Jedro

Samomorilno ogroženim pacientom se popolnega fizičnega varovanja ne more zagotoviti in do samomorov prihaja tudi na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike. Izvedenec je izpostavil ugotovitev, da je bilo do leta 1997 na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike storjenih pet samomorov, na odprtem oddelku te ustanove pa v istem obdobju trije, kar pomeni, da s samim sprejemom na zaprti oddelek pacientovega samomora ni mogoče preprečiti. Kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče je primaren namen hospitalizacije zdravljenje depresivnega in suicidalnega pacienta, kar naj bi posledično preprečilo storitev samomora. Žal zdravljenje ni vedno uspešno in pacient kljub skrbnemu nadzoru lahko stori samomor, saj je njegova preprečitev mogoča le s stalnim nadzorom, ki ga je praktično nemogoče zagotoviti. Poleg tega je stalno nadzorovanje pacienta zanj lahko zelo moteče in tako kot vsi ostali ukrepi proti volji pacienta možnost samomora lahko poveča.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic na plačilo odškodnine za duševne bolečine, ki so jima nastale zaradi smrti L., ki je v času hospitalizacije pri prvotoženi 17.4.1998 naredil samomor, in jima naložilo plačilo stroškov postopka toženk. Sodišče je ugotovilo, da pokojnika niso zdravili neustrezno, da standardi nadzora bolnikov niso bili kršeni in je pokojni prejemal ustrezno medikamentozno terapijo in psihoterapijo. Zato zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem prvotoženke, ki ima svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri drugotoženki, pri zdravljenju pacienta L. ni mogoče očitati ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z veljavno medicinsko doktrino za zdravljenje njegove bolezni, in ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Zdravljenje je potekalo strokovno neoporečno in pokojnikovo smrt je šteti za komplikacijo, ki se je ni dalo preprečiti, čeprav bi se jo morebiti lahko celo predvidelo.

Zoper izpodbijano sodbo sta se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožili tožnici in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da se sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Pritožba meni, da bi bila glede na izvedene dokaze, ki jih sodišče v sodbo nepravilno povzema zgolj v tistih delih, ki potrjujejo njegovo pravno oceno, pravilno zaključiti, da ukrep (hospitalizacija na odprtem oddelku) ni bil najprimernejši. Osnovna dolžnost prvotožene stranke je bila, da z vso dolžno skrbnostjo ustrezno in pravočasno ugotavlja stopnjo in razvoj pacientove bolezni (postavi pravilno diagnozo) ter organizira njegovo varovanje v smislu zaščite njegovega življenja. Nadalje navaja, da sodišče ni sprejelo dokazne ocene glede izpovedb zaslišanih medicinskih sester, ki sta na naroku dne 5.4.2004 izpovedali, da je bilo pri prvotoženi stranki na voljo diskretno opazovanje bolnikov na 10-15 min, ki ga je odredil zdravnik. Takšno opazovanje, za katerega so bili podani tako utemeljeni razlogi (ugotovljena suicidalnost ob sprejemu na oddelek in neuspešna medikamentozna terapija) kot tudi tehnične zmožnosti prvotoženke, bi pokojniku onemogočilo realizirati samomor z obešanjem na cev radiatorja. Ker gre za odločilne okoliščine, ki vplivajo na presojo, ali je bilo ravnanje zaposlenih pri prvotoženki primerno, in o njih obstoji razhajanje med razlogi sodbe in listinami v spisu, je podano bistvena kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča, da je prvotožena stranka vse potrebno storila že s standardnim nadzorom na 30 min je napačno. Vse, kar je v njeni moči, bi storila, če bi se pokojnika nadzorovalo z diskretnim opazovanjem na 10 minut. Nadalje pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožnic in ni izvedlo neposrednega zaslišanja z izvedencem, čeprav ga je k temu izrecno napotilo pritožbeno sodišče z razveljavitvenim sklepom.

