Jedro

V predmetni zadevi je vložena ena tožba zoper štiri dokončne posamične upravne akte o pravicah iz javnih sredstev. Gre za eno tožbo z več tožbenimi zahtevki, zato je z izpodbijano sodno odločbo iz tega naslova, ob pravilno uporabljeni 1.b točki Odvetniške tarife, utemeljeno priznanih le 300 točk, ne pa za vsak tožbeni zahtevek posebej. Sicer pa prav zaradi smotrnosti in ekonomičnosti sodnega postopka ni razumnega razloga za vlaganje štirih samostojnih tožb med istima strankama v zvezi z istovrstnimi predmeti sporov. Zato pritožbeni predlog za priznanje višjih stroškov, kot da bi bile vložene štiri tožbe, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi stroškovna odločba (II. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z ne izpodbijanim in zato že pravnomočnim delom sodbe odpravilo odločbo št. ... z dne 1. 10. 2014 in št. ... z dne 10. 12. 2014 v zvezi s pravico do otroškega dodatka; odločbi št. ... z dne 1. 10. 2014 in št. ... z dne 10. 12. 2014 v zvezi s pravico do denarne socialne pomoči, prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev; odločbi št. ... z dne 15. 10. 2014 in št. ... z dne 10. 12. 2014 v zvezi z znižanjem plačila vrtca; sklep št. ... z dne 17. 10. 2014 in odločbo št. ... z dne 10. 12. 2014 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožnici v 15 dneh povrne stroške postopka v višini 1.187,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovni izrek sodne odločbe je tožnica po pooblaščenem odvetniku vložila pravočasno pritožbo s predlogom, da se priznajo še preostali priglašeni stroški postopka.

Zahteva priznanje stroškov tudi za 3., 4. in 5. pripravljalno vlogo, ki naj bi jih podala na poziv sodišča oziroma kot odgovor na vlogo tožene stranke. Zaradi ekonomičnosti postopka je z eno tožbo izpodbijala štiri odločbe. Ker je dejansko šlo za štiri različne zahtevke, bi lahko vložila štiri tožbe, zato zahteva, da se posledično priznajo višji stroški iz tega naslova. Tudi glede stroškov predsodnega upravnega postopka je priznan le en strošek, čeprav je vložila pritožbe zoper štiri upravne odločbe. Predlaga, da se ji prizna stroške za preostale tri pritožbe, vložene v upravnem postopku. Priglaša stroške te pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega stroškovnega izreka sodne odločbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razen priznanih stroškov za pritožbo v predsodnem upravnem postopku izdan ob pravilno uporabljenih materialnih določbah Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) in Odvetniške tarife(2) (OT). Ob upoštevanju načela uspeha v sporu iz 154. člena ZPP je pravilno uporabljen 155. člen istega zakona, po katerem je pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, potrebno upoštevati samo tiste, ki so bili potrebni za predmetni sodno-socialni spor.

5. Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu določno izhaja, da je v predmetni zadevi vložena ena tožba zoper štiri dokončne posamične upravne akte o pravicah iz javnih sredstev, ki so bili izdani 10. 12. 2014. Gre za eno tožbo z večimi tožbenimi zahtevki, zato je z izpodbijano sodno odločbo iz tega naslova, ob pravilno uporabljeni 1.b točki OT, utemeljeno priznanih le 300 točk, ne pa za vsak tožbeni zahtevek posebej. Sicer pa prav zaradi smotrnosti in ekonomičnosti sodnega postopka ni videti razumnega razloga za vlaganje štirih samostojnih tožb med istima strankama v zvezi z istovrstnimi predmeti sporov. Pomeni, da pritožbeni predlog za priznanje višjih stroškov, kot da bi bile vložene štiri tožbe, ni utemeljen.

6. Enako velja za zahtevo pritožnice po priznanju stroškov postopka tudi za 3. 4. in 5. pripravljalno vlogo z dne 6. 7. 2015, 27. 10. 2015 in 23. 11. 2015. Četudi so bile pripravljalne vloge dejansko vložene, njihova vsebina zagotovo ni takšna, da bi kakorkoli prispevale k rešitvi zadeve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno priznalo le priglašene stroške za 1. in 2. pripravljalno vlogo.

7. Glede pritožbenega vztrajanja na priznanju vseh stroškov zastopanja, nastalih zaradi štirih pritožb v predsodnem upravnem postopku, je potrebno končno poudariti, da po naravi tovrstni stroški sploh niso stroški sodnega postopka. Po 1. odstavku 151. člena ZPP lahko namreč tudi v sodno socialnih sporih za stroške sodnega postopka štejejo le izdatki, ki nastanejo med ali zaradi sodnega postopka. Stroškov za nagrado pooblaščenemu odvetniku v zvezi z upravnim postopkom tako ni mogoče uspešno uveljavljati v okviru zahtevka za povračilo stroškov sodnega postopka, temveč kvečjemu kot zahtevek na presojo zakonitosti stroškovnega izreka upravne odločbe.

Čeprav se je eden od predsodnih postopkov začel po uradni dolžnosti, ni bilo podlage za priznanje 141,00 EUR nagrade za zastopanje v upravnem postopku, 20,00 EUR pavšala za materialne stroške in 22 % DDV v višini 35,42 EUR v stroške sodnega postopka. To še zlasti ob dejstvu, ko je z ne izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe tudi stroškovni izrek upravne drugostopenjske odločbe odpravljen in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje. Vendar kljub zmotni uporabi materialne določbe 154. člena v zvezi z 1. odstavkom 151. člena ZPP, pritožbeno sodišče zaradi prepovedi reformatio in peus, v ta del odločitve ni smelo poseči. Seveda pa že iz predhodno navedenih razlogov, pritožba zaradi priznanja še nadaljnjih stroškov pritožbenega upravnega postopka ne more biti uspešna. S tem v zvezi je mogoče pojasniti le, da v skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP-a(3) gredo stroški, ki nastanejo med postopkom ali zaradi predsodnega upravnega postopka, praviloma v breme tistega, na katerega zahtevo se je začel postopek. Ali povedano drugače. Vlagatelji zahtev za priznanje pravic iz javnih sredstev, nosijo sami stroške za zastopanje po kvalificiranih pooblaščencih.

8. Glede na predhodno utemeljitev je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrditi stroškovni izrek prvostopenjske sodne odločbe.

9. Zaradi neuspele pritožbe je potrebno hkrati odločiti, da nosi tožnica sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 76/2015. (3) Ur. l. RS št. 80/1999 s spremembami.