Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca, s katero je bilo odločeno, da tožnik kot invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno nima pravice do delne invalidske pokojnine, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zavarovanec pridobi to pravico z dnem, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji, neodvisno od izvršitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Pričetek dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu je bistven za izplačevanje delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2010 in št. ... z dne 23. 2. 2011 in da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 320,00 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožena stranka odločila v njegovo škodo. Tožnik je namreč pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo vložil zgolj zaradi nestrinjanja glede višine odmerjene pokojnine. Tožena stranka pa mu je z drugostopenjsko odločbo odvzela že pridobljeno pravico. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku, ko je na zaslišanju izpovedal, da ni opravljal delo, kjer bi pri delu dvigoval roke nad višino ramen in v prisilni drži, to pa iz razloga, ker naj bi imel interes v postopku. Sodišče je upoštevalo le delovno dokumentacijo. Tožnik je prepričan, da sodišče ni imelo nobenega razloga, da njegovi izpovedbi ne bi verjelo. Razen tega sodišče tudi ni izvedlo drugih dokazov, sploh glede poizvedb in zaslišanja tožnikovega delodajalca. Tožnik je od 1. 1. 2010 odpravljal delo skladno z določenimi omejitvami. Glede na njegovo zdravstveno stanje dela, ki je povezano z dvigovanjem rok nad višino ramen in delo v prisilni drži, niti ne bi mogel opravljati. Prav tako sodišče naj ne bi verjelo izjavi delodajalca z dne 25. 11. 2010, ko je toženi stranki sporočil, da se sporni del pogodbe ni realiziral in da tožnik opravlja delo skladno s preostalo delazmožnostjo. Ker glede tega tudi ni zaslišalo predstavnika delodajalca, kot je bilo predlagano, posledično ni pravilno in zakonito ter popolno ugotovilo resničnega dejanskega stanja. Tožnik dodatno prilaga izjavo delodajalca z dne 23. 3. 2012, ki je bila posredovana tožnikovemu pooblaščencu in iz katere izhaja, da je pri zapisu v formularju prišlo do pomote ter da tožena stranka (pravilno: delodajalec) od tožnika ni nikoli zahteval, da bi opravljal delo, ki ga ne zmore oziroma ne sme. Poprava formularja je bila posredovana toženi stranki 21. 12. 2010, kar vse pa je tožena stranka očitno zatajila in tega sodišču niti ni predložila. Če bi sodišče zaslišalo zakonito zastopnico tožnikovega delodajalca bi se razčistila celotna zadeva ter bi se ugotovilo, da tožnik opravlja delo z vsemi omejitvami kot izhaja iz sodbe Psp 547/2009. Sodišče tudi ne more predvideti, kakšna bo izpoved delodajalca, razen tega tudi ni navedlo, katero delo naj bi bilo neustrezno oziroma kaj je narobe z njegovim dejanskim delom. Pomembno je dejansko delo ne pa obrazec DD-1, na katerega je očitno svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje. Nenazadnje je bil navedeni obrazec ustrezno popravljen in posredovan toženi stranki, kar je razvidno iz priložene izjave delodajalca. Dokazi so bili predlagani pravočasno, njihova izvedba pa je potrebna, da se ugotovi resnično in popolno dejansko stanje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi česar je tudi sama odločitev preuranjena.

Tožena stranka je s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 4. 2010 tožniku, delovnemu invalidu II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznala pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 224,01 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje. Z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 2. 2011 pa je pritožbi zoper sklep št. ... z dne 10. 11. 2010, s katerim je bila pritožba kot prepozno vložena zavržena, ugodilo in pritožbo zoper odločbo št. ... z dne 8. 4. 2010 vzelo v obravnavo. V reviziji je odločbo št. ... z dne 8. 4. 2010 spremenilo tako, da glasi: „Zavarovanec, delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine. Sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe“.

V zadevi je sporno ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine, nadalje, če jo ima, od kdaj dalje se mu izplačuje ter v kakšni višini.

