Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbami ZZ in Statuta tožene stranke za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je sklep o razrešitvi tožnice z mesta v.d. direktorice nezakonit. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. V postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju je treba upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijani sklep o razrešitvi tožnice nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti njegovega preizkusa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se kot nezakonita razveljavita sklep sveta toženke o razrešitvi tožnice s funkcije vršilke dolžnosti direktorice toženke št. ... z dne 16. 7. 2014 (I. točka izreka) in obvestilo sveta toženke z dne 16. 7. 2014 o prenehanju delovnega razmerja tožnici (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 16. 7. 2014, ampak je trajalo do 9. 11. 2014 (III. točka izreka) in tožnici od 16. 7. 2014 do 9. 11. 2014 priznalo delovno razmerje (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od 16. 7. 2014 do 9. 11. 2014 prijaviti v obvezna zavarovanja, obračunati nadomestilo plače in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni (V. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v višini 1.932,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da tožnica nadaljuje delovno razmerje na delovnem mestu vršilka dolžnosti direktorice tožene stranke do izteka obdobja, za katerega je bila imenovana na to delovno mesto, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2013 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 9. 2014, in da je tožena stranka dolžna s tožnico ponovno vzpostaviti delovno razmerje in ji plačati prikrajšanje pri plači za čas nezakonite razrešitve in prenehanja delovnega razmerja.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži povrnitev vseh stroškov, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila dolžna navesti razloge za razrešitev tožnice s položaja vršilke dolžnosti direktorja, medtem ko ni dolžna pojasnjevati, zakaj uporabo konkretne pravne podlage. Navaja, da za razrešitev vršilca dolžnosti direktorja zavoda ni potrebno soglasje ustanovitelja. Po stališču sodne prakse pa tudi v primeru, ko bi bil sklep o razrešitvi res nezakonit, tožnica ne bi imela pravice zahtevati vrnitve na funkcijo. Sodišče bi lahko zgolj ugotovilo nezakonitost sklepa, a takega zahtevka tožnica ni postavila, zato bi sodišče moralo zavreči oziroma zavrniti I. točko tožbenega zahtevka. V. točka izreka izpodbijane sodbe je nesklepčna in neizvršljiva. Tožnica je prekludirana s svojimi navedbami, podanimi v okviru svoji pripravljalnih vlog z dne 8. 4. 2015 in 14. 5. 2015. Navaja, da dejstvo razrešitve predstavlja utemeljen razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ter onemogoča nadaljevanje dela tožnice pri toženi stranki. Prvostopno sodišče je napravilo pavšalen zaključek, da zaradi pomanjkljivosti glede vsebine, oblike in postopka, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bi bila zakonita, pri čemer ni pojasnilo, katere določbe postopka naj bi bile kršene. Tožnica v okviru podanega zahtevka ne uveljavlja morebitne nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, zato sodišče tega ne bi smelo ugotoviti in toženi stranki tudi ne naložiti v plačilo nadomestilo bruto plače. Tožena stranka izpodbija tudi zaključek sodišča, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi neobrazloženosti. Zakonodaja ne zahteva, da bi moral organ, pristojen za odločanje o razrešitvi direktorja zavoda, slednjega pred tako razrešitvijo seznaniti z razlogi zanjo ter mu omogočiti zagovor v roku, ki naj ne bi smel biti krajši od treh delovnih dni. Tožnica je sicer za pripravo ustreznih odgovorov na očitke ter za dopolnitev odgovorov imela skupaj 15 dni časa. Glede razrešitve (v.d.) direktorja zavoda se ne morejo uporabiti določbe ZDR-1, saj ta ne vsebuje določb glede opredeljenega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi v pritožbi zatrjevanih ne. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb Zakona o Zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991 in spremembe; ZZ) in Statuta tožene stranke ugotovilo, da bi biti moralo k razrešitvi tožnice podano tudi soglasje Vlade RS. Glede na tako zavzeto stališče (ki je sicer pravilno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo z navedbami tožene stranke, da soglasje ustanovitelja predstavlja samo glasovanje predstavnikov ustanovitelja v svetu tožene stranke. Prav tako se utemeljeno ni ukvarjalo z navedbami o tem, da tožena stranka tudi v postopku imenovanja ni razpolagala s soglasjem ustanovitelja, saj to za konkretni postopek ni relevantno. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana niti v delu, ko je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke z dne 16. 7. 2014. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 313/2007 in opozarja, da bi moral biti zahtevek na razveljavitev sklepa zavrnjen. V navedeni zadevi je bil namreč postavljen drugačen zahtevek, saj je tožeča stranka zahtevala razveljavitev sklepa o razrešitvi in vrnitev na funkcijo. V obravnavani zadevi pa je tožnica umaknila zahtevek za vrnitev na funkcijo in zahtevala le še razveljavitev sklepa zaradi nezakonitosti. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila V. točka izreka sodbe neizvršljiva. Tožena stranka za pritožbo iz takega razloga niti nima pravnega interesa. Pravni interes (korist) predstavlja možnost, da stranka z uveljavljanim pravnim sredstvom doseže zase ugodnejši pravni položaj, kot ga ima. V primeru, da bi bil navedeni del izreka dejansko neizvršljiv, tožena stranka s pritožbo zase ne bi mogla doseči ugodnejšega pravnega položaja, saj bi pravni interes za popravo takšne nepravilnosti imela le tožnica, ki pa se zoper takšen izrek ni pritožila. Tožena stranka pa brez uspeha uveljavlja kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi v delu odločitve o tem, da sodišče prve stopnje za postopek zagovora pred razrešitvijo ne bi smelo uporabiti določbe ZDR-1. Gre za delavca s funkcijo direktorja zavoda, ki je v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato se smiselno uporabljajo določbe 85. člena ZDR-1 o zagovoru, kar je vprašanje uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi utemeljeno upoštevalo tudi navedbe iz vloge tožeče stranke z dne 8. 4. 2015, ki je bila sodišču posredovana pravočasno in v skladu z rokom, ki ga je tožnici postavilo sodišče prve stopnje na naroku dne 6. 3. 2015 ter z obvestilom z dne 23. 3. 2015. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do tega, da naj bi bila dejstva iz vloge tožene stranke z dne 23. 3. 2015 neprerekana s strani tožnice. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz navedene vloge ne izhajajo trditve tožene stranke, temveč le njena interpretiranja oz. sklepanja o tem, kaj naj bi iz tožničinega zahtevka izhajalo. Teh pa tožnica ni bila dolžna prerekati. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja opredelilo do vseh bistvenih okoliščin - ob navajanju relevantne pravne podlage in dokazov je zavzelo (pravilno) stališče, da sama razrešitev direktorja še ne pomeni avtomatsko tudi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar bi tožena stranka morala tožnici odpovedati pogodbo o zaposlitvi v obliki redne oziroma izredne odpovedi. Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo vzroka nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno razveljavilo obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, saj je ta dokument edini, ki ga je tožnica v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja sploh prejela in v zvezi z njim tudi zahtevala sodno varstvo. Tudi v zvezi s pripadajočimi nadomestili plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje podalo zadostne in jasne razloge. Ni kršilo načela kontradiktornosti in tudi ni storilo kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo zaslišanje A.A., ki naj bi izpovedal o tem, da bi lahko bila tožnici po razrešitvi ponujena pogodba za delovno mesto strokovni sodelavec VII/2. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, so takšne trditve in dokazni predlogi v zvezi z njimi brezpredmetni, saj do ponudbe (še manj pa podpisa) take pogodbe ni prišlo. Zato je lahko relevantna le plača po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje predsednice sveta tožene stranke, saj njeno zaslišanje ne bi moglo sanirati neobrazloženosti sklepa o razrešitvi. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z argumenti sodišča prve stopnje, zakaj bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 6. 3. 2015 sklenilo, da bo, v kolikor ne bo prišlo do sporazuma in sklenitve sodne poravnave, o zadevi odločilo v odsotnosti strank. Temu tožena stranka na naroku ni nasprotovala. Skladno z 286 b. členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka je po naroku dne 6.3.2015 sodišču predložila še dve pripravljalni vlogi, v kateri zatrjevane kršitve (ki sicer ni utemeljena) ni uveljavljala, zato jo v pritožbi uveljavlja prepozno.

