Jedro

Z opravljenim vmesnim izvozno-tranzitnim postopkom ni mogoče spremeniti izvoznika oziroma prodajalca blaga. Tudi ustreznost listin ne spremeni ugotovitve, da blago kot tako ni bilo uvoženo z območja Trsta, saj dobavitelj, ki ima sicer sedež v Trstu, ni dejanski izvoznik blaga, ampak je to družba s sedežem v kraju, ki ni v obmejnem območju Trsta, kar je razvidno po sledljivosti blaga, kot izhaja iz vseh carinskih listin. Potrditev takšnega ravnanja z blagom pred sprostitvijo v prost promet pa bi pomenila neutemeljeno širitev uporabe Tržaškega sporazuma na druga območja oziroma ravnanje v nasprotju z namenom Tržaškega sporazuma.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je Generalni carinski urad, Sektor za preiskovalne zadeve, Oddelek za preiskovalne zadeve Sežana, na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 13/01 in 59/02, v nadaljevanju CZ) pri prejemniku blaga in upravičencu, družbi A. d.o.o.,(tožniku) naknadno preveril izpolnjevanje predpisanih pogojev za uveljavljanje oprostitev na podlagi liste D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu. Inšpekcijski pregled, ki je bil opravljen v prostorih tožnika se je (med drugim) nanašal na blago, deklarirano z deklaracijo št. ... z dne 16. 12. 2002, s priloženimi listinami ter ostalo dokumentacijo, ki je bilo sproščeno v prost promet v skladu z Listo D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu v letu 2002. Pri pregledu je bila prisotna tudi direktorica tožnika. Pri pregledu je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnik po navedeni carinski deklaraciji sprostil v prost promet 6 kolet (6.760 kosov v teži 1.519,03 kg) čokoladnih izdelkov tarifne oznake 1806 90 31 kombinirane nomenklature carinske tarife brez plačila carine na podlagi liste D Tržaškega sporazuma, 5. člena CZ in 2. člena Uredbe o izvajanju liste D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu ter potrdil o italijanskem poreklu blaga in odločbe Ministrstva za gospodarstvo RS z dne 10. 10. 2002. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so najprej navedene ugotovitve inšpekcijskega postopka glede carinskih postopkov v zvezi z navedenim tovorom čokoladnih izdelkov. Zaradi suma, da blago, ki je bilo sproščeno v prost promet, ne izpolnjuje vseh pogojev za brezcarinski uvoz, je Generalni carinski urad v skladu z Sporazumom o medsebojni upravni pomoči za preprečevanje, odkrivanje in zatiranje carinskih kršitev med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Italije (Uradni list RS, št. 16/02) od italijanske carinske službe prejel odgovor iz katerega je razvidno, da predmetno blago ni izstopilo iz Republike Italije iz maloobmejnega območja Trsta. S tem je prvostopni organ ugotovil, da blago, ki ga je prejel tožnik kot upravičenec in ga kupil od družbe B. iz Trsta, ni bilo izvoženo iz cone Trsta v skladu z listo D Tržaškega sporazuma. Oprostitev plačila carine se namreč lahko, v okviru sklenjenih sporazumov med SFRJ in Republiko Italijo o brezcarinski blagovni menjavi v okviru Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu z listama C in D z dne 25. 5. 1984 (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 8/89), uveljavlja le v primeru: če je blago po poreklu iz Italije in se uvaža iz območja Trsta, če je blago namenjeno za uporabo v obmejno cono Republike Slovenije na območju upravnih enot Koper, Sežana, Nova Gorica, Piran, Izola, Ilirska Bistrica, Ajdovščina, Idrija in Tolmin, ter če se plačilo uvoza izvrši preko avtonomnega računa. V 3. odstavku 2. člena Uredbe o izvajanju liste D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu (Uradni list RS, št. 13/97, 83/97, 6/99, 105/99, 121/00, 110/01 in 13/02, v nadaljevanju Uredba) je določeno, da blago, ki je oproščeno plačila carine in posebne uvozne dajatve ter sproščeno v prost promet, ostane pod carinskim nadzorom v skladu s 67. členom CZ. O ugotovitvah je bil dne 24. 9. 2004 izdelan zapisnik, po vloženih pripombah pa dne 22. 10. 2004 še dopolnilni zapisnik.

