Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožniku pravica do vojaške pokojnine priznana s 1.1.1992, kar pomeni, da mu v septembru 1991 še ni mogla biti priznana pravica niti izplačana pokojnina. Zato tudi ni mogoče uporabiti za odmero pokojnine določil 6. člena ZPIZVZ, ampak, kar je pravilno storila že tožena stranka, enako pa je odločilo tudi sodišče, določbe 7. člena ZPIZVZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 14-9875082 z dne 6.1.1999 ter da se mu prizna pravica do pokojnine v zneskih, ki bi mu šli po vojaških predpisih za september 1991. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo niti, kdaj je bil vložen zahtevek za priznanje pravice do pokojnine, niti, kdaj je bil tožniku vročen akt o prenehanju vojaške službe. Pravice iz pokojninskega zavarovanja se pridobi, ko nastopi določen pogoj in ne šele, ko je izdana odločba. Tolmačenje sodišča postavlja tožnika v neenakopraven položaj. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, saj je sodišče odločilo skladno z določbami zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ - Uradni list RS, št. 49/98).

ZPIZVZ v prvem odstavku 6. člena določa, da se upravičencem iz prve, druge in četrte alinee 2. člena zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Pogoj je torej, da so septembra 1991 že imeli priznano pravico in so zato dobili izplačano pokojnino ali drugo pravico po vojaških predpisih. Za vse ostale upravičence je predvidena odmera pokojnin, kot jo določa 7. člen ZPIZVZ.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožniku pravica do vojaške pokojnine priznana s 1.1.1992, kar pomeni, da mu v septembru 1991 še ni mogla biti priznana pravica niti izplačana pokojnina. Zato tudi ni mogoče uporabiti za odmero pokojnine določil 6. člena ZPIZVZ, ampak, kar je pravilno storila že tožena stranka, enako pa je odločilo tudi sodišče, določbe 7. člena ZPIZVZ. Pri tem so za odločitev nepomembne navedbe, kakšno pravico bi po vojaških predpisih tožnik lahko imel v septembru 1991, s čimer zmotno svoj zahtevek utemeljuje tožnik, prav tako pa tudi navedbe o tem, kdaj zavarovanec pridobi pravice iz pokojninskega zavarovanja. Odločilen je le znesek (v spornem primeru pokojnine), ki je zavarovancu šel za mesec september 1991, tega pa v spornem primeru ni mogoče ugotoviti, ker ni bil izplačan. Zato je po mnenju revizijskega sodišča nesprejemljiva navedba, da tožnik ni imel enakega varstva pravic oziroma varstva enakosti pred zakonom, saj je bil obravnavan popolnoma tako, kot to predvideva zakon, zato morajo biti v podobnih primerih tudi odločitve podobne.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.