9. Tožnica je umaknila zahtevek na vrnitev na delovno mesto v.d. direktorice tožene stranke do 9. 11. 2014, zato je sodišče prve stopnje odločalo le še o (ne)zakonitosti sklepa o razrešitvi z dne 16. 7. 2014 ter obvestila tožene stranke tožnici z dne 16. 7. 2014 ter o obstoju delovnega razmerja v času med 16. 7. 2014 do 9. 11. 2014 z vsemi pripadajočimi pravicami. Sodišče prve stopnje je pravilno razveljavilo obvestilo tožene stranke z dne 16. 7. 2014, saj je bila tožena stranka dejansko s tem obvestilom obveščena o dejstvu in dnevu prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, zaradi česar ga je utemeljeno štela za (sicer nepravilno) odpoved in zoper njega uveljavljala sodno varstvo.

10. Predčasna razrešitev tožnice z mesta v.d. direktorice ne pomeni samodejnega prenehanja delovnega razmerja. Navedeno namreč med strankama ni bilo dogovorjeno. Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto v.d. direktorice tožene stranke je bila sklenjena za določen čas do imenovanja direktorja na podlagi razpisa, vendar najdlje z dobo enega leta. Ker se ni izpolnil noben izmed navedenih razlogov, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožničino delovno razmerje lahko prenehalo na podlagi sporazuma ali (redne oziroma izredne) odpovedi. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da razrešitev predstavlja utemeljen razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, vendar bi za to moral biti izpeljan postopek odpovedi skladno z ZDR-1 ali pa bi stranki morali skleniti sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izvedla posebnega postopka odpovedi (redne ali izredne) skladno z določbami ZDR-1. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je dokument z dne 18. 7. 2014 šteti za sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je tega dne prejela obvestilo o prenehanju delovnega razmerja in hkrati podpisala tudi navedeni dokument, v katerem sta stranki navedli, da je toženi stranki delovno razmerje (že) prenehalo, zaradi česar sta ugotovili število dni neizkoriščenega letnega dopusta in višek ur. Navedeni dogovor je bil torej podpisan 3 dni po prenehanju tožničinega delovnega razmerja, zato ga ne gre šteti kot dogovor, na podlagi katerega bi šele prenehalo delovno razmerje. Dejstvo, da je tožnica ta dogovor, ki se nanaša na preostanek dopusta in višek ur, podpisala, ne pomeni, da se je strinjala s prenehanjem delovnega razmerja. Nenazadnje je v zakonskem roku vložila predmetno tožbo na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

11. Pravilna je pritožbena navedba, da tožena stranka ni bila dolžna pojasnjevati, zakaj je uporabila konkretno pravno podlago in za postopek razrešitve v.d. direktorja uporabila določbe, ki se nanašajo na direktorja zavoda. Po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka sicer uporabila pravilno pravno podlago, saj je glede na umeščenost določbe o vršilcu dolžnosti direktorja v ZZ (v poglavje o direktorju) ter jezikovno in namensko razlago te funkcije jasno, da ima vršilec dolžnosti direktorja enake pravice in dolžnosti kot direktor, razlika je le, da nima mandata. Glede na navedeno tudi za razreševanje v.d. direktorja veljajo enake določbe kot za direktorja. Zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala pojasniti uporabo konkretne pravne podlage za postopek razrešitve tožnice pa ne vpliva na drugačno odločitev v predmetni zadevi, saj je nezakonitost sklepa o razrešitvi ugotovljena iz drugega razloga, kot bo razvidno v nadaljevanju.