Na pritožbo je pravočasno odgovorila prvotožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločitev v obravnavanem zahtevku je podana v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki se ga po določbi 1060. čl. v zvezi s 1062. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ) uporablja za razmerja pred njegovo uveljavitvijo dne 1.1.2002 in določbah Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZDej). Odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove je podana, kadar njeni zaposleni pri opravljanju zdravstvene dejavnosti ne delujejo v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in kodeksom medicinske deontologije oz. drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi, ter pri tem povzročijo škodo (170. čl. ZOR v zvezi s 45. čl. ZZDej). Skrbnost, ki se zahteva od zdravstvenega zavoda in njegovih delavcev, je skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odst. 18. člen ZOR). Sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP) Glede pritožbenih navedb, da bi diskretno opazovanje pacienta L. preprečilo njegov samomor, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni z ničemer izkazano. Iz izvedenih dokazov izhaja, da med samim zdravljenjem pacient ni kazal manifestivnih znamenj suicidalnosti (lahko da jih je namenoma skrival) in zato ni bilo potrebe po njegovi prisilni premestitvi na zaprti oddelek ali po strožjem nadzorstvu (v obliki diskretnega opazovanja), kar je vse ugotovilo in ustrezno obrazložilo prvostopenjsko sodišče. Izvajano je bilo standardno nadzorstvo, ki pomeni stalno kroženje medicinskih sester med pacienti tako, da imajo z vsakim stik na 20 do 30 minut in se ves čas ve, kje se pacient nahaja, kar sta oba izvedenca ocenila kot primerno nadzorstvo. Dejstvo je, da približno polovica pacientov, ki se zdravijo na odprtem oddelku, izraža suicidalne misli ali pa so jih na oddelek sprejeli po poskusu samomora. Pacient, pri katerem so bile suicidalne težnje izražene pri sprejemu na oddelek, v času zdravljenja pa se niso več kazale, tudi glede na ta podatek ni bil potreben »nadstandardnega« nadzora. Samomorilno ogroženim pacientom se popolnega fizičnega varovanja ne more zagotoviti in do samomorov prihaja tudi na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike. Izvedenec je izpostavil ugotovitev, da je bilo do leta 1997 na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike storjenih pet samomorov, na odprtem oddelku te ustanove pa v istem obdobju trije, kar pomeni, da s samim sprejemom na zaprti oddelek pacientovega samomora ni mogoče preprečiti. Kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče je primaren namen hospitalizacije zdravljenje depresivnega in suicidalnega pacienta, kar naj bi posledično preprečilo storitev samomora. Žal zdravljenje ni vedno uspešno in pacient kljub skrbnemu nadzoru lahko stori samomor, saj je njegova preprečitev mogoča le s stalnim nadzorom, ki ga je praktično nemogoče zagotoviti. Poleg tega je stalno nadzorovanje pacienta zanj lahko zelo moteče in tako kot vsi ostali ukrepi proti volji pacienta možnost samomora lahko poveča. Kljub temu da se do možnosti diskretnega nadzora pokojnega sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo, je ustrezno obrazložilo, zakaj glede na izvedene dokaze šteje, da je bilo izvajano standardno nadzorstvo primerno. Zatrjevana kršitev iz 15. tč. 2. 0dst. 339. čl. ZPP ni podana.

Pritožbeno sodišče na navedbe glede zaslišanja izvedenca navaja, da je bil prvi izvedenec v ponovljenem postopku zaslišan, nakar je bil postavljen nov izvedenec, ki je na pripombe tožnika pisno podal dopolnilno mnenje, obravnave pa se ni udeležil z opravičilom, da je na invalidskem vozičku. Tožnici sta na naroku 24.9.2008 res navajali, da imata še nekaj vprašanj za izvedenca, vendar predloga nista konkretizirali. Pojasnjeno jima je bilo, da je izvedenec glede na njune prejšnje pripombe že dopolnil svoje mnenje, ki sta ga stranki sprejeli, in ga sodišče ne bo ustno zaslišalo, ker se obravnave opravičeno ne more udeležiti. Sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odst. 213. čl. ZPP). Ali je dokazovanje z izvedencem potrebno ponoviti ali dopolniti, je odvisno od prepričanja sodišča v popolnost in nedvoumnost podanega mnenja (253. čl. ZPP). V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče upravičeno štelo, da dopolnitev izvedeniškega mnenja ni potrebna, saj se izvida obeh izvedencev bistveno ne razlikujeta, nista nejasna in ne v nasprotju z raziskanimi okoliščinami ter je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

Ker sta pritožnici s pritožbo propadli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške pritožbenega postopka prvotoženka, saj je v odgovoru na pritožbo zgolj pritrjevala stališču prvostopenjskega sodišča z navajanji iz obrazložitve sodbe in za učinkovito varstvo njenih interesov dejansko ni bil potreben (155. čl. v zvezi s 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).