Jedro

Zastaralni rok je pričel teči z izpustitvijo tožnika iz pripora. Z vložitvijo pritožbe na ESČP zastaranje ni bilo pretrgano. Četudi bi bilo pritožbo na ESČP mogoče šteti za upnikovo ravnanje pred pristojnim organom z namenom ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve, ki po 365. členu OZ pretrga zastaranje, bi moral za pretrganje zastaranja biti izpolnjen tudi pogoj iz 367. člena OZ, tj. da bi bila tožba vložena v treh mesecih od pravnomočnosti odločitve o zavrženju tožbe oziroma – v obravnavanem primeru – v treh mesecih od izdaje sklepa ESČP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zavrnilo zahtevek, po katerem je toženka dolžna tožniku plačati 5.750 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku je bil neenako obravnavan, ker je s ključnimi dokazi o prestajanju pripora in zaporne kazni razpolagala nasprotna stranka, ona pa je do vložitve tožbe le delno razkrila ključne podatke o tem in jih dopolnjevala šele v svojih vlogah nekorektno dopolnjevala izključno v svojem interesu. Vseh dokaznih listin, pomembnih za odločitev, ni nikoli razkrila. Iz sklepa I Kpd 42753/2011 izhaja, da je bila tožniku odvzeta prostost 4. 9. 2011 in se ta čas všteje v pripor, ki ga je prestajal do 20. 4. 2012. Tudi ugotovitev v sodbi, da je tožnik prestajal pripor le do 20. 3. 2012, je zmotna in protispisna. V seznamu razpredelnice za tožnika o času, sobi in številu zaprtih oseb izhaja, da je bil v priporu le od 26. 9. 2011 do 18. 2. 2012, rubrika „do“ pa je izpuščena. Sodišče ga o tem ni zaslišalo. Toženka je zamolčala tudi ključno dejstvo, da je bil po prestanem priporu premeščen na prestajanje kazni zapora v ZPKZ X, od tam pa je bil zaradi zdravljenja odvisnosti poslan na zdravljenje na P. Tožnik je bil pooblaščencu nedosegljiv vse do 17. 11. 2015, ko mu je dal pooblastilo za vložitev tožbe. Tudi zato je uporaba instituta zastaranja v škodo tožnika. Tožnik je postal odvisnik izključno zaradi nevzdržnih razmer v priporu, ker mu predpisana zdravila zavodskega psihiatra niso pomagala, da bi se lahko prilagodil nevzdržnim pogojem v zavodu. Ker je bil v tujini in – skladno z doktrino učinkovitega zdravljenja od mamil – odrezan od sveta in domovine, ni mogel imeti stika z odvetnikom, da bi se pozanimal o stanju zadeve pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

Prepričan je bil, da bo s tožbo na ESČP uspel. To je bila tedaj edina možnost, ker slovenska sodišča niso priznavala te odškodnine. Država plačuje visoke odškodnine le tistim, ki so se pritožili na ESČP, sicer pa ne, s plačili na podlagi pravnomočnih sodb pa zamuja. Njegova zadeva pred ESČP je bila vzorčna.

Tožnik je uveljavljal odškodnino tudi zaradi neobstoja učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče se o tem ni izreklo.

Tožnik je z dokončnostjo sodbe v zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji 20. 1. 2012 izvedel, da je država tudi njemu kršila človekove pravice. Subjektivni rok se zato šteje odtlej. Ker je bil tožniku dokončen obseg škode znan, ko je prenehalo prestajanje zapora in nadaljnjega zapora ter zdravljenja v tujini, o zastaranju ni mogoče govoriti.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožnikov zahtevek za povrnitev škode zaradi kršitve osebnostnih pravic med priporom v ZPKZ X zastaran, temelji na ugotovitvah (1) da je bil tožnik v ZPKZ X priprt od 6. 9. 2011 do 19. 3. 2012, (2) da je bil postopek pred ESČP o tožnikovi pritožbi, vloženi 19. 4. 2012, končan s sklepom z dne 8. 7. 2014 in (3) da je bila tožba vložena 20. 11. 2015. 6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je zastaralni rok pričel teči z izpustitvijo iz pripora in da z vložitvijo pritožbe na ESČP zastaranje ni bilo pretrgano.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o tožnikovem neenakem položaju v postopku v primerjavi s toženkinim položajem. Z listinami, iz katerih izhaja trajanje pripora, je pritožnik razpolagal tudi sam. Vročene so mu bile namreč v kazenskem postopku. Sicer pa je iz lastne izkušnje mogel vedeti, v katerem obdobju je bil v ZPKZ X. Enako velja za datum premestitve iz ZPKZ X v ZPKZ Y. 8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da je pripor prenehal 20. 3. 2012. Sodišče je ugotovitev oprlo na navedbo v tožnikovi pritožbi na ESČP in na sklep ESČP. Razlogov, zaradi katerih ti navedbi ne bi bili resnični, pritožnik ni navedel. Neutemeljen je zato očitek, da sodišče o tem ni zaslišalo tožnika. Nenazadnje za odločitev niti ni bistveno, ali je bil v ZPKZ X do 20. 3. 2012 ali do 20. 4. 2012. 9. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka. Odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). S trenutkom prenehanja pripora sta bila tožniku znana tako obseg škode (duševne bolečine, ki jih je trpel med odvzemom prostosti zaradi razmer v priporu) kot njen povzročitelj.

10. Četudi bi bilo pritožbo na ESČP mogoče šteti za upnikovo ravnanje pred pristojnim organom z namenom ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve, ki po 365. členu OZ pretrga zastaranje, bi moral za pretrganje zastaranja biti izpolnjen tudi pogoj iz 367. člena OZ, tj. da bi bila tožba vložena v treh mesecih od pravnomočnosti odločitve o zavrženju tožbe oziroma – v obravnavanem primeru – v treh mesecih od izdaje sklepa ESČP (ki je s tem trenutkom postal dokončen (2. točka 28. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin)).

11. Tudi v primeru, da so tožnikova pričakovanja o uspešnosti pritožbe pred ESČP imela dovolj podlage,1 je ob navedeni razlagi določb OZ tožnik imel na razpolago dovolj časa za pravočasno vložitev tožbe. Dokončna odločitev ESČP je bila namreč sprejeta več kot osem mesecev pred iztekom zastaralnega roka.

12. Dejstva, da je bil med postopkom pred ESČP in vse do 17. 11. 2015 na zdravljenju v tujini in zato nedosegljiv za informacije o izidu postopka, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Ker v pritožbi ni navedel razlogov, zaradi katerih je ni mogel navesti do zaključka obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Iz tožnikovih navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja, da bi bil uveljavljal tudi odškodnino zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Očitek sodišču prve stopnje, da se o tej trditvi ni izreklo, je zato neutemeljen.

14. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Pri presoji tega so pomembne tako okoliščine, v katerih se pritožnikova zadeva razlikuje od zadeve Mandić in Jović, v kateri je ESČP prisodilo odškodnino (sodba 5774/10 in 5985/10 z dne 20. 10. 2011), kot tudi stališča v sodni praksi, ki so se začela oblikovati po njeni izdaji in na katera je opozorilo ESČP v odločitvi o pritožnikovi pritožbi, pritožnik pa se o vseh teh okoliščinah sicer ne izreka.