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo Zakon o zavodih in določbe Statuta tožene stranke v zvezi s pristojnostjo za razreševanje direktorja ter zavzelo materialnopravno pravilno stališče, da je za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Iz 32. člena ZZ izhaja, da direktorja razrešuje ustanovitelj, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi za to pooblaščen svet zavoda. V primeru, ko je za razrešitev pooblaščen svet zavoda, pa daje k razrešitvi ustanovitelj soglasje, če ni z zakonom drugače določeno. Iz 2. člena Statuta tožene stranke izhaja, da je ustanovitelj tožene stranke Republika Slovenija, ustanoviteljske pravice in dolžnosti pa izvršuje Vlada RS. Iz 11. in 13. člena pa izrecno izhaja, da svet tožene stranke razrešuje direktorja v soglasju z ustanoviteljem oz. Vlade RS. V postopku razrešitve tožnice kot v.d. direktorice Vlada RS nesporno ni podala soglasja k razrešitvi, zato je sklep o razrešitvi nezakonit. Pri tem ni pomembno, da je tožena stranka pri razrešitvi upoštevala (očitno nepravilno) mnenje Vlade RS za zakonodajo o tem, da glede razrešitve v.d. direktorja ni potrebno nikogaršnje soglasje. Nepravilna in v nasprotju z določbami 11. in 13. člena Statuta pa je tudi pritožbena navedba, da soglasje ustanovitelja k razrešitvi predstavlja glasovanje predstavnikov ustanovitelja v zavodu tožene stranke. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je sklep o razrešitvi nezakonit. 13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da je potrebno v postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost nedvomno njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Pavšalni zapis tožene stranke, da je tožnica kršila ZDR-1 in ni izvajala sklepov sveta tožene stranke, ne zadostuje. Tudi sklicevanje tožene stranke na t.i. obširno obrazložitev očitanih kršitev, ki naj bi jih tožnica prejela z gradivom k seji sveta tožene stranke in ji je bilo na seji sveta tudi predstavljeno, ne izpolni standarda obrazloženosti, ki se zahteva v tovrstnih odločbah. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla niti datuma seje, pri čemer je bilo ugotovljeno, da se je o tožničini razrešitvi razpravljalo vsaj na dveh sejah. Glede na navedeno je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti preizkusa, kakor je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

14. Sodišče prve stopnje pa ni pravilno zaključilo, da bi bilo potrebno za celoten postopek razrešitve tožnice smiselno uporabiti določbe ZDR-1, saj to iz ZZ, ki določa postopek razrešitve direktorja (in s tem v.d. direktorja), ne izhaja. ZZ v 3. odstavku 38. člena določa, da mora pristojni organ s sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. To pa je bilo tožnici nedvomno zagotovljeno. Tožnica je 30. 6. 2014 po elektronski pošti prejela vabilo na 3. izredno sejo sveta tožene stranke, na kateri se je ugotavljalo odgovornost in odločanje o razrešitvi tožnice kot v.d. direktorice toženke. Z vabilom je prejela tudi obrazložitev očitanih kršitev ter poziv, da lahko do seje poda pisni odgovor oziroma ustni zagovor na sami seji. Tožnica je na seji, dne 2. 7. 2015, podala tako pisni kot tudi ustni zagovor. Nadalje je bila vabljena tudi na 9. redno sejo sveta tožene stranke dne 15. 7. 2014, kjer je bil sprejet sklep o njeni razrešitvi. Skupaj z vabilom je tožnica prejela tudi končno obrazložitev očitkov, na katero pa ni odgovorila, prav tako se seje 15.7.2014 ni udeležila. Pravilna je pritožbena navedba da ZZ ne predpisuje časovnega termina za izjavo direktorja pred njegovo razrešitvijo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo tudi, da bi morala tožena stranka tožnici izdati opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi oz. razrešitve iz 85. člena ZDR-1, saj za (smiselno) uporabo teh določb ni imelo podlage. Navedene ugotovitve pa ne vplivajo na drugačno odločitev v konkretnem primeru, saj je bila nezakonitost izpodbijanega sklepa ugotovljena na drugih podlagah, kot je razvidno iz gornje obrazložitve predmetne sodbe.

15. Ker v izpodbijani sodbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), skladno s katero tožena stranka sama krije stroške postopka ne glede na izid.