Jedro

V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka za odtegnitev tožnikovih plač in drugih prejemkov ni imela tožnikovega soglasja, med strankama pa ne glede na zahtevano obličnost tudi ni obstajal takšen ustni dogovor. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po izplačilu neopravičeno odtegnjenih zneskov plače in drugih prejemkov v spornem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki neto razliko v plačilu za delo v znesku 2.971,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov kot izhajajo iz 1. odstavka točke I izreka, v presežku za znesek 300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (2. odstavek točke I izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 679,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 7. 2012 dalje do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 287,10 EUR v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 285,23 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je šlo v obravnavani zadevi za nekakšno plačilo predujmov plače tožniku, saj je tožnik prosil za predčasna izplačila vsaj dela plače. Čeprav sta stranki takšna izplačila obravnavali kot posojilo, pa do klasične oblike posojila nikoli ni prišlo. Tako je bila tožena stranka upravičena tožniku odtegniti te zneske od plače, saj mu za dejansko opravljeno delo ni dolžna plačati več kot enkratni znesek dogovorjene plače. Tako bo tožnik na podlagi te sodbe obogaten na škodo tožene stranke, rezultat tega pa bo nov sodni postopek, s tem da bo končno stanje najmanj enako začetnemu. Zato je tožena stranka v točki 1 svojega odgovora na tožbo postavila svoj pobotni ugovor, na podlagi katerega je v pobot svoje morebitne obveznosti do tožnika na podlagi uveljavljenega tožbenega zahtevka uveljavljala vrnitev zneskov posojil. O tem izpodbijana sodba sploh ne pove ničesar, saj presoja le to, ali so bili v času posameznih odtegljajev podani zakonsko določeni pogoji za pobot, nič pa ne pove o postavljenem pobotnem ugovoru. Zaradi tega je sodba v tem delu najmanj preuranjena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP ). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge in da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika po izplačilu neopravičeno odtegnjenih zneskov plače in drugih prejemkov v obdobju od julija 2010 do aprila 2012. Ugotovilo je, da tožena stranka ni imela tožnikovega soglasja, med strankama pa ne glede na zahtevano obličnost tudi ni obstajal takšen ustni dogovor. Tako je tožena stranka ravnala v nasprotju z 2. odstavkom 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo tudi na določbi 1. in 2. odstavka 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), po katerih pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, ampak mora ena stranka to drugi izjaviti. Ker je tožena stranka z izpolnitvijo denarne obveznosti v zamudi, skladno s 1. odstavkom 378. člena OZ tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje, zato odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje ni spregledalo (kot navaja pritožba), da naj bi šlo v obravnavani zadevi za nekakšno plačilo tožniku izplačanih predujmov na račun plače, ampak je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da mu je zneske utemeljeno odtegnila. Plačilne liste, ki jih je predložil tožnik in se nahajajo v prilogah od A1 od A13, dokazujejo, da je tožena stranka tožniku odtegnila različne zneske kot kredit, medtem ko tožena stranka ni dokazala, da je te zneske tožniku odtegnila zakonito, kar je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v točkah 8. in 9. obrazložitve.

8. Iz točke 1. odgovora na tožbo ni razvidno, da bi tožena stranka postavila pobotni ugovor, kar zatrjuje pritožba. Pobotni ugovor mora biti postavljen izrecno in opredeljen najmanj z zneski ter njihovo zapadlostjo. Iz te točke odgovora na tožbo pa izhaja le to, da naj bi si tožnik za potrebe urejanja bivališča na svojem naslovu in tudi druge potrebe (pošiljanje denarja svoji družini v Republiko Srbijo) sposodil denar in hkrati izrecno soglašal, da bo dolg vrnil ob izplačilu plače. Zneski in datumi, ko naj bi bili zneski tožniku izročeni, pa brez izrecne izjave, da jih tožena stranka uveljavlja v pobot, niso pobotni ugovor. Ker pobotni ugovor ni bil postavljen, se sodišče prve stopnje do njega tudi ni moglo opredeliti.

9. Kot izhaja iz navedenega, pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z načelom uspeha sama krije svoje stroške postopka (165. in 154. člen ZPP).