Po vročitvi zapisnikov pooblaščencu tožnika s strani Generalnega carinskega urada - Sektorja za preiskovalne zadeve, Oddelek za preiskovalne zadeve Sežana, je ta podal predlog za naknaden obračun carinskega dolga tožniku kot carinskemu dolžniku in zavezancu. Prvostopni organ je nato, po preučitvi predloga in vpogleda v originale deklaracij ugotovil, da je bilo za tožnika sproščeno v prost promet 6 kolet (6.760 kosov) v bruto masi 1.519,03 kg čokoladnih izdelkov v vrednosti 14.398,80 EUR. Pri tem je bil obračunan DDV po stopnji 8,5 % od davčne osnove 3.352.040,00 SIT v znesku 284.923,00 SIT. V navedeni deklaraciji je kot vrsta uvoza naveden maloobmejni promet in uveljavljena ugodnost iz 5. člena CZ, ki je veljal do 30. 4. 2004. Carina in druge uvozne dajatve ob uvozu pa niso bile obračunane, na podlagi Sporazuma med FLRJ in Republiko Italijo o lokalni izmenjavi med obmejnima področjema Trsta na eni strani in Buj, Kopra, Sežane in Nove Gorice na drugi strani (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 11/56, v nadaljevanju Tržaški sporazum) in Sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o brezcarinski blagovni menjavi okviru Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu z listama C in D (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 8/89), katerih nasledstvo je Republika Slovenija notificirala z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS, št. 40/92, Mednarodne pogodbe, št. 11/92). Pri tem podrobnejše pogoje določa Uredba. V tem primeru je bil kršen 1. člen Tržaškega sporazuma, saj blago iz navedene deklaracije, kot izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, ni bilo fizično izvoženo iz območja cone Trsta. Tako tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se lahko zahtevale in uveljavljale ugodnosti, ki izhajajo iz Tržaškega sporazuma. Glede na navedeno je bila tožniku obračunana carina po stopnji 27 % od carinske osnove 3.352.040,00 SIT v znesku 899.651,00 SIT, opravljen je bil poračun DDV v znesku 76.471,00 SIT in obračunane zamudne obresti od dneva sprostitve blaga v prost promet (16. 12. 2002) do dneva izdaje odločbe, od zneska 976.122,00 SIT v višini 347.519,00 SIT. Znesek, ki ga je moral tožnik plačati, je skupaj znašal 1.323.641,00 SIT.

Prvostopni organ nato še pojasni, da je v 105. členu Zakona o izvajanju carinskih predpisov evropske skupnosti (Uradni list RS št. 25/04) določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z Aktom o pristopu drugače določeno. Pojasni tudi, kdaj nastane carinski dolg (146. člen CZ) in kdaj mora upravičenec plačati carino glede na 154. člen CZ in Uredbo.

