Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za predlagano tretjo prodajo stolov ni zakonske podlage; 1. odst. 95. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je v tem pogledu jasen, saj določa, da če stvari ni bilo mogoče prodati niti na drugi dražbi, sodišče ustavi izvršbo.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) zavrglo predlog upnika za rubež tapeciranih stolov dolžnika in zavrnilo njegov predlog za tretjo prodajo dolžnikovih premičnin; 2.) ustavilo izvršbo na premičnine.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da se omogoči nadaljevanje izvršbe. Navaja, da je nesporna ugotovitev sodišča, da sta bili opravljeni dve neuspešni izvršbi – rubeža, vendar je nepravilen zaključek, da je treba postopek ustaviti in ne upoštevati upnikovega predloga, da se opravi nov rubež in njemu omogoči, da predmet rubeža odkupi in na ta način zadevno izvršbo delno razreši. V ZIZ ni izrecne prepovedi, da bi se opravila tretja izvršba ali rubež. Upnik pa ima tudi pomisleke glede same izvršbe. Predvsem ni izvršitelj nikoli dokazal, da je po uradni dolžnosti objavil v uradnem listu ali lokalnem časopisju, da se ta rubež opravlja in na ta način zainteresira širšo javnost, da bi bil rubež učinkovit. Nadalje je pri drugi dražbi izvršitelj v zapisniku z dne 15.3.2007 zapisal, da bo dolžnik sam poiskal kupca za te zložljive stole. To pomeni, da je izvršitelj računal, da se bo rubež uresničil. Pritožba upnika ni utemeljena.

Pritožbena trditev, češ da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati upnikov predlog za novi rubež, je neutemeljena, v izpodbijanem sklepu je pravilno navedeno, da so bili sporni predmeti (stoli) dne 12.6.2006 zarubljeni, tako da ponovni rubež ne prihaja v poštev. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za predlagano tretjo prodajo stolov ni zakonske podlage; 1. odst. 95. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je v tem pogledu jasen, saj določa, da če stvari ni bilo mogoče prodati niti na drugi dražbi, sodišče ustavi izvršbo. In ravno to se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru, po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila neuspešna prva javna dražba (29.11.2006), ko stvari niso bile prodane za ocenjeno vrednost, ravno tako pa tudi druga javna dražba (15.3.2007), na kateri so se stvari prodajale za tretjino ocenjene vrednosti. V obeh zapisnikih o javnih dražbah je navedeno, da je bila „dražba razglašena“, ni pa videti, da bi upnik imel takrat kakšne pripombe v zvezi z razglasitvijo dražbe. Izvršitelj razglasi javno dražbo na način, kot je naveden v 1. odst. 34. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Tam je med drugim navedeno, da lahko izvršitelj, na predlog upnika ali dolžnika, objavi oklic javne dražbe na stroške predlagatelja tudi v sredstvih javnega obveščanja. Upnik pa v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi takšen predlog podal. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.