Iz dokumentacije v upravnem spisu in kar očitno med strankama tudi ni sporno izhaja, da je bil tožnik s sodbo Ps 2120/2007 z dne 14. 5. 2009 v zvezi s sodbo Psp 547/2009 z dne 3. 12. 2009 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti od 17. 1. 2007 dalje zaradi bolezni. Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno. Toženi stranki je bilo naloženo, da o pravici in višini izplačevanja delne invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo. Že v sodbi Psp 547/2009 z dne 3. 12. 2009 je bilo opozorjeno, da zavarovanec pridobi pravico do delne invalidske pokojnine, ko so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji do delne invalidske pokojnine, medtem, ko se le-ta izplačuje, ko so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in se mu odmeri v skladu s pogoji, določenimi v 93. členu ZPIZ-1. Sam obstoj pravice do delne invalidske pokojnine tako ni odvisen od izvršitve pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki ustreza delovni zmožnosti zavarovanca. Vse to pa pomeni, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, kajti priznanje same pravice do delne invalidske pokojnine ni odvisno od vprašanja ali je tožnik pričel delati s krajšim delovnim časom od polnega z določenimi omejitvami skladno z ugotovljeno delovno zmožnostjo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo zahtevek za odpravo drugostopenjske odločbe tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine, tudi samo nepravilno uporabilo materialno pravo. Stališče v zvezi s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine ter izplačevanjem je v več zadevah zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V zadevi VIII Ips 162/2010 z dne 21. 11. 2011 tako poudarja, da iz ZPIZ-1 izhaja ločevanje med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti s pogoji za pridobitev teh pravic (datume pridobitev, trajanje pravic) in izplačevanjem ter s tem „dejansko realizacijo“ le-teh. Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine še ne pomeni avtomatično pričetka njenega izplačevanja. Za izplačevanje morajo biti izpolnjeni pogoji določeni v 159. členu ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da se delna invalidska pokojnina odmerjena po prvi alinei tretjega odstavka 93. člena zakona izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Glede tega pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno razčistilo dejansko stanje in je zato tudi odločitev preuranjena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče kot bistveno za razsojo v zadevi upoštevalo opis dela na obrazcu DD-1, s tem da nadalje navaja, da se je samo prepričalo, da delo, kot je opisano dne 1. 3. 2010, 27. 7. 2010 in 21. 12. 2010 ni drugo ustrezno delo, kot naj bi to pravilno ugotovila tudi tožena stranka v dopolnilnih izvedenskih mnenjih dne 4. 3. 2010, 23. 7. 2010 in 28. 1. 2011. Že posredovanje več različnih opisov dela kaže na to, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagani dokaz, torej zaslišati predstavnika delodajalca. Tožnik in njegov delodajalec sta sklenila pogodbo o zaposlitvi, v kateri je izrecno citirana tudi sodba sodišča Ps 2120/2007 z dne 14. 5. 2009. Iz točke 3, 1. člena izhaja, da stranki usklajujeta pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 6. 2008 z omejitvami pri delu, ki jih ima delavec po prej citirani sodbi z dne 14. 5. 2009. V spisu je opis delovnega mesta, ki ga je tožena stranka prejela 1. 3. 2010 in iz katerega v 1. točki izhaja, da gre za opis delovnega mesta, na katerem je bil zavarovanec (tožnik) razporejen. Pravilno bi morala biti označena točka c, kar pomeni, da bi moral biti toženi stranki posredovan opis delovnega mesta, na katerega je (bo) zavarovanec razporejen po nastanku invalidnosti. Tožnik naj bi bil sicer s tem opisom seznanjen (obkrožena je beseda DA), vendar pa ni razviden datum, kdaj je bil napravljen opis delovnega mesta. Dne 15. 4. 2010 je bila s strani delodajalca toženi stranki posredovana nova pogodba o zaposlitvi, s tem da iz sprejemnega dopisa izhaja, da so bile upoštevane omejitve iz sodbe. Na poziv tožene stranke je bil posredovan nov opis delovnega mesta, ki ga je tožena stranka prejela 27. 7. 2010. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tudi navedeni opis pomanjkljiv. Del opisa (v fotokopiji) je datiran z 11. 10. 2008. Gre za čas, še preden je bila izdana prvostopenjska sodba Ps 2120/2007 z dne 14. 5. 2009. Del opisa pa je datiran z 23. 7. 2010, vendar ni razvidno, da bi bil tožnik s tem opisom seznanjen. Dne 21. 12. 2010 je bil posredovan nov opis delovnega mesta. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da se tudi z novim opisom ne strinja, ter da delo opravlja skladno z omejitvami. V tem primeru pa je za razjasnitev dejanskega stanja potrebno zaslišati predstavnika delodajalca in razčistiti, ali tožnik opravlja delo s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu skladno z omejitvami razvidnimi iz že citiranih sodnih odločb. Sodišče je tudi preuranjeno sklepalo, da bi delodajalec izpovedal enako, kot je v dopisu 25. 11. 2010 sporočil toženi stranki, torej da se sporni del pogodbe ni realiziral in da tožnik opravlja delo skladno s preostalo delazmožnostjo. Sodišče mora dati stranki možnost, da z izvedbo predlaganih dokazov dokaže sporna dejstva. Sodišče prve stopnje bo šele po izvedbi predlaganih dokazov lahko skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo zaslišalo predstavnika delodajalca ter po potrebi izvedlo še druge dokaze potrebne za razjasnitev dejanskega stanja. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku ter ob pravilni uporabi materialnega prava glede same pravice do delne invalidske pokojnine, bo ponovno razsodilo v zadevi.

Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.