Jedro

Družbenikova upravljalska pravica, udejanjena na skupščini, ni absolutna. Omejena je v tistih primerih, ko v koliziji interesov družbe in družbenika obstaja možnost, da bodo družbenika na skupščini pri uresničevanju glasovalne pravice vodile njegove lastne koristi, ne pa koristi družbe.

Šele s sklepom skupščine o določitvi nagrade direktorju družbe se je vzpostavilo dolžniško upniško razmerje med družbo in njenim direktorjem, na eni strani terjatev direktorja, na drugi pa obveznost družbe, da mu na podlagi sklepa skupščine to nagrado izroči s prenosom lastnih poslovnih deležev. Zato ne more biti dvoma, da ima izpodbijani sklep vse atribute obligacijskega pravnega posla, ne pa narave korporacijsko pravnega in da gre torej za situacijo, ko je po samem zakonu glasovalna pravica S. Š. kot družbenika, istočasno pa tudi direktorja družbe, izključena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep, sprejet pod tč. 4. tožene stranke z dne 21.8.2009, ki se glasi: „ Direktorju se nameni nagrada s prenosom lastnih deležev družbe S. D. d.o.o. v višini 5 % osnovnega kapitala družbe, za kar se sklene pogodba o prenosu poslovnih deležev med družbo in direktorjem. Za podpis pogodbe s strani družbe se pooblasti družbenika M. D.“ razveljavi, v IV. točki izreka pa tako, da se zavrne predlog tožene stranke za povračilo pravdnih stroškov.

Pritožbi zoper II. točko izreka se ugodi in se v tem delu sodba razveljavi.

Pritožba zoper sklep (III. točka izreka) se zavrže. Predlog tožeče stranke za povračilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 21.8.2009, sprejetega pod tč. 4., po katerem se direktorju nameni nagrada s prenosom lastnih deležev družbe S. D. d.o.o., v višini 5 % osnovnega kapitala družbe, za kar se sklene pogodba o prenosu poslovnih deležev med družbo in direktorjem, za podpis pogodbe s strani družbe pa se pooblasti družbenika M. D. (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti navedenega sklepa skupščine (II. točka izreka). S sklepom je predlog za zavarovanje terjatve z začasno odredbo zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (IV. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in smiselno predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku, v primeru razveljavitve sodbe pa tudi razveljavitev sklepa o zavrnitvi predlagane začasne odredbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

Tožeča stranka je primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 21.8.2009 pod tč. 4. utemeljevala na več pravnih podlagah in sicer na določbi 2. točke 1. odstavka 395. člena ZGD-1 in na 3. odstavku 395. člena ZGD-1. Navedla je, da je na skupščini družbe S. D. d.o.o. za izpodbijani sklep glasoval kot družbenik tudi S. Š., ki je istočasno tudi edini direktor družbe, katerega glasovalna pravica pa bi morala biti glede na vsebino izpodbijanega sklepa skupščine skladno s 3. odstavkom 506. člena ZGD-1 izključena. Ker je glasovanje Š. na skupščini odločilno prispevalo k sprejetju izpodbijanega sklepa, je torej potrditvah tožeče stranke podan izpodbojni razlog po 2. točki 1. odstavka 395. člena ZGD-1. Navajala je tudi dejstvo v prid uporabi 3. odstavka 395. člena ZGD-1. Med pravdnima strankama ni sporno, da ima tožnik v družbi 32,49 % poslovni delež, S. Š. 44,53 % poslovni delež, družba lastni poslovni delež v višini 9,9995 % celotnega kapitala, preostale poslovne deleže pa večje število manjših družbenikov. Ker družba z lastnimi deleži nima glasovalnih pravic, je na skupščini glasovalo 87,722 % kapitala družbenikov z (dodeljeno) glasovalno pravico, sklep pa je bil izglasovan z 58,84 % na skupščini zastopanega osnovnega kapitala družbe, S. Š. pa je na skupščini glasoval s 56,63 % zastopanega kapitala in je torej za sprejem izpodbijanega sklepa zadoščalo že zgolj njegovo glasovanje.

Ker navedeno dejansko sanje o velikosti deleža glasovalnih pravic družbenika Š. in deležev na skupščini zastopanega osnovnega kapitala družbe ni sporno, je bila za presojo utemeljenosti izpodbijanja sklepa skupščine po 2. točki 1. odstavka 395. člena ZGD-1 odločilna le materialnopravna presoja 3. odstavka 506. člena ZGD-1, torej odgovor na vprašanje, ali bi moral biti družbenik Š. pri glasovanju o 4. točki sklepa skupščine izključen.

Po 3. odstavku 506. člena ZGD-1 družbenik, če se sklep skupščine nanaša na pravni posel s tem družbenikom, ne more glasovati v tej zadevi in tudi ne uresničevati glasovalne pravice za drugega. Citirano določilo torej izključuje uresničevanje družbenikove upravljalske pravice na skupščini družbe. Njegova upravljalska pravica, udejanjena na skupščini, torej ni absolutna. Omejena je v tistih primerih, ko v koliziji interesov družbe in družbenika obstaja možnost, da bodo družbenika na skupščini pri uresničevanju glasovalne pravice vodile njegove lastne koristi, ne pa koristi družbe, na kar pravilno opozarja pritožnik. Da gre pri vsebini 4. točke sklepa skupščine, s katerim je bila direktorju družbe določena nagrada s prenosom lastnih deležev družbe v višini 5 % osnovnega kapitala družbe za kolizijo interesov med družbo in direktorjem in da so se organi upravljanja družbe tega zavedali, pa posredno izhaja tudi iz nadaljnje vsebine sklepa, s katerim je skupščina za podpis pogodbe o prenosu poslovnih deležev med družbo in direktorjem s strani družbe pooblastila družbenika M. D..