Ker se tožnik z odločitvijo prvostopnega organa ni strinjal, je vložil pritožbo, ki jo je drugostopni organ z odločbo št. DT 498-1-4/2005-6 z dne 14. 3. 2008 zavrnil. V obrazložitvi je drugostopni organ poudaril, da je bistvo spora v tem, ali je tožnik opravil uvoz na podlagi Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu z listama C in D. Uvoz po listi C in D je namreč namenjen le uporabnikom z obmejnih območij v okviru Tržaškega sporazuma. Pri tem pa je sodna praksa že potrdila, da mora biti izpolnjen pogoj, da se blago izvozi in proda iz obmejne cone Trsta. Zavrne tudi pritožbene ugovore glede kršitve postopka.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07, v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navaja, da je izrek izpodbijane odločbe nepopoln, nedoločen in nejasen. V izreku namreč ni ugotovitvenega dela o nezakonitem ravnanju s carinskim blagom, kar se z odločbo pravzaprav očita. Nadalje ni nobene ugotovitve o subjektivni odgovornosti carinskega dolžnika, kar pomeni, da je bil carinski zavezanec določen arbitrarno. Carinski organi pri preverjanju carinske deklaracije niso preverili podatkov, ki bi jih sicer morali po 66. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, v nadaljevanju ZUP). Ker se carinska deklaracija šteje za vlogo stranke, bi morali preveriti osebno ime zastopnika in pooblaščenca pravne osebe, hkrati pa ugotoviti fizično osebo pravne osebe, ki je bila navzoča pri pregledu blaga, v skladu s 3. odstavkom 53. člena CZ. Ker tega niso storili, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožeči stranki je očitana kršitev 1. odstavka 154. člena CZ v povezavi z b) točko l. odstavka 146. člena CZ, pri tem pa odločba ni obrazložena, saj ni opredeljen konkretni dejanski stan, ki bi bil izražen tudi v izreku odločbe. S tem je onemogočeno učinkovito pravno varstvo. Meni, da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, saj so vsi dokumenti, ki so bili predloženi v carinskem postopku, ustrezni. Tožeča stranka je zato izpolnila vse pogoje glede uvoza blaga po tedaj veljavnih mednarodnih aktih. Dobavitelj je imel namreč sedež na območju Trsta, blago je bilo italijanskega izvora, plačilo je bilo izvedeno na ustrezen način, blago pa je bilo namenjeno le uporabnikom z obmejnih območij, kar je bilo tudi realizirano. Zmotne so tudi ugotovitve, da so bili pravni subjekti, navedeni v zapisniku, direktni izvozniki-dobavitelji, saj je bila izvoznik vedno tržaška družba B. iz Trsta. Ugovarja tudi načinu ugotavljanja dejstev, saj inšpicirane osebe s strani carinskega urada niso bile opozorjene na to, da so zaslišane kot priče ali kot stranke. V zvezi z ugovorom nepravilne uporabe materialnega prava pa navaja, da sta CZ in Uredba protislovna. CZ namreč opredeljuje pojma „carinski zavezanec“ in „carinski dolžnik“, ki pa se ju ne da zamenjevati. Določba b) točke 1. odstavka 146. člena CZ pa govori le o „carinskem dolžniku“. Spregledano je tudi dejstvo, da je bil v CZ izraz „upravičenec“ nadomeščen z izrazom „imetnik dovoljenja“, Uredba pa še zmeraj uporablja izraz „carinski zavezanec-upravičenec“. Pri imetniku dovoljenja po CZ pa niti ne moremo govoriti o dovoljenju, izdanem po Uredbi. Na podlagi nezakonitega izenačevanja navedenih pojmov je prvostopni organ plačilo carinskega dolga neutemeljeno naložil tožeči stranki, s čimer je kršeno načelo demokratičnosti, načelo pravne države, načelo delitve oblasti, legalitetno načelo, pravica do učinkovitega sodnega varstva. Kršena je tudi določba 154. člena CZ. Kršena je bila tudi tožnikova pravica do učinkovite obrambe, saj bi bila ustna obravnava nujna za razjasnitev pomembnih dejstev. Poleg navedenega tožnik očita tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije zasliši predlagane priče in izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo spremeni tako, da postopek plačila carine ustavi. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in jih zavrača iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in odločbi drugostopnega organa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev carinskih organov pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je svojo odločitev obširno obrazložil drugostopni organ. Kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, se sodišče nanje, ne da bi jih ponavljalo tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Kot je navedel že drugostopni organ, je bistvo spora v obravnavani zadevi v tem, ali je tožeča stranka opravila uvoz predmetnega blaga v skladu s Tržaškim sporazumom in listo C in D, in sicer, ali je bilo blago uvoženo v Slovenijo z obmejnega območja Trsta. Po določbi 1. člena Tržaškega sporazuma je namreč lokalna trgovinska izmenjava, na katero se nanašajo določbe tega sporazuma tista, ki se bo opravljala med obmejnimi območji Trsta z ene strani in Buj, Kopra, Sežane in Nove Gorice z druge strani. To pomeni, da mora biti za pridobitev carinskih ugodnosti izpolnjen pogoj, da se blago dejansko izvozi in proda iz obmejne cone Trsta.

