi strahovi, zaradi katerih so zapustili Kubo. Ob zaslišanju namreč tega z ničemer ni izpostavila. S tem v zvezi predložen dokaz (poročilo Zavoda A.) je štelo za pravočasnega. V njem so povzeta dejstva, ki so res nastala po izdaji izpodbijanega sklepa, a bi lahko imela vpliv na predajo tožnice (ex nunc presoja)¹¹ . Vendar pa sodišče ugotavlja, da pri teh ne gre za okoliščine, ki bi preprečevala predajo. Tožnica ne trdi, da bi se ji zaradi predaje opisano zdravstveno stanje lahko usodno poslabšalo niti glede tega ni predložila nobenih zdravniških izvidov. Le slednje bi lahko narekovalo zadržek za predajo.¹² Kot izhaja iz upravnega spisa, je Republika Hrvaška v skladu z Uredbo Dublin III v vlogi, s katero je Slovenijo obvestila, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnice, zaprosila za posredovanje vseh podatkov o fizičnem in psihičnem zdravstvenem stanju tožnice. Namen tega je, da bo tožnici v Republiki Hrvaški nudena ustrezna (zdravstvena, psihološka oz. druga) obravnava.

33.Niti okoliščina, da se tožnica ni zavedala, da je na Hrvaškem podala namero za azil, ne more biti ovira za njeno predajo. Tožnica nedvomno razpolaga s potrdilom, da je izkazala namero za azil. V zvezi s tem pa sodišče še dodatno pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu z 9. členom Uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

34.V navedeni zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnica pri omembi Republike Hrvaške opredeljena s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so ji bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilki za mednarodno zaščito, ki je stara vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013. Temu tožnica v tožbi v ničemer ne nasprotuje. Poleg tega med strankama ni sporno, da je bila tožnica kot prosilka nastanjena v azilnem domu. Zato z izpovedjo, da se ni zavedala, kakšne dokumente je prejela oz. podpisala, ni izpodbita ugotovitev toženke, da ima tožnica v tej državi položaj prosilke za mednarodno zaščito.

35.Neutemeljeno pa je tudi zavzemanje tožnice, da bi morala toženka od hrvaških organov pridobiti podatke o razlogih za nizko število ugodenih prošenj državljanom Kube za mednarodno zaščito. Skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU, kot smiselno ugovarja tožnica, ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

36.Ob povedanem sodišče lahko sklene, da tožnica ni uspela izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanjo pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

37.Predlog je utemeljen.

38.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta dl do izdaje pravnomo
0dne odlo
0dbe, če bi se z izvr
61itvijo akta to
7eniku prizadela te
7eko popravljiva
61koda (drugi odstavek 32.
0dlena ZUS-1). Pri odlo
0danju mora skladno z na
0delom sorazmernosti upo
61tevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Za
0dasna odredba po 32.
0dlenu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodi
61
0de,
0de so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, za
0dasno odlo
7ei izvr
61itev dokon
0dnega upravnega akta.

39.To
7enka ne prereka navedb to
7nice, da bi ji z izvr
61itvijo izpodbijanega akta nastala te
7eko popravljiva
61koda. Sodi
61
0de jih zato na podlagi 214.
0dlena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22.
0dlena ZUS-1
6teje za priznane. Ker po oceni sodi
61
0da niti javna korist zaradi izdane za
0dasne odredbe ne bo nesorazmerno prizadeta, pri
0emer to
7nica razumno izpostavlja kratke roke za sodno odlo
0danje, je predlogu ugodilo. Izvr
61itev izpodbijanega sklepa je tako odlo
7eilo do pravnomo
0dne odlo
0dbe o to
7bi.

40.Ob tem
61e pojasnjuje, da ne v ZUS-1 (zgoraj citirana dolo
0dba 32.
0dlena) ne v Uredbi Dublin III nima podlage za odlo
7eitev izvr
61itve izpodbijanega sklepa do zdru
7eitve postopka to
7nice s postopkom njenih sorodnikov (tudi,
0de bi sodi
61
0de takemu predlogu ugodilo), pa
0e pa le do pravnomo
0dne odlo
0dbe o to
7bi. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 27.
0dlena, ki ureja pravna jamstva, med drugim dolo
0da, da dr
7ave
0dlani
0dke za namene prito
7eb zoper ali ponovnega pregleda odlo
0ditev v svojem nacionalnem pravu o predaji dolo
0dijo: (a) da ima prosilec na podlagi prito
7ebe ali ponovnega pregleda pravico ostati v zadevni dr
7avi
0dlani
0dki do zaklju
0dka postopka prito
7ebe ali ponovnega pregleda, ali (b) da se predaja avtomati
0dno odlo
7ei in da tak1na odlo
7eitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodi
61
0de ali razsodi
61
0de po natan
0dni preu
0ditvi zahteve za odlog moralo odlo
0diti, ali prito
7ebi ali ponovnemu pregledu zahteve odobri odlo
7eilni u
0delek, ali (c) da ima zadevna oseba mo
7nost, da v razumnem obdobju od sodi
61
0da ali razsodi
61
0da zahteva odlo
7eitev izvr
61itve odlo
0dbe o predaji, dokler se obravnava njegova prito
7eba ali poteka ponovni pregled.

41.
0clen 29(1) in(2) te uredbe z naslovom "Predaja" pa dolo
0da: "1. Predaja prosilca 022 iz dr
7ave
0dlani
0dke, ki poda zahtevo, v odgovorno dr
7avo
0dlani
0dko, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo dr
7ave
0dlani
0dke, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima dr
7avama
0dlani
0dkama, kakor hitro je to prakti
0dno izvedljivo in najkasneje v
61estih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga dr
7ava
0dlani
0dka sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo[,] ali kon
0dni odlo
0dbi o prito
7ebi ali ponovnem pregledu,
0de v skladu s
0dlenom 27(3) obstaja odlo
7eilni u
0delek.

42.Tako tudi iz besedila Uredbe Dublin III izhaja, da je mo
7eno odlo
7eitvijo izvr
61itve izpodbijanega sklepa odlo
7eiti le do pravnomo
0dne odlo
0dbe o to
7bi.

-------------------------------

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.