Šele s sklepom skupščine o določitvi nagrade direktorju družbe se je vzpostavilo dolžniško upniško razmerje med družbo in njenim direktorjem, na eni strani terjatev direktorja, na drugi pa obveznost družbe, da mu na podlagi sklepa skupščine to nagrado izroči s prenosom lastnih poslovnih deležev. Zato po presoji pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da ima izpodbijani sklep vse atribute obligacijskega pravnega posla, ne pa narave korporacijsko pravnega in da gre torej za situacijo, ko je po samem zakonu (3. odstavek 506. člena ZGD-1) glasovalna pravica S. Š. kot družbenika, istočasno pa tudi direktorja družbe, izključena.

Na drugačno presojo ne vpliva niti določba 2. odstavka 504. člena ZGD-1, po kateri se določbe 505. do 510. člena tega zakona uporabljajo subsidiarno, torej le v primeru, če družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da družbena pogodba v 8. poglavju vsebuje določbe o upravljanju in da je po njenih določilih za urejanje odnosov med direktorjem in družbo pristojna skupščina, vendar družbena pogodba nima določb o izključitvi ali omejitvi glasovalne pravice družbenika (ali družbe iz lastnih deležev). Ker tega vprašanja družbena pogodba ne ureja, je na mestu uporaba 3. odstavka 506. člena ZGD-1 (o izključitvi glasovalne pravice družbenika), kot tudi uporaba 4. odstavka 506. člena ZGD-1 (o izključitvi kakršnihkoli, torej tudi glasovalnih pravic družbe iz lastnih deležev). Uporaba 4. odstavka 506. člena ZGD-1 za toženo stranko ni sporna, čeprav bi bila ob jezikovni razlagi 2. odstavka 504. člena ZGD-1 in toženkini razlagi tega določila, ki mu je v celoti sledilo prvostopenjsko sodišče, izključena tudi uporaba 4. odstavka 506. člena ZGD-1, čim družbena pogodba vsebuje (kakršnekoli) določbe o upravljanju družbe. Tako se pokaže, da bi morala biti ob izpolnjenih predpostavkah iz 3. odstavka 506. člena ZGD-1, ki jih je pritožbeno sodišče obrazložilo zgoraj, glasovalna pravica družbenika S. Š. pri glasovanju o 4. točki sklepa skupščine izključena.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil Š. na skupščini udeležen kar s 56,41 % glasov vseh na njej udeleženih družbenikov, izpodbijani sklep pa je bil sprejet ob neopravičenem upoštevanju glasovanja Š. z 58,84 % glasov na skupščini zastopanega kapitala. Ker je bil tožnik z 41,16 % na skupščini zastopanega kapitala proti sprejemu sklepa je evidentno, da ob neupoštevanju glasovanja Š. izpodbijani sklep na skupščini ne bi bil sprejet s potrebno večino glasov preostalih, za glasovanje upravičenih družbenikov. Ni dvoma, da je v taki situaciji izpolnjen izpodbojni razlog iz 2. točke 1. dostavka 395. člena ZGD-1. Že na tej podlagi je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 21.8.2009 pod tč. 4. ugodilo in v posledici spremenilo tudi IV. točko izreka tako, da je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povračilo pravdnih stroškov (358. člen ZPP), ne da bi presojalo tudi pritožbene navedbe o obstoju izpodbojnega razloga po 3. odstavku 395. člena ZGD-1. V posledici ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku pa je odpadla podlaga za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti navedenega sklepa skupščine (3. odstavek 182. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavilo (354. člen ZPP).

Pritožba zoper sklep ni dopustna.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje uveljavljane nedenarne terjatve (III. točka izreka). Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe z veljavnostjo do pravnomočnega zaključka predmetnega spora. Ker je o tožbenem zahtevku pravnomočno odločeno že s spremembo prvostopenjske sodbe po pritožbi tožnika, tožnik pa je časovno veljavnost predlagane začasne odredbe omejil do pravnomočnega zaključka spora, se pokaže, da pravnega interesa za začasno odredbo po pravnomočnosti odločitve o njegovem tožbenem zahtevku nima. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo zoper sklep na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s 4. odstavkom 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Sprememba sodbe bi po 2. odstavku 165. člena ZPP narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, bi ji šlo glede na 1. odstavek 154. člena ZPP povračilo pravdnih stroškov, ki pa jih ni opredelila skladno z določili ZST-1 in ZOdvT, saj jih je specificirala po ZST in zahtevala povračilo sodne takse za tožbo, ki v veljavnem ZST-1 nima podlage, nagrado pooblaščencu pa za opravila po OT, in jih ovrednotila po točkah, čeprav se je postopek začel že v času veljavnosti ZOdvT, ki vrednotenje odvetniškega dela ne določa več v točkah, niti ni več veljavne vrednosti odvetniške točke in ga torej niti zneskovno ni opredelila. Tako opredeljen zahtevek tožeče stranke nima podlage v materialnem pravu. Pritožbeno sodišče je zato zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka zavrnilo.