V obravnavani zadevi se presoja pravilnost uvoza blaga po carinski deklaraciji … z dne 16. 12. 2002, Izpostave Koper, ki je bila podlaga za naknadni obračun carinskih obveznosti v skupni višini 1.323.641,00 SIT. Iz listin v upravnih spisih izhaja, da gre za blago, ki je izstopilo iz Republike Slovenije po prehodnem skladiščenju v Luki Koper, kamor je prispelo po ponovnem izvozu iz skladišča družbe C. d.o.o., D.. Iz tranzitnih listin, ki so spremljale blago do carinskega skladiščenja v D. je razvidno, da je blago dobavil na carinsko območje Republike Slovenije prodajalec - izvoznik, družba E. s.p.a., Italija, ki ima sedež v F., kar ni na obmejnem območji Trsta. Navedene listine tako potrjujejo ugotovitev, da se je blago ob prijavi v postopek sprostitve v prost promet že nahajalo na carinskem območju Republike Slovenije. Tožeča stranka se v tožbi zgolj pavšalno sklicuje na nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj ugotovljenemu dejanskemu stanju niti ne ugovarja oziroma ne navaja nobenih dejstev ali predlaga dokazov, ki bi izkazovali, da je predmetno blago bilo dejansko izvoženo in prodano iz območja Trsta. Tožeča stranka namreč prejšnjega tranzita in skladiščenja blaga z ničemer ne zanika, niti ne ponuja dokazov, s katerimi bi to ovrgla. Iz listin v upravnih spisih, predvsem odgovora italijanskih carinskih organov z dne 14. 7. 2004 celo izhaja, da blago sploh ni prestopilo meje in se je ves čas nahajalo na carinskem območju Republike Slovenije. Z opravljenim vmesnim izvozno-tranzitnim postopkom pa ni mogoče spremeniti izvoznika oziroma prodajalca blaga. Tožeča stranka zmotno meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja podani z okoliščinami, na katere se sklicuje, in sicer, da so vse carinske listine ustrezne. Sama ustreznost listin še ne spremeni ugotovitve, da blago kot tako ni bilo uvoženo z območja Trsta, saj dobavitelj po sedaj obravnavani ECL, ki ima sicer sedež v Trstu, ni dejanski izvoznik predmetnega blaga. Dejanski pošiljatelj-izvoznik blaga je namreč, glede na njegovo sledljivost, kot izhaja iz vseh carinskih listin, družba E. s.p.a. s sedežem v F. (Piemonte), ki ni v obmejnem območju Trsta. Dejstva, da gre za isto blago pa tožeča stranka niti ne zanika. Potrditev takšnega ravnanja z blagom pred sprostitvijo v prost promet pa bi pomenila neutemeljeno širitev uporabe Tržaškega sporazuma na druga območja, oziroma ravnanje v nasprotju z namenom Tržaškega sporazuma. Glede na navedeno je bilo po presoji sodišča v postopku na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovljeno, da sporno blago ni bilo uvoženo skladno s pogoji Tržaškega sporazuma in zato ni bilo podlage za carinsko oprostitev po Listi C in D. Na podlagi Tržaškega sporazuma sprejeta Uredba o izvajanju liste D Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu (Uradni list RS, št. 13/97) v 1. in 2. točki 3. odstavka 6. člena določa, da mora upravičenec po tej uredbi plačati carino in posebno uvozno dajatev v skladu s carinskimi predpisi: če je blago odtujil, uporabljal, dal v uporabo izven območij upravnih enot iz 1. odstavka 4. člena te uredbe ali drugače kršil pogoje, v skladu s katerimi je pridobil in uveljavljal oprostitev iz 2. člena te uredbe; ali če je kršil pogoje, v skladu s katerimi je carinski organ za to blago dovolil zahtevano carinsko dovoljeno uporabo. V konkretni zadevi se zato, zaradi nezakonitega ravnanja z blagom, carinski dolg obračuna po točki a) 1. odstavka 154. člena CZ v zvezi z določbo b) točke 1. odstavka 146. člena CZ, ker je dolg nastal zaradi neizpolnitve enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena končne uporabe tega blaga. Pravilna je tudi odločitev, da se plačilo carinskega dolga naloži tožeči stranki, za katero ni sporno, da je upravičenka do uvoza blaga brez plačila carine in kot prejemnica blaga tudi vpisana v polje 8 carinske deklaracije. Kot je navedel že drugostopni organ gre za solidarno odgovornost, ki pa izhaja tudi iz že navedene določbe 3. odstavka 6. člena Uredbe, ki določa, da mora upravičenec plačati carino in dajatve, če gre za kršitve oziroma neizpolnjevanje predpisanih pogojev. Na tej podlagi je tožnik odgovoren za plačilo carinskega dolga torej je carinski dolžnik in zato po presoji sodišča niso utemeljeni očitki, da gre za določitev carinskega dolžnika brez ustrezne pravne podlage.

V izpodbijani dokončni odločbi je obrazloženo, na podlagi katerih dokazov je bilo dejansko stanje ugotovljeno, navedbe pa imajo podlago v upravnih spisih. Sodišče zato z dokazno oceno povsem soglaša. Ob pravilni ugotovitvi, da blago ni bilo izvoženo in prodano iz obmejne cone Trsta, je prvostopni organ utemeljeno štel, da je dolg nastal dne 16. 12. 2002, ko je bila sprejeta obravnavana carinska deklaracija. Glede na 146. člen CZ ima neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz navedenega carinskega postopka, za posledico carinski dolg, ki nastane v trenutku, ko bi morala biti obveznost izpolnjena. Na trenutek nastanka carinskega dolga, to je sprostitve blaga v prost promet dne 6. 3. 2001, pa se veže tudi začetek teka zastaralnega roka za odmero in za izterjavo carinskega dolga. Po določbi 4. odstavka 154. člena CZ se naknaden obračun po točki a) 1. odstavka tega člena opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga in torej zastaralni rok v času izdaje izpodbijane odločbe ni potekel. Ker so zamudne obresti obračunane na podlagi 5. odstavka 6. člena Uredbe, pa so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, ki se sklicujejo na Zakon o davčnem postopku glede obračuna zamudnih obresti.

Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ odločiti po opravljeni ustni obravnavi (154. člen ZUP). V konkretnem primeru namreč ni bilo udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi, izvedba ustne obravnave pa tudi po mnenju sodišča ne bi vplivala na razjasnitev stvari. Z ustno obravnavo se sicer res najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, vendar pa je tožeči stranki pred izdajo odločb bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo le-te, zato sta bili, po presoji sodišča, v konkretnih upravnih postopkih spoštovani načeli kontradiktornosti postopka in zaslišanja stranke, čeprav ustna obravnava ni bila opravljena. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi podatkov v upravnih spisih, pridobljenih v postopku naknadnega preverjanja carinske deklaracije (62. člen CZ), pri čemer pa ne izhaja, da bi bile z zaslišanjem prič kršene pravic strank v postopku. Kot je navedel že drugostopni organ, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ugovorov glede ugotovitev, ki izhajajo iz listin v upravnih spisih. Sodišče nadalje ugotavlja, da izrek odločbe prve stopnje vsebuje v skladu z določbo 213. člena ZUP navedbo carinskega dolžnika, višino obveznosti ter rok plačila. Za navajanje posebnega ugotovitvenega dela s povzetimi dejanskimi ugotovitvami pa v navedeni določbi ZUP, ob upoštevanju 214. člena ZUP, ni podlage. Ugotovitev dejanskega stanja ni stvar izreka odločbe, saj se v skladu z določbo 214. člena ZUP ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerega je le-to oprto, navedejo v obrazložitvi odločbe.

Ob upoštevanju dejstva, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, so, po presoji sodišča ostale tudi navedbe glede kršitve Ustave RS neizkazane in pravno neutemeljene. Ostale tožbene navedbe sodišče zavrača kot pavšalne in neobrazložene. Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena in je zato tožbo, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožbenemu predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji, ki jih za tovrstno odločanje v 65. členu določa ZUS-1, niso izpolnjeni.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.